Planjava

by piskec 31. avgust 2008 06:39

Tokrat nisva vstala takooooo zgodaj. 4:45 je bilo čisto ok.

Dan je že opazno krajši, malo čez šest je bilo čisto dovolj za začetek hoje. Saj je bil še mrak...

Začela sva z Jermance, obetal se je namreč še skok nekam naprej od Kamniškega, pretiravati pa tudi ni treba. Nisva še tako dobra s kondicijo, da bi lahko kar skakala čez celotne gorske verige. Počasi.

Je pa res, da Jermanca kar dobro skrajša pot. Začneš prav lepo, čisto drugače, kot od Doma, kjer takoj planeš v strmino. Tukaj pa počasi in en, dva, tri si pri Pastircih. Tam naju je ujel tudi Mare, le da je startal od Doma. Hja, se mi zdi, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden bom imel JAZ toliko kondicije...

Vreme je zjutraj zgledalo prav slabo, vse v Kamniškem kotu je bilo popolnoma zabito! K sreči se je potem malce začelo jasnit, ker nas je že kar skrbelo.

Ja, na Kamniško smo prišli res hitro. Ne tako hitro po času, kot hitro po... Ma ja, kar naenkrat smo bili pred Kočo. Zgleda smo res klepetali ko norci.

Gor pa breme odločitve. Kam zdaj? Levo ali desno???

 

Odločili smo se za levo. Najbrž zato, ker je Planjava malce višja in malce dlje. Pa še malo plezanja vsebuje!

Meglice so nas sicer res spremljale kar celo pot, a so se znale tudi razkadit. Sem jim pa hvaležen, da je na vrhu sijalo sončece, kar je potem res vrhunec dneva!

Saj planinec ne potrebuje prav veliko, le za lepo vreme prosi!

No, nazaj grede se je vsa tista megla dvignila in se je vse skupaj popolnoma zabilo. Od nas je teklo, a ne znoj, temveč od megle. Še navigacija je bila na trenutke kar problematična in smo morali markacije kar dobro iskat, sploh pri prečenjih grap. Sicer pa človek vedno kaj dobrega najde tudi v tem: nam pa vsaj vroče ni bilo!

V Kočo na Kamniškem smo se morali skoraj zaletet, da smo jo opazili... Ampak tako vreme ljudi ni čisto nič motilo, da se ne bi sprehajali naokrog v gručah po sto...

Jota, ričet in segedin so bili odlični! V takih kočah takele stvari na žlico res pašejo. Ali je to samo zaradi tega, ker si zmatran?

Še skok dol v dolino, ki nam je dal parkrat vedeti, da smo kar zmatrani in da izlet ni bil ravno mačji kašelj. Spotikanje in spodrsavanje dobro kažeta na zmatrane noge...

Spodaj v dolini pa še na zasluženo pivo... in tam... še polno drugih Krtov, ravno prispelih z Grintovca. Ej, kaj je tale naš kamniški konec majhen! Pa prav v vsaki gostilni jih srečaš!

Tokrat sem bil malo zmatran, pa sosedovi cigareti so mi dišal, smo se raje kar spokali... Drugače pa, kdo ve, kako bi se končalo!

Tags:

domači kraji

Konec počitnic

by piskec 29. avgust 2008 12:11

Sicer je meni čisto vseeno, da je konec počitnic, ampak...

No, po pravici povedano - končno, da jih je konec! Bodo vsaj otroc kaj počel in spet delal! Jih je bilo na trenutke kar malo težko gledat, ko so se borili z dolgočasjem in totalnim razpadom...

Pravzaprav me presune to obdobje, ko je kar naenkrat spet šola. Konec poletja.

In sem nekje globoko v sebi zelo zadovoljen, predvsem zaradi dveh stvari:

  • meni ni treba v šolo!
  • jesen mi je skrajno všeč!

Novi začetki in takšna obdobja sprememb pa so mi tako ali tako v veselje.

Rutina me ubija, kaos me spodbuja.

 

Tags:

Zapravljen čas

by piskec 28. avgust 2008 18:58

Tole je pa res popolnoma zapravljen čas.

To bi moral nekdo drug delat. Morda bo tudi enkrat prišlo do tega...

Cevi sicer niso nič zakompliciranega, ampak je pa prav nemarno in nagravžno. Še posebej zdaj, ko sem spet začel vohat. Pa še vedno povsod nekaj pušča in pušča...

Me je pa stalo tam nekje 10€. In tri, štiri dni, česa že? A dela? Hm.

Tale je bolj siten,

tega pa ne morem sam. Ampak mi je pa pet let popolnoma uspevalo! Je delal kot pesmica ali nekaj približno takega, no.

A sem tokrat po priporočilu našel takega mojstra, ki tole dela z veseljem! In ni grandiozen ampak je zelo zadovoljen z nečim manjšim, recimo le s pucanjem gorilca.

In pride TAKOJ.

Ne moreš verjet, se mi je zdelo, da je to vrsto že zdavnaj odneslo.

Ubogi gorilec je bil masten kot... saj ne vem. Najbrže res, da se po petih letih nabere, kaj?

Vodo imamo! In odtok! Juhej!

Skoraj preveč dobrega za en sam, samcat dan, zato danes hodim po hiši naokrog s široko odprtimi očmi...

Tags:

hiša

Sam s Seboj

by piskec 28. avgust 2008 13:01

Te čase se ukvarjam predvsem sam s seboj.

Zato še vedno nimamo ne tople vode, ne sproščenega odtoka v kuhinji.

Večino časa sebi in drugim namenjam vloge, ki bi me popeljale na tako zaželjen kraj, kjer bi na miru...

...enga skadil...

...pa se ne pustijo. Pa take fine vloge so to, celo biblične! Svetovnonazorske, grandiozne, itn. itn. Pa NIČ.

Čist prav jim je! Se bom pa zredil za dvajset kil, pa naj me potem prenašajo! Saj bodo sami krivi! Ha!

Še prosil me bodo... še prosil...

 

P.S.

Saj je čist brez veze, da karkoli napišem, ker itak samo o tehle zadevah razmišljam... Brrr...

Tags:

osebno

A je že čas?

by piskec 25. avgust 2008 18:00

Presneto, kako leti čas!

Kako že spet!?

Aha, vidim, da moram še ostale cevi menjat. Ja... super, anede?

Poleg tega je crknil še gorilec za peč, da imamo le mrzlo vodo.

Še bolj super.

Prej je bil v popravilu avto.

Kaj je torej naslednja stvar v razpadanju?

JAZ?!?!?!?!?!?!?!?!

Mi je prav žal, ampak naj gre vse v tri krasne.

Tags:

osebno

Montaž

by piskec 24. avgust 2008 10:49

Yesss! Dovolj zgodaj smo startali!

Ob treh zjutraj smo Krti začeli v Krtini, še nikoli tako zgodaj! Saj bi najbrž kdo kaj rekel, da je prezgodaj, a se je tokrat izkazalo, da je bila to edina pametna odločitev!

Še vedno pa presneto zgodaj...

Pa smo na malo stisnili zobe in zakoračili v temno jutro, zame je bila to skoraj edina možnost, da letos še stojim na Montažu! Jutranja - v temi - navigacija je bila še malo težka, saj sem jih peljal po spodnji poti in ne mimo koče, kar bi bilo lažje. In v temi vse zgleda nekako drugače.

Tako smo rojevanje sobote opazovali že s kar visokega. Kaninsko pogorje je že dobivalo zametke svojih kap, tačas se je Montaž temu še nekako upiral. Zanimivo pa je bilo videti oblike oblakov nad Kaninom, ki so se kar "upognili" nad gorsko verigo...

Pa smo že na Forca dei Disteis in pogled v La Clapadorie me vedno spravi skoraj na kolena. Tako divjega sveta ne vidiš ravno povsod! Saj se niti slikat ne upam preveč...

Vstop v steno, na katerega smo čakali, lepo počasi in previdno.

Zakaj mi je sam Montaž tako všeč, ne vem. Preprosto si ne znam razložiti. Res je lep in mogočen, a takih je še kar nekaj. Pot nanj ni nič posebnega, res pa je, da jih kar nekaj še nisem poskusil in tudi nihče ne ve, ali jih bom. Morda je vsa stvar v raznolikosti, a vseeno presneti mogočnosti z vseh njegovih strani?

Ker v poti sigurno ni. Je namreč presneto krušljiva in vse nastlana s kamenjem. Tako moraš biti skrajno previden, če ne že zaradi zdrsa pa zaradi rušenja kamenja. Vedno se kdo najde spodaj...

Tista konta in melišče pod samo Pipanovo lestvijo pa je čisto razbrazdana, pot skoraj popolnoma uničena in se moraš kar dobro pomatrat.

Potem pa končno težko pričakovana lestev. Nekateri jo pričakujejo z veseljem, nekateri s skrbjo, nekateri pa jo pričakujemo s strahom. Ah. Zoprno je, ko se začneš na sredi guncat. Zoprno.

Sicer pa res ni nič hudega, malo se le moraš navadit in bit previden, pa gre. Jaz imam pač vedno strah pred izpostavljenostjo, ampak ga hvala bogu znam obrniti sebi v prid in sem zaradi tega le bolj previden. Kar pa je itak pametno.

Ampak strah me je pa vseeno.

Teh, ki so pa vse tele stvari prinesli semle gor, pa ni bilo prav nič strah. Les, beton, premog, železo... Kaj se vse ne najde tam. In kolikor vem, Kugy opisuje še polno nekih koč in zavetišč, ki so jih postavljali naokrog po grebenu Montaža.

In tako smo prišli na vrh med meglicami, a še v čisto dobrem vremenu! 3:07 sem potreboval, zadnji med nami, jasno. A je biti povsem luštno na vrhu že ob 8:20... Malo se je zavijalo v meglo, malo je sonček posijal... a mraz je bil vseeno pasji! Mater, me je zeblo v roke!

Razgled ni bil bogve kaj, a glede na to, kaj so nam v soboto obljubljali, mislim, da smo prišli skozi enkratno! Veliki Nabojs in Viš se zdita od tule nekam nizka!

Po Pipanu dol je bila le še formalnost. Baje je 138 stopnic. Nekako tolikokrat sem tudi zaklel. Se mi zdi, da me še danes malce bolijo roke, ko sem pa tisto železo tako stiskal, da je kar peklo!

Je pa na Montažu tudi enega živalstva! Toliko, da ga na koncu sploh ne slikaš, ker se svizci in kozorogi okrog tebe sprehajajo, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu. No, saj je! Ampak ljudje nismo navajeni, medtem kot tukajšne živali so!

Svizci so zjutraj še spali, smo pa zato videli veliko čredo kozorogov, ki se za nas niso niti najmanj zmenili. In kakšni primerki so to bili! Pfuf, ogromni! Še dobro, da smo take srečali še precej spodaj, nekje med skalami bi se ga najbrž kar precej ustrašil.

Tokrat nisem s seboj vlačil fotoaparata, kar je morda majčkeno škoda. 3mio pik na telefonu brez zooma pač ne more narediti bogve kaj. No, tale mladi kozorog je bil le par metrov od nas in je točno vedel, kaj ljudje zmoremo...

Le čisto ta majčkeni kozorogci so preplašeno pogledovali, medtem ko se starši niso prav nič obremenjevali z nami. Le toliko, da so bili poličko, dve višje od nas, pa je bilo čisto dovolj.

Moram priznat, da me je to kar malo navdalo z veseljem. Končno me nekdo tretira kot povsem neškodljivo bitje (kar tudi osebno sem) in ne beži pred menoj, čim me sliši. Čisto lepo lahko shajamo skupaj.

Le da moraš sem in tja skočit in se prislonit ob steno, ker tile kozorogi pa res nič ne pazijo na proženje kamenja...

Do dol še slabi dve uri in pol. Mimo vseh svizcev. In ko smo sedeli tam na parkirišču in malo počivali in nekje je prav dobro zagrmelo, je nekdo vprašal, koliko je ura. In nato kar nismo verjeli, da še ni niti poldne.

Smo pa seveda to nadoknadili, ko smo vozili proti domu, da je bilo kar ok. Sicer nam pa po vsem dežju, toči in drugih vremenskih neprilikah, drugega ni preostalo. Saj sem se bolj namatral z vožnjo, kot pa s hribom!

Takole smo šli gor. Čudno pa je, da kombinacija GPS-Google Maps prav lepo kaže nekje do lestve, greben pa je kar dobro premaknjen... Do sedla pa je celo zelo natančen.

Tole je pa pot navzdol, ki smo jo skrajšali po melišču, jasno. Kolikor se tu vidi, je samo greben čisto sfaljen... Čudno.

Čeprav sem veliko napisal, pa se mi zdi, da je vse, kar lahko rečem, le: ENKRATNO!

Pa še nekaj slik v galeriji.

Tags:

domači kraji

Dež

by piskec 22. avgust 2008 12:32

Jutri do 14h ne sme bit dežja. Še manj kakšnih neviht.

Za kasneje mi je potem vseeno.

Sploh pa, a se lahko enkrat vreme pokvari med tednom, ko itak čepim v službi, in ne čez vikend? Je to prevelika prošnja?

Tags:

Hudičeve palčke

by piskec 21. avgust 2008 10:31

V soboto neham kadit!

.

.

.

Evo, pa sem povedal! Najprej sebi, potem domačim, zdaj pa še celemu svetu.

.

.

.

Zdaj se je treba tega samo še držat. Ha!

V nasprotnem primeru bo osebna, domača in svetovna blamaža... (Mogoče bo pa to malce pomagalo.)

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS