Nekaj manjšega je bilo treba tokrat izbrat, da pa ne bi šli nikamor pa tudi ni bilo za mislit. Ampak po prejšnjem dnevu se mi res ni dalo ne vem kako hodit.
Smo našli eno salomonsko rešitev, ki je bila kratka, a sladka, pa še blizu je bila - Zasavska sveta gora.
Enkrat sva bila že gor, ampak z avtom, pihalo je ko strela, tamaučka - ki takrat še niti hodil ni - sva pustila kar v avtu, in to je bilo vse. Zato je bil ta lep dan prav dober za popravljanje krivic.
Gremo do Vidrge, potem bomo pa že videli, smo rekli. In smo res. Videli.
Pri ta prvem kažipotu smo se ustavili in zavili v hrib.
Nobene markacije, ampak nas ni motilo. Čeprav je res, da me je od začetka strmina precej motila, vsaj dokler se niso otrdele mišice vsaj malo raztegnile... In sem malo sopihal in veliko nergal.
Pot je bila le bleda senca neke poti, a je šla še najbolj v hrib, zato smo jo tudi izbrali, ker velja - če imaš na voljo dve poti, eno strmo in eno položno - katero boš izbral? Ja, strmo, ne?!
Potem pa potka zavije malce v levo, se končno izvije grapi in postane ena prav lepa, kaj lepa!, prav prekrasna pot!
Z "znamejnem", kakor bi rekli pri nas doma...
Tisto strmino smo nato premagali dokaj hitro, lepo v okljukih in po res lepi potki. Kako to, da v začetku pa sploh nič ne kaže na to, da sploh je pot, niti ni markirana? Kot da jo nekdo ljubosumno skriva pred napadi prevelikega števila ljudi...
Par ovinkov torej in si gor!
Gor pa... ja, česa vsega nimajo! To si je treba vsekakor ogledat...
Zgradbe, zgradbice,
križev pot, kipci,
kapelice in kapelčice,
če dobro pogledaš, se lahko znajdeš celo na morju,
ali pa najdeš enega od milijona predstavnikov človeške vrste, ki je bila ta dan gor in se sončila,
A kakorkoli že, kič gor ali dol, zadeva je zanimiva, to je treba priznat. In treba je priznat tudi to, da ima prekrasne razglede! Prekrasne!
Na zahod proti Limbarski,
na sever proti Kamniškim,
na jug, kjer prevladujejo meglice,
na severo-vzhod proti Čemšeniški planini,
Hodiš okrog in okrog cerkvice po pokopališču in samo buljiš v daljino...
Otroka sta seveda raje raziskovala snežene poljane in kar naprej nam je nekaj letalo okoli glave.
Zavili smo še na sosednji hrib, nekaj se je skrivalo v gozdu!
Izakazalo se je, da gre za staro pogorišče Tomazinove koče.
Dol smo šli seveda po drugi poti, po markirani. Tam najdeš zanimive stvari, madonca!
Nagaziš pa tudi na mino, ko te imajo na koncu vsi dovolj in te en prime, drug pa te omavža!
Kucelj mi dol ni povzročal problemov. Hvala. Luštno smo se imeli, sicer pa... a se kdaj nimamo, če rinemo v hrib?
Gor po črtkani - ki sem jo vseeno našel potem doma na zemljevidu -, dol pa po markirani.
Vpiši se