Poglavarka Veliko Oko.

Uporabna zadeva, tale sladoled.

Danes smo 31. maja. Enaintridesetega maja!!!

Kam je šlo vseh teh pet mesecev, me ne spraševat, pojma nimam.

Ravnokar je bilo tukaj še novo leto, eto, zdaj pa kar konec maja. Mater, kako vse leti. Še malo pa bo šel sonček spet dol.

Starejši kot sem, hitreje gre. In brzina čisto nič ne popušča, kvečjemu sem in tja zaznam le pospeševanje. Kje se to neha? Ob Koncu?

Včasih si prav želim, da bi bil dva dni doma in da pod milim nebom ne bi imel kaj počet. Da bi mi bilo dolgčas in to prav prekleto dolgčas. Pa se po drugi strani zavedam, da ne bi šlo. Čez dve uri bi me začela rit srbet in bi bilo konec dolgčasa. Ampak, če bi bil dolgčas potem bi se čas vleeeeekel, kajne? In bi šlo počasi. No, vsaj zdelo bi se mi.

Pa kaj čem, v življenju mi še nikoli ni bilo dolgčas. Čisto nikoli, čeprav sem presedel v prazno kar nekaj časa, a dolgčasa nisem občutil nikdar.

Ko bi vsaj, zdaj že malce v letih, kaj manj potreboval spanja. Pa nič, še vedno sem ves matast, če ne spim 8-9h. Kar pomeni, da sem kar naprej matast.

Sem vsaj včeraj celo popoldne bral knjigo, odganjal vse stran od sebe in jo na koncu le prebral. Grishama pač ne moreš nehat, še dobro, da v knjižnici nimajo prav vseh njegovih knjig, bi bil doma čisto odtujen.

Ko pa je toliko zanimivih stvari na svetu, ki bi jih rad počel, se z njimi ukvarjal. Na tone jih je. Poleg vsega pa se še najraje ukvarjam s stvarmi, ki niso ne nujne, ne potrebne. Tisto, kar je nujno in kar se *mora*, tisto je pri meni zadnje na lestvici. Ampak mori me pa vseeno. In to je tak zanimiv dead-lock, ki ga težko odpravim.

Najbolje bi bilo, da neham jamrat in spravim svojo rit k delu, anede?

Danes sem bil pa v Arboretumu. Blizu nas.

Pa ne v parku ampak na Golf placu. No, zraven njega. Golf igrišče sem samo slikal, travca je res enkratna.

Pa še zjutraj je tako lepo dišalo, stisnjeno med gozdove v mokrem jutru.

Jah, všeč mi je bilo. Ampak vseeno ne tako, da bi začel golf igrat, toliko pa ne.

En dan Celje, en dan Arboretum, mater, kdaj bom pa kaj naredil???

Ker vidim, da veliko ljudi išče: "rezultati teka Gradiško jezero", bom tule link navedel, kje se to dobi.

Sem jih zadnjič vse poslikal. Pametna ideja, anede?

Rezultate IV. teka okoli Gradiškega jezera 2007 dobite:

Mladina, En krog - 4,2km, Dva kroga - 8,4km, Trije krogi - 12,6km.

Za vse nastopajoče v okviru ŠD Krti pa tule.

Upam, da boste zdaj našli tisto, kar iščete.

Prosim, prosim.

Vse se je zakompliciralo, zdaj, ko pri nas dva piševa blog.

Vsak s svojim fotoaparatom na telefonu in enim skupnim fotkičem. Oba ponavadi na istih dogodkih.

Čigav torej je dogodek? Kdo ima moralno pravico do njega prvi? Bo drugi le še odmev prvega ali kaj drugega?

Če se pogovarjaš o stvareh, ni hudič, da se potem zgodi, da hočeva oba pisat o isti stvari. Kako rešiti ta vozel?

Čigave so fotografije, kdo lahko kakšno vzame in predvsem kdaj: prvi, drugi?

Potem pa še športno društvo. Kdo lahko in kdo mora poročat in kdo lahko kaj naredi?

En fajt sva že imela, rezultat je bil, da sem užaljeno brisal svoj prispevek. In zraven užaljeno tulil, da: ne, nikol več ne bom o tem pisal, kr ti dej! Na, mej vse!

No, ja.

Se bova pa kdaj ponavljala, kaj 'čmo. Bova pa kdaj isto pisala, saj vsak piše s svojega stališča. Morda pa zna bit zanimivo, morda.

Me prav zanima, kolikokrat se bo to zgodilo. Hm.

Včeraj sem bil cel dan v Celju. Je bilo čisto luštno in v redu.

Morda smo le malo preveč hodili in jaz sem šantal nekje deset metrov za ostalimi.

No, vse bi bilo v redu, če ne bi danes pogledal, kako sem kaj včeraj tole Celje kaj poslikal.

Ven sta namreč prišli le dve (2) skrajno patetični sliki, ki jih seveda najraje ne bi dal na tale blog, ker sta res čisto mimo. A hkrati jih prav moram dat, da se vidi, kam poškodovan gleženj pripelje človeka. Do takih slik! Ker nimaš nikoli časa in kar naprej nekaj ali nekoga loviš.

Nja, res patetično.

In potem bom čez deset let gledal slike in: hej, Celje! In bo to tole? O, križana gora...

Čeprav sta Wega in Vreme že vse napisala in sem tudi jaz nekaj obvestil pa se vseeno spodobi, da malo več povem o Mura Challenge. Kaj to sploh je?

Začelo se je s tole mojo objavo. Urša nas je sprovociral in vmešal gajbo. Vreme je pravilno sklepal in jaz sem mu nasedel.

Naslednji dan sem že prodana duša.

Vreme objavi ves moj zarečeni kruh. Noter pade še Wega.

Vreme začne z udarci pod pasom, a jaz se že pripravljam.

Skratka, to je začetek. No, saj potem se vse odvija s svetlobno hitrostjo. In kar naenkrat je tu 26.5. ko se je treba dokazat. Vmes se pojavi še poškodba, a treba je stisnit zobe in preživet. Tu ni trta mrta.

Vse ostalo je Zgodovina.

Meni, Vremenu in Wegi tek uspe. Izbrali smo si najbolj soparen dan v letu, da dokažemo lastne sposobnosti. 31 stopinj v senci nas dela še bolj ranljive, a vseeno suvereno pretečemo celotnih 4,4 km.

Vreme se izkaže in izgubi stavo z nasmeškom na licu. Tekaški srenji je pridobil še eno dušo.

Wega doda stavi še bonus v obliki 5l Heinekena. Če bi to prej vedel...

V čevapčič, ki je tudi predmet stave, lumpa zamaskirata pekoč feferon. Moje izurjeno oko ga sicer opazi, a ga tudi z veseljem pojem. Stava je stava, kaj čmo!

Vreme za tek naredi celo številke, za nagrado pa prejmemo še stekleničke s pristno Muro. Neverjetno. Poleg tega nas cela družina prav kraljevsko pogosti.

Med tekom sklonim glavo in sem čisto tiho. Ker me zadaj kar naprej nekaj špikata in govorita o počivanju: dajmo se no ustavit, bomo tole predebatiral! Nikakor se ne pustim (z)motiti. Ni zdravo, kaj vem, kakšne naklepe imata.

Zapisničarka nas na biciklu komaj lovi, ker smo tako hitri!

Do večera smo pri Vremenovih na parceli in se imamo fajn. Še Helena se je sprostila in končno užila malo miru. Otroci se savnajo v šotoru, tamauček nagaja puncam, kolikor se le da.

Res, nekaj preprosto lepega. Vse se začne čisto tako brezveze, a na koncu z tega izpade nekaj pomembnega. Ljudje z 'neta, nepoznani, a kot da bi se poznali že dolgo, dolgo časa. Nekaj skupnih interesov, skupnih zanimanj, odprtost ljudi in to je ves recept. Da se imaš lahko fino, da lahko uživaš. Ima Wega čisto prav, net nas ne bo razdružil, prej združil, le stran, s katere ta net jemlješ, moraš pravilno obrnit.

Pravzaprav drugega ne morem reč kot: HVALA. Vsem.

Za nami se praši:

Zapisničarka noro goni bicikl, da bi nas sploh ujela:

Piskec ima zaveznike vsepovsod! Ga bodrijo in ga spodbujajo:

Punce si lahko vsaj malo oddahnejo od tamaučka:

Potem pa že letimo nazaj:

Stekleničke s pristno Muro v spomin:

In srečni zmagovalci nad seboj (in nad 31 stopinjami):

Tako. To je vse. Morda se bo tradicija nadaljevala, morda ne, a nekako verjamem, da se bo.

Pravzaprav smo čisto pravi norci. In tudi prav je tako.

V soboto je bil dopoldan še en tek, na katerega sem se pripravljal, a je na koncu od nas šla le Flori.

Za pretečenih 1200m ji vsekakor iskreno čestitam!

Mene med temile ni bilo. Kar je bila dobra odločitev, gleženj namreč tega ne bi zdržal. Muro je še nekako zdržal, danes pa je že ves otekel, zatekel in nabrekel.

Bogve koliko časa sem bom cajtal, da saniram poškodbo. Če bom sploh še kdaj lahko normalno tekel.

Pa tako sem si želel...