No, na Krasu nimajo težav z inverzijo in meglami in podobno svinjarijo.
Zato smo šli ob Božiču 2016 še malo pogledat Nono, a povsem brez sprehoda ni šlo. Vsaj do Tomaja bomo pa že šli!
Na Krasu je velikokrat prekrasno, gledano od znotraj skozi okno, a se potem izkaže, da piha ali da je svinjsko mraz. No, tokrat ni bilo nič od tega. Zunaj je bilo še lepše, kot odznotraj! Nobenega vetra, nobenega mraza.
Tam nekje že čisto pred Tomajem pa v daljavi vidimo... hm, ja, seveda, ovce! Pa se te ovce malo premaknejo, pa se nam ne zdi več, da so ovce. Psi? Kakšni psi neki... prašiči? Hm, kaj je zdaj to za ena žival?
Pa so k sreči prišli direktno k nam, so že kaj pričakovali, da smo si jih lahko ogledali. Hja, prašiči z ovčjo dlako, nekako tako. Povsem zmedeni smo morali seveda takoj pogledat, kaj je to za eno čudo. Mangalica: prašič, ki zgleda kot ovca in se vede kot pes.
Vsaj ene živali, ki so zunaj in ne životarijo v hlevu.
Cerkev Sv. Petra in Pavla, zraven pa so vse stanovanja. Vsaj tako se nam je zdelo. Nekoč sem tule moral že bit, mi je bilo nekam znano, a težko je s temi spomini, vedno bolj se oddaljujejo. Presneto!
Nam se pa seveda ni nikamor mudilo. Kar tam smo sloneli, sedeli, se naslanjali in čakali kdaj lep dan mine.
K sreči ga ni hotelo minit prav hitro, smo ga še veselo potrebovali. Pa čeprav za poležavanje v travi.
Po tistih zmrzlinah domače megle nam je kraško sonce vsaj za nekaj časa spet napolnilo baterije.
Seveda pa se v tem svetu vse izravna in dobra plat ima vedno tudi svoj nasprotni pol. Čeprav tega takrat še nismo vedeli, pa smo bili takole v malo večjem številu zadnjič na obisku pri Noni.
Vpiši se