Ker gremo s Krti v naslednjem mesecu na Blegoš, je bilo treba narest ogledno turo.
Je treba pogledat do kam sploh pride avtobus, kje bomo hodili, kje zavili in kje sestopili. Kje jedli, kje kaj popili in če bo vse skupaj dovolj dobro za skupino. Kar nekaj stvari je treba pregledat.
Ker imamo ob izletu avtobus, si seveda lahko privoščimo različni poti za gor in dol, kar s pridom izkoriščamo. Je pa to malo težje urediti pri ogledni turi, ker je pač treba vedno nazaj do avta prit. Zato je treba včasih nekaj poti tudi spustit in se zanest na opise, markacije in na to, da bo vse ok.
Plan sva delala že doma, nekako sva razmišljala o Čabračah in Leskovici, nekje gor, drugje dol. Na karti je seveda še nekako šlo, a ko sva se pripeljala tja med tiste grape... ja, seveda. Če bi naredila tako krožno turo, bi se morala na koncu še presneto prebijat do avta nazaj. Tele grape so preprosto prestrme, ni šans, da bi jo kje počez usekal.
Pa še dalo se nama ni.
In mraz je bil.
Zato sva šla najprej pogledat na Čabrače, pa Sv. Jedrt, pa tja do Likarja, kjer je bilo pa že kar nekaj snega in sem že na ves glas momljal, da tu pa nočem vozit. In ko sva videla, koliko bova morala na koncu hodit še v hrib... sva raje spremenila plan. In šla v Leskovico.
Parkirala pred veliko cerkvijo, se spraševala ali do tule sploh pride avtobus,
in šele potem ugotovila, da je lepo parkirišče pravzaprav za cerkvijo. Hja.
Je bil pa tak presnet mraz, da je bilo prav nesramno!
In če si pogledamo od bližje, vidimo, da je bil res presnet mraz!
Obema se je zanohtalo v parih minutah, še preden sva nataknila rokavice. Buuuu!
Ampak to naju je še bolj opogumilo in zapodila sva se proti najinemu današnjemu cilju, ki se je kazal v daljavi.
Najprej čisto navadna cesta. Kakih dvajset minut. Lepa, zasnežena, ledena.
Potem pa končno le malce bolj v hrib. Vse v ledu, tudi pot ledena kot strela, je bilo kar malo nerodno hodit. Je pa bilo lepo, to pa je treba priznat!
Midva pa lepo počasi, brez kakega naprezanja, čop, čop, čop in kar naenkrat sva že na Jelencih, pri Zavetišču gorske straže. Odprejo ob 11h.
Heleno seveda kar naprej priganjam, se je nekaj razvadila v Španiji, ampak potem me takole pogleda in dam spet nekaj časa mir.
Enkrat se potem še ustaviva, da se z malo toplega čaja odtajava, poslikava še par križišč in sva že pri koči na Blegošu.
Kar tako. Mimogrede. Oba začudena: "a sva sploh že dobro začela?". Res, kar nekam hitro nama je bilo, pa čeprav sva do koče hodila lepo po predpisih 1:30h. Meni se je zdelo, da se še ogrel nisem, pa smo bili že tam.
Je bil pa sonček gor, kar je odtehtalo ves tisti mraz prej.
No, ampak do vrha je pa vseeno še pol ure, vmes pa je tudi luštno strmo in sneženo in vse razrito od smuč in tistih, ki gredo dol. Sva bila pa pametnjakoviča in sva kar hodila gor in malo drsela dol in hodila spet gor in tako ponavljala nekje do sredine, do prekrasnih razgledov.
Potem sva pa raje dala derezice gor. Je bilo naprej hodit povsem nekaj drugega! Zakaj neki jih nisva dala že prej gor???
Še par korakov in sva že na vrhu! Na Blegošu, ki me vedno spominja na eno tako veliko plešo! In celo sama sva na vrhu!
Malo je pihalo, a proti tistemu lani ni bilo za primerjat. V začetku sem seveda zamolčal, da sem se pol noči premetaval v strahovih, da ne bo vse skupaj tako kot lani... da bova spet končala kje v poledenelih strmih pobočjih! Potem sem pa podzavestno še cepin pozabil doma... Eh.
Je tukaj naokrog v teh časih vedno enako vreme?
Razgledi so res fantastični, škoda le, da ni bilo ravno najbolj primerno vreme, visoka oblačnost je prekrivala najvišje vrhove. Dol se nama ni mudilo preveč, hoje sva imela premalo, pa sva si rekla, da greva še malo naokoli, vsaj bunkerje pogledat!
Greva potem še vsaj mali krogec okoli pleše naredit, če sva že tukaj, bova videla, kje bomo hodili naslednji mesec in bova točno vedela za odcepe!
Izkazalo se je, da nimam pojma o Rupnikovi liniji, še v povsem napačen čas sem jo postavil. Ojej.
Ampak bunkerjev pa kolikor češ!
Šla sva torej okrog pleše do koče nazaj, se tam malo ustavila, preverila cene in čaj, hrane pa ne, ker naju je doma čakal ričet. Koča je velika, zame celo malo prevelika, zadeva potem izgubi tisti občutek toplote in neke pripadnosti gorskemu svetu. Televizija in radio pa tudi seveda ne pripomoreta k vzdušju. Bolj kot v planinski koči sem se počutil kje v dolini, v kaki gostilni. Ali pa mi gre na živce le to, da so po tleh ploščice, ali pa to, da je peč premajhna, kdo bi vedel...
Pot do dol je bila le še formalnost. Z derezicami je šlo kar naravnost in brez problemov.
Ker sva šla precej počasi, sva do vrha rabila slabi dve uri, vsega skupaj pa slabe štiri ure. Za 10.86km in 900 višincev. Pravzaprav presneto lušten izlet, pričakoval sem popolnoma nekaj drugega... In kako sva oba zjutraj jamrala in skoraj nikamor ne odšla...
Vpiši se