Hudičev Boršt

by piskec 20. december 2019 10:00

V začetku septembra 2017 sva se odločila za en krožni izlet čez Hudičev Boršt. Že dolgo nisva bila v tistih koncih, vsake toliko časa pa je treba it.

Čeprav je bilo slabo vreme, sva se vseeno odločila. Včasih naju pač niti vreme ne moti. Pa res ni nič kaj dobro zgledalo.

Ker sva hotela narest eno dolgo krožno, sva parkirala kar pred hotelom Bor.

Ne, nič kaj spodbudno vreme ni bilo.

Potem sva se pa ravnala kar po navdihu, in ker nisva še nikoli šla mimo Josipine in Senčnice in tam naokrog, sva kar desno zavila.

Kakšen novi konec je vedno dobro obiskat! 

"Na čeljust" je res bilo nekaj temu podobnega, precej strmo! Seveda me je kar gnalo v klanec, Helena pa se je nekaj razburjala in metala palice naokrog, da tako hitro pa ona že ne bo hodila! 

Pa sva šla potem malo bolj počasi. In Jakoba gledala le od daleč.

A tjale greva? A bova sploh našla v tej megli?

Na križišču pod Potoško goro megle še ni bilo.

Potem se je pa še to vse poslabšalo. Bljaki.

A začuda naju ni prav nič motilo. Kakšnega mraza ni bilo, megla pa... hja, kaj češ.

Se pa ne spomnim, da bi bile tu jeklenice? So bile? Ja?

Nova planinska koča je bila tokrat odprta, seveda sva se šla pogret in nekaj spit.

Razgleda na dolino je bilo ravno toliko, da ne moremo reč, da ga ni bilo.

Hiška je pa lepa, lesena. Super. Enkrat morava prit v kakem boljšem vremenu, morda celo kdaj poleti?

Pa še nisva imela dovolj, še naju je gnalo naprej, vreme pa se tudi ni dodatno kisalo.

Huda zima bo!

Na Kališče, seveda. Te poti so nama vedno blizu, od najinega prvega trekinga naprej jih skoraj vsako leto obiščeva.

Kališče, pivce je pasalo.

Dol pa spet malo iz megle, malo v meglo.

Pa spet pod meglo in oblačnostjo. Vsa nasmejana, saj sva slabemu vremenu ukradla prekrasno soboto.

Pa še pri Boru so imeli poroko, vendar se vsa blatna in preznojena nisva ravno hotela rinit v ospredje.

Tamle čez in zadaj in levo, levo, pa gor pa dol pa spet desno. Tko nekak.

Potem pa kar nisva vedela, katerega naj vzameva! Kateri je zdaj naš?

Tak lep krogec je to. Ne prav malo, a zame pravo veselje! Vsaj nekaj dolžine in višincev! Sedem ur in četrt vsega skupaj.

Tags: , ,

domači kraji

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS