Kraške poti

by piskec 20. november 2017 11:50

No, na Krasu nimajo težav z inverzijo in meglami in podobno svinjarijo.

Zato smo šli ob Božiču 2016 še malo pogledat Nono, a povsem brez sprehoda ni šlo. Vsaj do Tomaja bomo pa že šli!

Na Krasu je velikokrat prekrasno, gledano od znotraj skozi okno, a se potem izkaže, da piha ali da je svinjsko mraz. No, tokrat ni bilo nič od tega. Zunaj je bilo še lepše, kot odznotraj! Nobenega vetra, nobenega mraza.

Tam nekje že čisto pred Tomajem pa v daljavi vidimo... hm, ja, seveda, ovce! Pa se te ovce malo premaknejo, pa se nam ne zdi več, da so ovce. Psi? Kakšni psi neki... prašiči? Hm, kaj je zdaj to za ena žival?

Pa so k sreči prišli direktno k nam, so že kaj pričakovali, da smo si jih lahko ogledali. Hja, prašiči z ovčjo dlako, nekako tako. Povsem zmedeni smo morali seveda takoj pogledat, kaj je to za eno čudo. Mangalica: prašič, ki zgleda kot ovca in se vede kot pes.

Vsaj ene živali, ki so zunaj in ne životarijo v hlevu.

Cerkev Sv. Petra in Pavla, zraven pa so vse stanovanja. Vsaj tako se nam je zdelo. Nekoč sem tule moral že bit, mi je bilo nekam znano, a težko je s temi spomini, vedno bolj se oddaljujejo. Presneto!

Nam se pa seveda ni nikamor mudilo. Kar tam smo sloneli, sedeli, se naslanjali in čakali kdaj lep dan mine.

K sreči ga ni hotelo minit prav hitro, smo ga še veselo potrebovali. Pa čeprav za poležavanje v travi.

Po tistih zmrzlinah domače megle nam je kraško sonce vsaj za nekaj časa spet napolnilo baterije.

Seveda pa se v tem svetu vse izravna in dobra plat ima vedno tudi svoj nasprotni pol. Čeprav tega takrat še nismo vedeli, pa smo bili takole v malo večjem številu zadnjič na obisku pri Noni.

Tags: ,

domači kraji

Premagovati inverzijo

by piskec 6. november 2017 14:09

Predbožični čas je bil v letu 2016 s stališča inverzije super zanimiv. A je to pomenilo, da si moral it gor, gor nad meglo!

In me je seveda tiščalo in tiščalo in tiščalo. Dokler se je pač dalo, potem me je pa odneslo proti hribom kar med tednom. Vsaj na Velko je bilo treba it.

Kakor je bilo do Primoža trpljenje v megli, pa se je kmalu nad Primožem razjasnilo. O, ja, in to kako!

Mahnil sem jo po lovski do Kisovca, pozdravit Tomija 

nato pa še naprej do Domžalskega doma. Povsod sem samo gledal in porival odprto čeljust nazaj gor. Kako naj ne bi!

S Pasje peči se mi sploh ni dalo več dol. Bil sem v kratkih rokavih (20.12.!), bilo je toplo s prekrasnimi razgledi, v dolini pa...

O, saj, prehod med meglo in soncem je bil prekrasen, srce je kar igralo,

a kaj, ko si potem potopil direkt v meglen zdrizast minus dve. Bljaki.

Kaj torej narest?

Ja, večkrat it! Ven iz megle, gor, gor, gor!

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS