Ogradi so en lep hrib ravno sredi vseh Bohinjskih gora, vsaj meni se tako nekako zdi. Te konce pa smo morali še raziskat, nekaj se tam naokrog nismo še najbolje spoznali. Treba je pač prehodit, se spoznat z gorami in z razgledi z vseh strani.
Konec oktobra 2017 je bil prav lep čas za to, tudi na macesne smo računali, zadnjič so bili že prav krasni!
Nismo bili prav zgodnji, celo ura se je nekaj prestavljala, brez veze hitet - jeseni ni več treba tako hitet. Je pa hecno, da v hribe še najbolj hitiš takrat, ko je dan daljši in daljši, ko pa je kratek, se (mi) pa kar naenkrat ne mudi nikamor več. Hecno.
Ampak to ne pomeni, da smo šli sredi dneva, ne, ne. Na Bledu se je ravno začelo danit in prebujanje dneva je še iz avta zgledalo super.
"Oooo, kako lep dan bo!", sem bil že ves našpičen!
A svet ima včasih drugačne načrte s teboj. Hitro se vse obrne, sploh, če ti avto sredi vožnje užge rdečo lučko. Kaj? Wtf? Kako? K sreči tik pred Bohinjsko Bistrico, sem ga samo počasi zapeljal na Mercatorjevo parkirišče (spet!) in se začel jezit. Jep, kar precej sem se jezil, k sreči nič razbil, žilav avto, čeprav bi ga najraje zapeljal v kak graben. Pa ga nisem mogel, je rdeča lučka svetila...
Sem pa spet ponucal Andraža, najboljšega Bohinjca, ki nam vedno priskoči na pomoč, ko se nam tam okoli kaj zgodi. In to niti ni malokrat, čudni konci so to. Skratka, Andraž nam je pripeljal mehanika, avto je pa tudi kar naenkrat začel delat. Smo šli do delavnice, vsaj na tester pogledat, kaj se dogaja in je bilo nekaj glede svečk in dovajanja bencina. Pravzaprav nič prav posebno hudega, čeprav bi nas še vedno lahko doletela vleka. Mehanik je bil previden pri izbiri besed, ni hotel, da potem zaradi njega kaj uničimo.
Aja, tjale gor (spodnji hrib) bi radi? Na Ograde? Hja, težka bo, težka... Prav posmehovali so se mi, jebela cesta!
Mi je pa vseeno nekaj odzvanjalo v glavi, da pa mogoče okvara le ni tako huda, da ne bi... da ne bi mogli v hrib, ne? Saj vleka je tudi popoldan, čisto vseeno je, kdaj jo naročiš. Škoda dneva.
No, za na Planino Blato z avtom pa le ni bilo dovolj poguma, od tam bo vleka res malce težja, zato se je bilo Ogradom treba odpovedat. Proti Orožnovi koči in Črni prsti bi pa le lahko šli, nismo tule brez veze!
Pa smo šli. Tja nekam proti Liscu!
Malo nas je vse skupaj sicer preganjal avto, stroški, vleka, hujšega pa ni bilo.
Pot je bila lepa, mi vsi zadovoljni, nič prav napornega.
In kar naenkrat smo bili že pri Orožnovi koči. Mimogrede. No, skoraj dve uri, ampak to ni za nas prav veliko.
Razgledi so bili spet fantastični, slikarij spet nešteto. Kdo bo vse te fotke hranil?! In kje?!
Tamle smo bili zadnjič, kaj?
In ta ubogi Lisec, skoraj nikjer ni omenjen, Črna prst ga povsod zasenči.
A vseeno se nam naprej ni dalo. Avto je vseeno tam nekje zadaj v glavah povzročal nekaj šuma.
Sonček je bil, malo smo se greli, nekaj se v koči pogovarjali z novim oskrbnikom, ki je prišel z Ledin in mi je bil znan od zadnjič, pa ni bil nekako na pravi koči. Je pa Franci potem itak vse povedal in še kaj več!
Dol smo šli malo drugače, malo pentlje je bilo treba narest, ne moreš samo po isti poti hodit!
Same mulatjere?
Tudi Leandra so lepote zadele in vedno bolj je postajal razposajen.
Ustavljali smo se pa itak kar naprej. Je treba slikat. Gledat. Občudovat. Dol smo na koncu potrebovali več kot pa gor, čudaki.
Pa še eno skupno. Če dobro pogledaš, so Ogradi tam nekje zadaj. Morda se nam celo smejijo, a nič hudega, že pridemo enkrat tudi tja, ni hudir!
Potem pa zagledamo še objekt nekje proti vzhodu in - jasno, da gremo pogledat. Saj je vse pokošeno, zdaj nas ne bo nihče več preganjal.
Prvič smo bili seveda tukaj, pokopališče iz I. svetovne vojne. Sploh nisem vedel, da je tukaj, nad Bistrico.
Takole nas je neslo potem okoli Bistrice. Saj je kar nekaj poti, vse se najde.
Takole pa je bilo vse skupaj, nekih pet ur in pol, od tega v koči debelo uro. Je bilo veliko za povedat.
Potem pa v avto in z 80 km/h do doma. Nič se ni pritoževal.
Sem se pa potem v naslednjem letu jaz kar dosti pritoževal nad presnetim Renaultom... Tista svečka ga je namreč zafrkavala še dolgo, dolgo časa, pravzaprav se ni nikoli prav dobro popravila. In to kljub temu, da smo jo zamenjali, da smo zamenjali vsega hudiča tam okrog! Pa mu nikakor ni bilo dovolj, vsake toliko časa, ko nas je imel dovolj, je užgal rdečo lučko, včasih pa le rumeno, če je bil boljše volje. Sem se pa jaz zato vedno manj sekiral, nekajkrat sem šel še k mehaniku, potem sem si pa naročil OBD II zadevo pri kitajcu za 20 € in sem si občasno kar lepo sam brisal presnete kode in rdeče lučke.
Klinc pa renault sem že enkrat rekel, pa sem se spet nasračkal. Ampak nisem vedel, vedel sem šele, ko sem motorni pokrov odprl, prej je povsod Nissan pisalo...
Tako, Juke nam je torej Ograde sicer vzel, ni nam pa vzel lepega dneva, o, ne, tega pa ne! Zato mu tudi nismo prav veliko zamerili.
Helenin 40. pohod! Še deset!
Vpiši se