Sam s Seboj

Ker kaj?

Kaj imajo drugi s tem? Razen, da jim ne bo smrdelo nič. Sebi delaš uslugo...

Prvič: Upam da je želja iskrena.
Nevem sicer kaj je bil vzrok in zakaj si se odločil, ampak če si že se, potem si dovolj daleč, da si res želiš nehati, samo še tistega črvička se moraš znebiti, ki ti "dan potem" šepeta na uho sladke besede o "samo še enem", "pa zakaj bi se matral", "jaz lahko počnem kar hočem", "če mi paše mi paše..."
Najbrž bi ti pomagalo izogibanje priložnostim, če počel kaj drugega in se zamotil. Glasku pa - nikar se ne smej! - kar odločno odgovarjaj nazaj (lahko v mislih, da te ne bodo kam odpeljali)) z protiargumenti "nikoli ni samo še eden", "zato da mi zjutraj ne bo treba smrdeti sam sebi", "početi kar hočeš že, ne pa se ubijati", "a ti paše tudi kašljat, smrdet, zmrzovat pred nekadilskimi prostori...?" Skratka argumente zaradi katerih si želiš prenehati si zapomni (ali napiši) in jih uporabi, ko te skušnjavček napade.

Drugič: "Jutri neham" ne obstaja
Če danes rečeš ah klinc, bom raje nehal jutri, ta jutri ne bo zlepa več prišel. Potrebno je nehati in vztrajati danes, sedajle, ne jutri. Premišljevanje o "raje neham jutri" naj postane "jutri morda spet začnem. Najbrž pa ne". PA tudi teh šestih dni je vendarle škoda!

Pazi: Odločno reci NE
Ker si nehal odločno zavrni ponujeno cigareto. Najbrž sicer nihče ne misli nič slabega ko ti jo ponuja (je pa morda v ozadju - morda! - foušarija in strah pred izgubo kadilskega kompanjona), ampak nekajenje v smislu "saj jih ne kupujem" ne velja. Prej ali slej jih kupiš iz slabe vesti do zalagalcev.

Kakorkoli: Verjemi vase
Akopunktura, bioenergetiki, tabletke (razen nikotinskih nadomestkov), plačljivi tečaji, debele knjige, talismani in podobne reči imajo pravzaparv samo ta učinek, da nekako vrjameš v to. Je nekakšna opora, ki ti pomaga prebroditi psihično odvisnost (pri telesni najbrž res pomagajo tisti obliži, ne vem). Prepričan sem, da bi ti enako pomagalo če bi trdno verjel v uroke in bi te nekdo prepričal da ti obisk groba device opolnoči in ob polni luni zagotovo pomaga pri prenehanju kajenja. No, najbolj praktično pa je verjeti vase. Ni mišljeno kot šala, ampak vseeno, nekaterim pomaga to, da si zvečer trdno trikrat zapored v mislih povejo stavek "danes nisem kadil, jutri tudi ne bom" in potem še zjutraj preden vstaneš "danes bo še en dan brez kajenja. Ponosen sem nase"

Ja kaj: Kar pohvali se!
Kar pohvali se pred znanci. Nič skrivat! Povej jim, da si vesel, da si se rešil razvade (čeprav ta trenutek morda nisi ampak verjemi mi, kmalu boš), da si celo ponosen nase! Povej jim, da se počutiš precej bolje.
Samo pri znancih - kadilcih bodi malo bolj previden, da ne bodo zavistni, oziroma ker jih boš verjetno razžalostil.

Tudi malenkosti štejejo
Kašljanje, smrad, izolacija v zadušljivih kadilnicah ali pred vrati, zadah iz ust, preteče bolezni, težka sapa in podobno so najbrž večji razlogi, zaradi katerih se človek odloči prenehati s kajenjem. Ampak - ampak kaj, ko so vse tako neotipljive! Vsi poznamo zgodbo od prijateljevega znanca, katerega dedek je kadil "kot Turek" vse do pozne starosti in to take brez filtra!! Kakšne bolezni neki, kakšen smrad, kašljam pa tudi ne tako zelo!! Tule moram nujno dodati: ja vsi poznamo tega dedka od prijateljevega znanca. Problem je v vseh tistih dedkih, ki jih ne poznamo. Ker jih ni več.
Začni se torej veseliti majhnih in otipljivih radosti:
- če pokadiš v povprečju škatlico na dan boš v enem tednu "zaslužil" 15 eurov. Po enem mesecu uspeha se torej brez slabe vesti lahko nagradiš z 60 evri vredno nagrado, toliko si namreč že prišparal! Je pa res, da so bolj učinkovite tedenske "male" nagrade.
- si opazil, da ti ni treba večno skrbeti, če imaš še dosti cigaret do jutri? Da ne boš nikoli več iskal dežurne črpalke samo zaradi tega?
- pepelniki bodo končno prazni. Nič ne zaudarja tako, kot poln pepelnik.
- si kdaj opazoval, koliko jih sploh še kadi za gostilniškem omizjem? Manjšina! In sedaj tudi ti nisi več med njimi! Pa tudi na obiskih, kjer se ne kadi ti ne bo več nelagodno!
- ostane ti več časa za - za karkoli pač. Kdo pa pravi da moraš med čik - pavzo ravno kaditi?
- štej dni, delaj križce na koledarju, praznuj obletnice.
- opazuj svoje telo. Hvaležno ti bo vračalo v zahvalo lepšo barvo kože, boljšo "sapo" ipd.
- ne boj se dodatnih kilogramov! Če le malo paziš in se malce več giblješ se ne bo poznalo kaj dosti. Pa tudi kakšen kilogram več zagotovo odtehta vse koristi nekajenja. Daj no, zakaj pa potem niso vsi nekadilci debeli in obratno???

*** *** ***

Uh sem se razpisal. Če ti je uspelo prebrati in če te je le malo pomagalo je bilo vredno pisati.
Boš vztrajal? Prav, če ne pa tudi prav. Jaz pa danes proslavljam 1798. dan in na "računu" se mi je nabralo že 3958 €. Saj ne vem, česa se bolj veselim, skoraj petih let dne ali eurov? No, če ti povem, da sem malo Gorenjca...

Pišuka, sem že pozabil, da si nehal

Držim pesti še naprej.

Wega, ja, sem se prebil čez tole in se ti lahko le zahvalim!

Vendar pa - dovolj dolgo že kadim, da natanko vem, kaj in kako. Hudičev glasek poznam do potankosti in sem z njim na "ti". Natanko poznam prednosti in natanko poznam slabosti, a kolikor veš, nisem človek, ki bi veliko dal na "realen" svet, na "pametne", "razumske" razloge. Odločam se s srcem.

To je - z mojega stališča seveda - dobro, vendar pa se pri takih (prekleto realnih) rečeh vsa stvar zaplete. Ker ni prednosti, ni slabosti, so le občutja, ki veljajo. A kako se počutiš naslednji dan, ne bom vedel nikoli, nikoli ne bom vedel, kaj bom občutil.

In če bom občutil, da moram enega prižgat, ga najbrž bom. A

Če pa je želja resnična in iz srca, potem se mi ni za bati. Potem bo preprosto držalo do sodnega dne, če je potrebno.

Srce je tista stvar pri meni, ki me vmešča med kaos življenja!
))



Chef, Hvala! Se držimmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm!!!!! Še.
;)

Ha Wega se je razpisal, ampak tisto o tistih dedkih ima še kako prav!!!!

Sicer pa Piskec odločil si se sam, torej stoj tudi sam za svojo besedo , verjamem pa,da si že zaradi nas ne boš "upal" prižgati... )))

Vreme hvala, ampak...

Beseda samemu sebi nič kaj dosti ne velja. Človek je zverina, ena beseda se požre mimogrede...

Zaradi vas? TA je pa dobra... ))))))

Najhujše so borbe s samim seboj. Pa saj to že dobro vemo vsi, kajne? So tudi edine borbe, ki štejejo. Včasih si v prednosti, včasih ne, ni pa, da bi se človek sekiral... ;)

ma ja seveda zaradi nas, drugače pač gajba pira ))))

Eeeeeee, tole pa ni stvar, o kateri bi se sploh lahko stavilo!

Prepričanje je ena stvar, zaupanje druga, biti sam s seboj pa čisto nekaj tretjega. Ni šans, da grem stavit. Z notranjo zverino se v nobenem primeru ne kregam!

))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))

Jaz samo vem, da je bila tretja najboljša stvar v mojem celem življenju ta, da sem nehal kaditi. Še danes sem vesel, ker sem zmogel.

PS, piskec ne puščaj si zasilnih izhodov.

Wega, ti bi res rad, da bi mi uspelo, kaj?

Rad? Kaj pa vem. Kot sem napisal pri sebi (Ko si srečen...) najbrž nimam pravice da bi se vtikal v te reči. Ampak kar se kajenja tiče sem pa prepričan, da je to tretja najboljša stvar v življenju, ki sem jo storil. Pa tudi vse te reči sem nekako doživljal preden sem nehal – zanikanje, kljubovanje, občutek izgube, tesnoba, strah, take čudne reči, kaj vse delajo možgani, ko bi radi dobili svoje – noro. Iskanje izgovorov in potrditve, da je bilo prenehanje s kajenjem napačna odločitev je še najmanj. Če bi se za hip umaknil s svojega položaja na stran in pogledal na stvar hladno racionalno (in ti tega seveda ne znaš, ker gledaš s srcem, ampak poskusi za hip) bi kmalu ugotovil, da prenehanje s kajenjem ne more biti napačna odločitev. Preprosta dejstva so, da gre za zasvojenost ki škoduje zdravju tebe in tvojih bližnjih in ti krade denar. Racionalno torej za kajenje res ni nobenega razloga. Res je: racionalno ni razloga še za marsikaj: za nakup rs200sd polarja recimo, za basanje z nezdravo hrano na pikniku, za popivanje daleč prek meja dobre volje. To so seveda tudi preprosta dejstva ampak v takem razmišljanju je past: v resnici vse to nima nobene veze z dejstvom o kajenju oziroma prenehanjem s kajenjem. Tu smo na starem spolzkem terenu, ko smo domov prinesli cvek in za svoje neučenje našli izgovor da je sosedov francelj tudi pisal cvek.
Dokler se nisi odločno odločil o prenehanju kajenje sem te pustil pri miru. Ampak sedaj pa ne več, pa še sedaj bi te, če ne bi vmes provociral. Skratka: ne, ne bom lagal, res bi rad, da bi ti uspelo. In ne bom ti dajal potuhe: v dneh pred soboto si bil odločen da nehaš, sedaj pa si že iščeš neke lari fari izgovore – če bom, če mi bo srce velelo, če boš <i> občutil</i> tako boš pa kar začel nazaj. Opa, nema. Nobenih alibijev, če ti spodleti. Ker v resnici tisto takrat ne bo srce, občutek pa bo lažen. In naslednjič mi res ne bo mar.

Jah, tole je pa lepo... ;)

Ampak a veš, da je čisto tako, kot si napisal: vmes provociram. Nekaj tudi samega sebe, čeprav še najmanj.

Prevečkrat sem že padel na osnovnih življenjskih zadevah, zato nisem več tako sveto prepričan v ničesar, kar se tiče mene samega. Ker lahko še tako zatrjujem, da ne bom kadil, pa me enkrat nekaj piči... pa gre vse down the drain. V trenutku. In ne ti in ne jaz ne bova mogla nič. Če bom skadil, bom pač skadil, saj ne bo nobenega izgovora, nobenega alibija, le: "jebat ga".

Nekatere stvari gredo hitro, ne da bi se jih zavedel, nekatere gredo pa počasi. Jaz sem bolj usmerjen na to, da je bistvo v sami poti in potovanju. Torej se ne sekiram in se tudi ne bom. Kakorkoli bo, bo čisto prav!

OK.

Kakšen OK je pa to zdaj???

Piskec, kadila sem deset let (začela prezgodaj, pri 14tih). Nato nehala. Kar tako.

In potem nisem kadila 13 let.
Sploh.
Nič.
Ampak ves čas, pazi to, ves ta čas so mi cigareti noro dišali in želja, da enega prižgem je ves čas prisotna.

Potem sem lani novembra pokadila enega. In letos maja dva.
In mi je bilo peklensko slabo, vsakič.
Tako da je želja zdaj malo manjša.
Še vedno pa zadiši.

Ampak potem pomislim na to, da bi bilo škoda, če sem že toliko let zmogla brez, da bi pa spet začela.
In kar gre.

Ko enkrat nehaš, se moraš kar fino potrudit, da spet začneš. Slabost in bljaki okus pa na žalost nista nikoli bila v prednosti pred notranjo zverino...

Ma, ja, meni še diši ne. Že dolgo ne več! In tudi pasalo ni prav nič več. Mogoče mi bo pa zdaj zadišalo! ))