Danes smo 31. maja. Enaintridesetega maja!!!
Kam je šlo vseh teh pet mesecev, me ne spraševat, pojma nimam.
Ravnokar je bilo tukaj še novo leto, eto, zdaj pa kar konec maja. Mater, kako vse leti. Še malo pa bo šel sonček spet dol.
Starejši kot sem, hitreje gre. In brzina čisto nič ne popušča, kvečjemu sem in tja zaznam le pospeševanje. Kje se to neha? Ob Koncu?
Včasih si prav želim, da bi bil dva dni doma in da pod milim nebom ne bi imel kaj počet. Da bi mi bilo dolgčas in to prav prekleto dolgčas. Pa se po drugi strani zavedam, da ne bi šlo. Čez dve uri bi me začela rit srbet in bi bilo konec dolgčasa. Ampak, če bi bil dolgčas potem bi se čas vleeeeekel, kajne? In bi šlo počasi. No, vsaj zdelo bi se mi.
Pa kaj čem, v življenju mi še nikoli ni bilo dolgčas. Čisto nikoli, čeprav sem presedel v prazno kar nekaj časa, a dolgčasa nisem občutil nikdar.
Ko bi vsaj, zdaj že malce v letih, kaj manj potreboval spanja. Pa nič, še vedno sem ves matast, če ne spim 8-9h. Kar pomeni, da sem kar naprej matast.
Sem vsaj včeraj celo popoldne bral knjigo, odganjal vse stran od sebe in jo na koncu le prebral. Grishama pač ne moreš nehat, še dobro, da v knjižnici nimajo prav vseh njegovih knjig, bi bil doma čisto odtujen.
Ko pa je toliko zanimivih stvari na svetu, ki bi jih rad počel, se z njimi ukvarjal. Na tone jih je. Poleg vsega pa se še najraje ukvarjam s stvarmi, ki niso ne nujne, ne potrebne. Tisto, kar je nujno in kar se *mora*, tisto je pri meni zadnje na lestvici. Ampak mori me pa vseeno. In to je tak zanimiv dead-lock, ki ga težko odpravim.
Najbolje bi bilo, da neham jamrat in spravim svojo rit k delu, anede?
Vpiši se