Mala planina

Najprej je bil kar malo užaljen: Mala planina! Pfej, samo Mala? "Jest hočm na Velko", je govoril.

Končno sva se namreč odločila, da pa zdaj pa mogoče je že čas, da tele naše izlete malo tudi podaljšamo in jih povzdignemo za en korak.

In smo šli s Tamaučkom na Malo planino. Od spodaj. Čisto od spodaj, ne od lovskega ali še malo višje, ne, ampak lepo od Calcita. Pa da vidimo, koliko je res pripravljenosti v njegovih nožicah! 1200 višincev in pričakovanih vsaj pet ur hoje bo že še naredilo svoje...

Že od začetka mu je šlo super od nog. Do Primoža je bilo namreč na poti toliko ljudi, da si moral kar slalom vozit. In seveda sva - da bi se ognila vsem tem ljudem - s Tamaučkom vedno hitreje hodila. Helena pa naju je morala lovit...

Po Primožu se je k sreči ljudstvo malo razredčilo, a ne preveč, še vedno jih je bilo na tisoče. Smo si pa lahko vsaj sem in tja privoščili postanek, kaj za pit, vitergin in podobno.

Nič dosti ga ni motilo, šibal je naprej, motivacijskih prijemov sploh ne potrebujeva več. In spet je na koncu pred Sušavami, v tisti strmini, potegnil naprej, da sem ga komaj dohajal. Ufffa, je to ene energije!

In ko jo zmanjka, jo lepo nadoknadiš s sendvičem in si čez pet minut kot nov, kaj?

Ja, tamali že, te imajo res pet minut popolnoma dovolj, pa so spet kot novi!

No, kar hodim na Planino, toliko ljudi na kupu še nisem videl! Neverjetno, kaj naredi praznik in obet lepega vremena!

Šli smo po ta zgornji poti, seveda, čez Pasjo peč je bilo še malo ledeno. Sem že tako navajen zgornje poti, da mi ni prav nič hudo, pa še razgled je vedno enkraten!

Potem malo dol in še zadnji strm klanec, ki ga obdelamo kar po zimski poti in smo že na Planini!

Tole je bilo pa res hitro in brez kakšnih težav, jamranj ali česa drugega. No, sicer pa sva to tudi pričakovala.

Tokrat smo zavili k Domžalskemu domu, sicer sem bil malo skeptičen, a moram priznat, da me je njihova jota dobro presenetila. Ni bila namreč le dobra, bila je prav fantastična! Tista prava jota, ki jo tako redko še dobim... več ali manj so le blede vodene sence kvazi jot. Tokrat pa ne! Sem se navduševal toliko časa, da sem bil še sam sebi sumljiv. Ponavadi se nad hrano namreč ne navdušujem, pojem vse, kar mi dajo in večinoma dajem prednost kvantiteti.

Pa še Tamauček je dobil špagete, je vsaj nekaj jedel...

Še skok na bližnji hribček, pogledat razgled:

bit pameten in vsem razložit vse:

potem smo jo pa že mahnili proti dolini. To bo tudi preizkušnja, gor je kar nekako lažje prit, dol se pa vleče in vleče in noge veliko bolj trpijo.

Pa smo vmes našli še malo zabave, se šli malo vojne, a kaj čmo ta stari, če imajo tamaučki tako dobra skrivališča!

In en, dva, tri smo bili že na Primožu in med množicami (čeprav gor na Planini ni bilo množic prav nič manj!) nazaj! Celo cerkev je bila odprta.

Je pa bil fant spodaj že kar dobro zmatran, pridobil si je tudi žulj in skakanje prek korenin mu ni dalo nobenega veselja več. Le zvrnil se je kolikor je bil dolg in širok... in si tokrat k sreči nič naredil. Čeprav je užgal res dobro. Jep, previdnosti ni nikoli preveč.

13km, 4:55h, 1200vm. 2:34 do Domžalskega in 2:20 dol. Glede na to, kako dobro mu je šlo, bomo še šli, pa tudi izleti bodo lahko postajali malce daljši!