Ja, seveda, taktika in hitrost skupaj!
Kot nalašč zame, kaj? Japajade.
Česa drugega kot polom in kup nespametnih odločitev tudi ni bilo za pričakovati, čeprav človek rad živi v oblakih in pričakuje stvari, ki se ne morejo zgodit.
Pa sem lepo rekel, da bom dal mir in prepustil navigacijo Markotu! Pa sem zdržal? Kje pa, od zadaj nekje, medtem ko sem težko dihal in komaj videl na karto, sem bil še vedno brihten kot največji stezosledec v teh krajih! Če bi ga le poslušal in se ne bi petljal z mojimi pripombami, bi bila mnogo boljša! Če bi pa zraven poslušala še punce, bi bila pa že skoraj preveč uspešna! No, pa jih nisva. Sva raje poslušala mene in delala napake.
Sicer je po bitki res lahko bit general, vendar pa analiza odigrane tekme ponavadi pokaže na nespametne in nerazumne odločitve, ki se pravzaprav ne bi smele zgoditi. Zakaj nisem tam hotel desno dol? Zakaj nisva tamle zavila levo? Kakorkoli že, pravzaprav ne bi mogla falit, odločitev na terenu pa je bila popolnoma napačna... Zakaj?
Ok, saj razumem, se zgodi... v tem je bistvo in v tem je čar. Pa vendar se mi zdi, da se mi to kar prevečkrat dogaja, da ta presneta površnost - pa pejva kar levo! - že kar malce prevladuje. Saj ni bistvo v tem, da ne zavijem niti centimetra s poti, a delanje popolnih neumnosti pa tudi ni!
Vse se spremeni v vprašanje: zakaj znam doma brati karto, na terenu pa sem tako presneto površen in ne upoštevam polovice narisanega?!
Hudiča, mogoče mi pa manjkajo le očala???
Proga je bila super, zame seveda mnogo predolga, v štiri ure in šestnajst minut (šestnajst minut preveč!) sem uspel stlačit le določeno število KTjev, šest pa sem jih moral spustit. Že tako sva bila mnogo pre-pozna.
Lahko bi se zavedal svoje počasnosti in malo taktiziral, saj bi s polovico proge lahko povsem dobro opravil in pri tem nabral še kako dodatno točko. Tako pa sem moral rinit gor na Rašico, da sem potem še krepko zamudil na cilj... Eh, poleg tega, da sem najpočasnejši, me še taktika malo je*e.
Največja napaka je bila seveda iskanje 3A. A dol nisem mogel po tisti grapi? Ne... na koncu sem se držal še tako presneto levo... Grrr.
Druga napaka, čeprav ob olajševalnih okoliščinah nepoznavanja terena, dežju in kar gosti megli, pa je sama Rašica:
Vse sva si ogledala: Dom, Stolp in Vrh Staneta Kosca, preden sva naciljala pravilni vrh Rašice. Kar malce preveč naokrog. Čeprav... v tisti megli in pri nepoznavanju terena in milijonu vrisanih in nevrisanih kolovozov... bi se najbrž še bolj izgubila, če bi tamle levo zavila.
Ni čudno, da je na koncu časa zmanjkalo in sva naredila 16 minut pribitka. Na rezultatih nama tega še niso odšteli, pa sem - seveda - pošteno pisal organizatorju naj nama popravijo, torej še odštejejo točke. Še najbolje bi bilo, da bi poslušala punce in bi Rašico pustila na miru in bi s sedme KT zavila lepo na 9-ko. Ah, ne! Brez hribov nam živeti ni, kajne?!
In ko bom enkrat nehal bentit nad samim seboj, bom pa mogoče pogledal še na druge - lepše - strani tega trekinga. Ki je bil na vsak način super! Hoste, kolikor sem hotel, brezpotij in kar naenkrat izgubljajočih se poti dovolj in še več, skakanja in obešanja kot opica čez potoke kar nekaj, gaženja po močvirju preveč, lepljenja blata na superge pa veliko preveč! Skratka, več kot zadovoljen, toliko umazan in blaten že dolgo nisem bil! In užival sem v vsaki minuti!
Ja, kljub temu, da so me spet več kot prve pol ure goleni bolele ko norca in da sem potem celo pot sopihal in sopihal in lovil Markota. Prav dobro sem se namatral in se zato čisto dobro počutim, ker nisem prav nič zabušaval in sem dajal vse od sebe. Ni ravno hitro, a kaj čmo. Le o navigaciji bi moral bit tiho in držat zaprta usta in bi bilo vse ok. Ah...
Pravzaprav, zdaj ko gledam nazaj: bil je mraz, kar naprej je nekaj rosilo, vmes celo dobro padalo, megla, blato, enkrat sem celo pogrnil - ko sem preskočil dvajset cm veliko deblo, sem nogo dvignil le za 18cm in sem imel srečo, da se nisem polomil - skratka, vse skupaj je delovalo morbidno, grozno, bljaki. Ampak jaz sem se - tudi tokrat - imel super. In mislim, da sem tudi pri vseh drugih videval le nasmeške. Ah, sami norci...
Zgleda je hosta povsem dovolj zame, pa sem ves vesel.
Edina slika, ki sem jo naredil - telefon je raje ostal skrit pred dežjem v nahrbtniku - je bila na koncu. Škoda.
Ampak tokrat res ni bilo časa. Sem le hodil, nekaj malega se matral s tekom, šel lulat dvakrat, si trikrat zavezal superge, scuzal le liter tekočine in to je to.
Sicer pa ne vem, kaj neki se pritožujem! Užival in zabaval sem se, kaj pa čem z rezultatom? Bo naslednjič na trekingu boljše, kajne!
Vpiši se