Takoj pa le nismo zavili na avtocesto, pejmo najprej še en grad pogledat, ko je že čisto blizu!

Grad Devin, čisto blizu Bratislave, na izlivu Morave v (prometno) Donavo.

Tale kišta zgoraj je v vsem času, kar smo bili mi gor na gradu, komaj zvozila tale ovinek. Upam, da gredo s tokom navzdol vsaj malo hitreje...

Torej bivša železna zavesa, na kar opozarja spomenik s precej velikimi številkami o mrtvih pri prebegu. Žalostno, kako je to v času enega življenja vse drugače, prej pa se je zdelo kot edino možno in pravilno... Človek na žalost nima niti najmanjšega pojma. Še vedno ne.

Grad je enkraten, bili smo celo sami, zato smo si privoščili precej skakanja naokrog - bil je kucelj, takega pa je treba prehodit podolgem in počez, jasno, ne?

Malo je pihalo, ampak ne preveč... Le toliko:

Ostanki nekih starih časov, ki so meni zgledali kot stavba, s katere so se delali frajerje proti avstrijcem. Seveda so to po padcu zidu predelali v gostilno, no, zdaj po streznitvi pa vse skupaj propada.

Še markacije smo videli in če bi le imeli več časa...

Pa smo se uprli vsem pomislekom in le zavili na avtocesto proti severovzhodu, gremo naprej!

Otroci so hoteli bazen (zakaj neki?), kar sva midva celo nekaj pred časom obljubljala, tako da nam ni bilo druge, kot da najdemo kaj podobnega. Okrog Trenčina je potem polno toplic in ni hudir, da ne bi česa našli. Seveda tudi smo. 

In takoj v bazen! Najmanj za eno uro. Še neke jacuzzije smo našli, ki jasno niso bili zastonj, ampak mi smo se delali čehe. Dokler nas niso pregnali ven.

V sobi sta se potem navihanca nekaj igrala s sefom in... klik!...

kaj je mulc zaklenil v sef? Svoje gate! Ne moreš verjet... smo se trudili še cel čas, a kombinacije nam ni uspelo pogruntat. Jaoj!

Vsi lačni smo potem krenili malo v mesto, kljub temu, da je deževalo in je bila tema in... no, prav hudo pa ni bilo. Trenčin ima ogromen grad, a zaprt zaradi obnove ali nečesa drugega, kaj pa vem. Smo pa šli čim višje se je dalo - spet kucelj.

Tu je bilo še manj ljudi zunaj kot drugod, jih je bilo pa potem še več po gostilnah. Mi smo tudi našli eno super gostilno z enim super dobrim pivom. In zakurjenim kaminom. Uuuuu.... Škoda, ker tokrat nisva mogla planit po pivu, se je bilo treba do hotela še pripeljat, je bil le za poskusit.

Dokler se le nismo spokali spat in to je bilo to za ta dan!

Naslednje jutro pa... če se bazen odpre ob 7h, kdaj smo vstali? Ob pol sedmih, seveda! Še najstnico smo uspeli prepričat in tako smo ob sedmih zjutraj(!) vsi skupaj že romplali po bazenu. Edini, seveda. Trije otročki, ki so skakali in skakali in skakali. 

V eni uri nam je uspelo pol bazena vode ven spravit. No, skoraj.

Potem pa na obilen zajtrk in gremo naprej! Še malo kepanja prej... Le tega ne vem, zakaj imata vedno mene vmes, ko se kepata?! Zakaaaaaj?

Nazaj nismo hoteli po isti poti, pa smo se zapeljali malce zadaj, po deželi. O, ideje so bile velike, kje vse bi lahko šli nazaj, a čas nas vedno preganja in je treba vedno najti kompromis... 

Smo šli malce čez deželo polno podobnih sivih hiš 

nikjer nič ne gradijo, nobenih novogradenj, če pa že so, se popolnoma skrijejo v okolico. No, drug način gradnje pa je takšen - kock je kar precej:

Le bloki so obnovljeni, barvasti in lepi. In to v vsaki vasi!

Tako smo prišli nekje zadaj do Nitre.

Precej velik kraj in tudi kar zanimiv. Smo ga veselo prehodili gor in dol!

Si ogledali cerkve

in socialistične ostanke, kjer ure prijateljskih mest (Hanoi, Moskva, Havana...) že dolgo ne kažejo več prav.

Zavili smo še v Tesco (zakaj imamo pa pri nas same nemške štacune?) nabavit vse tisto, kar nam je bilo všeč. Pivo, naprimer. 

Potem pa še skok do Bratislave, še malo sprehoda in koktajli(?!)

pa smo spet čez Donavo

pomahali Bratislavi in si rekli, da pridemo še. Bo treba malo višje na sever, Tatre nas pričakujejo, dovolj bo kucljev.

Po avtocesti potem direktno domov, brez kakega motoviljenja. Nazaj grede se seveda vse skupaj bolj vleče...

Juke se je izkazal, 14 ur vožnje, 1275km in 5,2l/100km. Ni pa to kak potovalen avto, madonca, stvari nimaš kam dat, nobenih odlagalnih površin, nič. Vse se rola gor in dol po tleh. No, tudi za na morje ne bo, šotora ne spravimo notri, še vsa roba iz štacune je šla bolj na knap...

Večino slik je poslikala Flori, ki ji gre to zelo dobro od rok. Vse ta dobre slike pa so v albumu!

Kdaj gremo torej spet kam? Prvi maj?

Ne vem, ampak v tejle naši deželi it kam med šolskimi počitnicami, je misija nemogoče.

Poleg tega - če sploh je kaj pametnega - je vse tako drago, kot da bi bilo vse iz zlata. Kako so lahko hoteli pri nas tako dragi, mi ne bo nikoli jasno. In vse ostalo tudi. Ko bi vsaj potem za ta denar kaj dobil... o, ja.

Turizem je pri nas na višku. In mi še vedno mislimo, da smo najlepši, najboljši in sploh in oh. Super.

Zato smo jo mi raje mahnili kam drugam.

Niti nismo vedeli kam, ko je padla ideja - Bratislava je pa ja čisto blizu! 

In smo šli. Ker je res blizu.

Mimo Dunaja si res mimogrede, še omembe ni vredno. Potem se pa začnejo vetrna polja. 

Smo potem zaradi mojih nostalgij malce po Dunaju zapeljali z avtoceste in se peljali ob Donavi. Včasih smo tule štopali in štopali na poti v Prago, o, kolikokrat! Še v daljnih osemdesetih, ko je bilo pivo smešno, ampak res smešno poceni. Sem moral it pogledat, če se je kaj spremenilo.

O, Vetrnice so res od hudiča. Smo šli prav eno pogledat, ogromna je, ogromna! Vetrnica, z velikim V! 

Potem pa nič meja - se še spominjam, kaj so z nami, mulci, delali na Petržalki, ko smo edini in prvi hodili tam čez kar peš in se v svoji mladosti in polnosti samih sebe nismo bali ne hudiča ne vraga, kaj šele češke bezpečnosti! - in smo že v Bratislavi!

Helena se je seveda že prej pozanimala za hotele - jaz se seveda ne bi - in smo ga tako dobili direktno v centru.

Pa kakšen hotel je to bil! Oujea! Z dvema sobama, pravzaprav že apartma, še PCja je imel...

Meni je bilo sicer na koncu kar žal, da nismo šli v tale kolos, ki ponazarja neke stare čase in ga v tem duhu tudi tržijo.

Čeprav ne verjamem, da bi šel kdo od naših z mano...

Bratislava je... hm, saj ne vem, kaj naj rečem. Ampak... ja, meni je bila všeč. Pravzaprav mi je bila super všeč.

Pa težko rečem zakaj mi je všeč, arhitektura res ni kaj posebnega, socializem je še vedno močno prisoten, kaj pa vem. Od vseh so najbolj obnovljeni in najbolj barvasti pravzaprav bloki. Morda mi je všeč le zato, ker je bilo povsod malo ljudi, nikjer nobene gneče? Čeprav se je potem izkazalo, da so vsi v gostilnah... Študenti imajo namreč podobno urejeno prehrano, bone, in so jih polne gostilne.

Se mi zdi, da nam je bilo vsem všeč. Smo kar lepo počasi tacali po mestu

čisto po naključju odkrivali malo večje ali manjše znamenitosti

šli seveda na prvi hrib, ki smo ga našli

prehodili čimveč smo mogli

se slikali z domačini (čeprav je za francoskega vojaka težko rečt domačin)

in se igrali s fotiči.

Na žalost nismo našli ne fotografa ne jamarja, ampak nekaj je potrebno pustit za drugič. Sploh, če greš takole brez plana, brez načrta. Ko je res vse naključno, spontano. Morda pa je to ta element všečnosti, kaj?

Ja, lepo je bilo in vsem je bila Bratislava presneto všeč. Kljub temu, da je bil pravzaprav nek siv, zimski dan. K sreči vsaj ne mrzel...

Zvečer pa sva pustila otroka pred TV - čeprav sta bentila, da ne moreta prav nič gledat, ker je vse sinhronizirano  - midva pa hop, v prvo gostilno!

O, kako pivce! O! Ma, ja, to je povsem nekaj drugega, kot tale naša težka piva, čisto nekaj drugega! Pa naj bo to bažant, topvar ali pa še kaj bolj domačega, vseeno! Samo, da je kaj domačega!

Tisti večer nama je obema pivo dobro teklo. Kljukic sicer ne delajo več, ampak račun je bil na koncu vseeno kar dolg... O, ja, to bi morala ponovit še kdaj!

Še najbolje pa je bilo naslednji dan - niti duha o kakem pivu preveč!

Juhej, gremo naprej! Kam pa? Hm, kdo ve, gremo kar tukajle, po avtocesti, pa bomo videli!

Ampak o tem pa kaj več naslednjič.

Takole pa smo prišli do Bratislave. Štiri ure in pol, bruto. Mimogrede, za vogalom!

Po dolgem času smo šli spet malo pogledat v Italijo, če imajo kaj robe.

O, ja, jo imajo, ni problema.

Obredli smo emmezeto - to je tista stara nakupovalna Palmanova, dolga, dolga leta nazaj. Trgovino zdaj nekaj spreminjajo, večajo, Spar je še malo večji, za tisto tehnična trgovino pa ne vem, nismo šli.

Ugodno za športne in poceni stvari. Za Tamaučka smo prec nabrali cel kup. Kaj bolj pametnega pa tam ne bomo našli.

Potem smo jo mahnili v Palmanova Outlet Village, ki je kar velik kompleks trgovin. Zdi se pa, da je tam vsa roba, ki je ostala od lani ali pa je nihče ne kupi. Malce zastarelo in popolnoma brez barv. Siva, siva, siva in še malo sive.

Se pa dobi kaka torbica, športne zadeve in še kaj manjšega. Seveda za kako sezono nazaj ali pa vsaj za letni čas nazaj. Kar meni pride celo prav, ker sem rabil dolge pajkice za tečt, ne pa kratkih. In teh v pomladnih časih pri nas skoraj ne dobiš več. Pametni trgovci.

No, tudi tu smo nekaj nabrali, a ne prav veliko. Zase še vedno nisem nič našel.

Potem smo zavili nazaj v Ikeo. Ko je bila ravno tam nekje blizu... Saj veste, kaj dobite v Ikei, kajne? Meni je pravzaprav všeč, če ne drugega, pa vse tiste nepomembne male stvari in genialna pakiranja. Še celo v njihovo restavracijo smo šli jest. In prav povsod je polno drobnih in pametnih idej, ki izboljšujejo celoten vtis, ti olajšujejo že tako naporno nakupovanje, včasih pa ti le narišejo nasmeh na ustnice! Kako to, da se nihče drug ne nauči prav nič iz njihovih idej?!

Seveda nismo prišli ven praznih rok, 100€ pustiš notri, tudi če čisto nič ne potrebuješ...

Potem pa dneva še ni bilo konec, mi pa še vedno polni energije in kondicije!

Pa smo zavili še v Citta Fiera v Udine. Še nikoli bili tam in smo si morali malce ogledati to zadevo.

O, ja, zadeja je velika, res je. V treh nadstropjih, tako, da se nam je že na začetku malo milo storilo in smo obdelali le eno nadstropje.

In potem smo že skoraj šli, vsega smo imeli že vrh glave, polni vtisov in praznih denarnic, jaz pa še vedno skoraj brez česarkoli. Zato smo zavili v čisto zadnjo zadnjo trgovino - "pa pejmo še sm pogledat, če smo že povsod bli, no!" in, hop!

Ko bi le šli *prvo* v to trgovino!

Tako sem iz tega mega kompleksa še jaz prišel s polnimi vrečkami.

Od doma ob 8h, domov ob 21:30h. Tako pa je, če imamo vsi trije kondicijo. Nihče ni hotel odnehat, nikogar niso noge bolele, noben ni hotel domov. Še Tamauček je užival, v Ikei pa sploh, od spalnic pa do kuhinj, nad vsem je bil popolnoma navdušen! Tale fant zna presenetit...

Pravzaprav je obveljalo, da bomo šli še. Zakaj pa ne?

Pri vsem tem pa je še najbolj zanimivo (vsaj z mojega vidika), da nismo zavili v niti eno tehnično trgovino. Nobeno! Niti ENO! Ne moreš verjet... Tam nekje v zadnjih urah sem bil že prav živčen, kdaj hudirja bom pa jaz prišel na svoj račun in bom zavil med tehniko in se naslajal?!

Pa sem potem malce razmišljal, kaj pa bi tam, v tehnični trgovini, sploh počel? Gledal kasetarje? CDje? Se naslajal nad mp3 plajerji? Užival pri pogledu na avtoradie? Računalniki? TVji? Video plajerji? Pomivalnimi stroji? Feni? Hladilniki?

Eh, tisti davni časi, ko smo to počeli s takim užitkom, so že dolgo nazaj za vedno odšli. Ko si lahko ure in ure gledal kasetar ali pa ojačevalec in razmišljal o tehnikalijah in o tem, kje bi lahko napraskal denar...

Ta presneti internet je danes vse pokvaril. Nič več romantike. 

Niti v eno tehnično trgovino nisem zavil! 

Malce mi je pa res žal, malce pa res. Bo treba drugič to popravit. Mogoče me pa preseneti!

Prvič sva obdelala le približek. Nato smo šli Srčni.

Zdaj pa končno še midva, celo Moravško planinsko pot! Kar eno pozno zimsko soboto, ko bi moralo biti sonce, pa je na koncu le malo manjkalo, da ni deževalo. Za potep je bilo sicer kar ok, vendar pa sem se premalo oblekel, ker sem pričakoval sonce. No, pomrznil pa vseeno nisem. A le za las!

Eni smo bili premalo oblečeni, drugi pa so z velikim veseljem kazali nove superge!

Od začetka sem se malo norca delal, ampak vedno manj. Vmes sem ji celo hotel podtakniti druge čevlje, pa ni hotela niti slišat...

Pridno sva jo šibala čez naše kuclje in se še bolj pridno štempljala. Tokrat gre namreč zares!

Povsod greva, tudi tja, kamor marsikdo ne zavije!

Ker zadeva je ponavadi takšna - ko prideš gor do Sv. Miklavža:

"kje pa je štampiljka?".

"Eee, dol pri hiši...".

"Zakaj sva pa šla potem gor?".

No, zato. Čeprav resnici na ljubo, kraki, kjer moraš po isti poti gor in dol, so tudi meni strašansko zoprni. Brezvezni. Ampak tako pač je, saj včasih se da kaj naredit, ne da bi kaj dosti spreminjal, krajšal ali daljšal.

Kakorkoli že, na Štancah Lazah lahko končno vidiš pravo karto. In koliko še imaš pred sabo. Motivacijsko super...

Pivkelj je pač pivkelj, Jezus je še vedno zaprt v stekleni posodi.

Ena je pa še vedno super navdušena, "same grejo!", pravi!

Najdeva celo nekaj snega, gazit pa le ni treba.

GEOSS je takoj za vogalom, le majčkeno spusta naju čaka.

Malo se mi že toži po Kandršah in toplem čaju, ampak čaka naju še Sv. Florjan, moraš narest fajn zavoj nazaj... Tukajle malce improvizirava čez drn in strn. Saj so da tudi kako drugače, kot po cestah. Pa kdo bo hodil po istem...

Helena je tule prvič, ji je kar všeč!

Še ves asfalt, ki je na tej poti, daš tukajle skozi, in si na Kandršah, bifeeeeee!

Priznam, da me kar malo zebe in mi čaj pride še več kot prav. Pa še en radler. Pa še kaj bi, a se že zaradi tega zamudiva kar za pol ure...

Do sem slabih pet ur. Kar ok, glede na to, da jih planiram deset, kar ok.

Od Vrha nad Mlinšami pa tja do Limbarske se spet vleče - kot vedno - ampak vsaj resje je spet takih lepih barv. Kako bi šele bilo ob sončku!

Vmes še malo popravljava stvari v novih kapelicah, ne more biti ravno vse razmetano...

In sva že na Limbarski.

Jaz navijam za postanek, Helena ga niti ne bi imela. Jaz pa sem kar nekaj zmatran in bi počival. Seveda se na koncu izkaže, da sva stran vrgla 20 minut. Pojedel bi vmes tisto svojo ploščico, pa bi bilo. Saj sva počivala komaj pred dvema urama...

Od Limbarske se potem zmotno zdi, da je konec blizu. Ja, ja, še dve urici bo tole! Najprej na povsem obnovljenega Mohorja, kjer je treba po stopnicah seveda tečt!

Tukaj se umaknem čisto zadaj, se skrijem, moram si dat dol spodnje hlače, ki so mi spet ožulile stegna do živega, ampak ti paparazzi, prav povsod so, povsod! Človek nima nikjer miru!

Zadnja KT v Imenju

in še mimo Sv. Andreja, kjer se ravno začne delati tista lepa večerna svetloba. Sonce se je prikazalo kako uro prej, po celem dnevu pritiska oblakov imava vsaj na koncu malo lepše vreme.

Ne moreš verjet, nad supergami je še vedno navdušena! 

Ji dam kar prav, mene pa moje superge počasi ubijajo, hudič jih že jemlje, preveč so že zlizane, tamle je pa itak že luknja...

Tukajle naju pa potem začne čas malce priganjat. Nekako se zdi, da bi lahko prišla skozi pod desetimi urami, a kdo bi vedel, koliko natančno je še do Tuštanja... In potem malo hitiva in se nato malo vlečeva - "saj čas ni važen, pet minut prej ali kasnej, koga briga!".

Naju potem res ne briga, ker ura se ustavi direktno na 10:04h.

Kar je, kakorkoli obrneš, super, super in še bolj super!

Vesela in ponosna sva! In sploh ne uničena!

46,2km, 10:04h, 2100 višincev.

Se pa od prejšnjič nisem nič naučil, zato upam, da naslednjič res parkiram pod gradom!

Ne moreš pomagat, včasih me prehiti.

Ponavadi takrat, ko je navdušena. Kar je povsem prav. 

Ker je bilo res luštno. Kljub takim razmeram in vsem snegu in vetru in mrazu navkljub. Ja, luštno.

Še Janeza sva tokrat spravila na pohod, je bil čist kontent in se prav nič ni pritoževal. Imam ga na sumu, da je celo prav na veliko užival.

Smo rekli, da gremo od Blagovice do Blagovice, čez Trojane seveda. Da se bo vsaj malce poznalo in da bi bili vsaj malce utrujeni.

Zase niti ne vem, kaj mi je bilo. Vzel sem nizke superge, nizke gamaše, še dobro, da sem sploh vzel dereze. Sploh ne vem zakaj, a meni se je zdelo, da snega ni. Kot da sem z drugega sveta, še dobro, da nisem šel v kratkih rokavih. Kdo bi pa še mislil na sneg! Mogoče ga v Krtini res ni bilo, ampak... povsod drugod je bila povsem druga pesem!

Začelo se je v Blagovici. Vsaj minus 9, veter in polno snega!

Malo že cincava, a Janez je že tam - takole si pa zasiguraš, da se ja ne moreš umaknit!

In zagrizemo že takoj v Golčajski hrib! Strmo!!!

Po Golčaju pa se zaćne zimska idila - povsem na novo zasneženo, nikjer niti malo sledi! Le naša sled se vije za nami...

Malo postankov, malo čaja, mraz kar dobro pritiska

pa jo vseeno kar dobro mahamo, snega vedno več,

mi pa vedno bolj razposajeni! Tudi počez gre!

Trojanska cesta je lepo zasnežena, ampak piha in je prav zoprno. Čimprej se je treba prebit do bifeja!

Krofi so fajn in še par jih vzamemo za otroke. Upajmo, da ostanejo kolikor toliko celi do doma!

Ampak snega je tam zadaj za Špilkom vedno več!

Hodimo in hodimo in vse skupaj se že prav vleče...

a na koncu pa le ta presneti Špilk. 

Ki se je prav za nas postavil čisto pokonci.

Seveda to zdaj ne zgleda nič kaj hudega, a Janez je tale kucelj vzel direktno naravnost. Midva pa za njim, jasno! In, ja, res, bilo je presneto strmo. Še sam sem moral dat tamle zraven tistega drevesa dereze gor, ker ni šlo več brez...

Malo smo bentili, malo jamrali, ampak gor smo bili pa hitro!

In potem se je vse zarotilo - bilo je mraz ko pes, najmanj! - vsaj -10 je kazalo v hišici, jaz sem imel telefon, vse je bilo nekaj narobe, tako da smo se le slikali in se kar hitro pobrali z vrha. Pa smo hoteli nekaj praznovat, a na žalost ni šlo... Je bilo preveč mraz!

Čez pet minut pa...

ne, v takem ti pa ni več mraz, ne!

Janez je pa kar vriskal! Sicer ni priznal, ampak jaz vem, da mu je bilo tole všeč!

Norc.

Dol je bil potem večji hudir, ker smo šli čez odprt teren. Je pihalo in nosilo sneg, ti se pa ne moreš ogret.

V trenutku vse pomrzne, jakna, ruta, kapa, rokavice, vse. Bognedaj, da bi šel lulat!

Letiš dol in skušaš ne past v kakšno past. Ker spodaj je še vse, kamenje, les, palce, vse! Čez pa dvajset, trideset cm čistega povsem suhega pršiča. Prav nič snega vmes. Luštno, a mrzloooooooooo in zelo neugodno!

Potem smo pa že dol. 

Še višinski graf pripopam:

 

19,5km, 5:15h za 1050 višincev, V snegu in presnetem mrazu. V supergah, mater, sem čurimuri, od kje mi ideja, da snega ni?! Včasih me skrbi tole moje povsem zgrešeno načrtovanje poti. Ni prvič, da sem zgrešil in ga biksnil sto na uro. Prav neverjetno, da sem imel dereze in prave hlače... Ob tem, da so imeli drugi vse dvojno!

Skratka, čisto tako, mimogrede, smo odleteli eno tako lepo pot, ki se je izkazala pravzaprav kar za avanturo.

O, ja, tudi v zimskih dneh se najde kaj zanimivega! Meni se zdi pa čudno, da nekam veliko hodim naokrog v snegu, ki ga nikakor ne maram, a ni res?

Na Tolsti vrh smo šli eno nedeljo, skupaj z domžalskimi planinci.

Je treba malo pripravništva delat. Pa tudi drugače je luštno!

Prav veliko nas ni bilo, začeli pa smo na Gozdu.

Gremo najprej počez na Tolsti vrh, pa potem čez Kriško dol, smo si rekli.

Tisti dan je bilo sicer lepo vreme, a kar mraz. Kar je bilo še dobro, ker pot je bila dodobra poledenela. In to čez tiste strme trave, ko so se mi spet šibila kolena...

Dereze so k sreči dobro prijele, ne vem pa, kako bi bilo bolj popoldne, ko je najbrž ves tisti sneg postal mehak in je sigurno mnogo bolj drselo. No, pri nas je bilo še vse trdo ko kamen in mogoče mi je bilo zaradi tega malce bolj toplo pri srcu. Kako nekateri v takem zmorejo brez derez, mi je čista fantastika.

Ne vem kako hitri nismo bili, do vrha smo porabili ravno toliko, kot je markirano - 2h. 

Pa nisem imel kaj veliko časa, zato tudi slik bore malo. Še Helena je bolj malo slikala. Gor na vrhu in grebenu pa je še malo pihalo, tako, da smo se bolj skrivali na sončnih legah. Tam pa je sem in tja prav žgalo!

Na Kriški smo si privoščili še nekaj za pit in jest, nato pa še gasilsko s Tolstim v odzadju (madonca daleč zgleda!):

in smo že bili doma. Skoraj, no.

Tak, umirjen in super izlet. Ko sva bila enkrat že ob dveh doma. 

Pravzaprav povsem neverjetno.

Hja, na Tolstem sem bil pa tokrat prvič. Jupijaja!