Novo leto 2017 smo si zaželeli praznovati v hribih. Pravzaprav si je to zaželela Helena, sam sem bil bolj skeptičen, previden.
Zadnja leta nam gredo prav dobro od rok branje knjig in delanje nič prav na novoletno noč. Dovolj je nekih žurov že v veselem decembru, kdo pa rabi še zadnji, mega žur. Vsi smo že utrujeni od vseh socialnih interakcij.
Zato sem bil bolj skeptičen, ok, hribi so že super, ampak kaj pa ljudje? Ga bomo le žrli in pili in podlegli tako in drugače že pred deseto? Kaj, če te vreme zateče v polni koči, kjer se ne moreš nikamor umaknit? Si s tistimi, ki si jih nisi izbral in nekaterim - vsaj meni - je lahko to težava.
Ampak, kaj bomo zdaj motovilili, dajmo probat, pa bomo videli, ne?
Bova pa midva malo slikala, sva si rekla z Leandrom, nekaj časa bo tako že šlo! Vse je namreč kazalo na lepo in sploh ne pre-mrzlo vreme.
In smo šli, enkrat zvečer, tema je bila že kar nekaj časa, smo se zapeljali do Jelševega konfina, si nabasali vsi opremo in jo mahnili do Domžalca. K sreči v Domu ni bilo vse zasedeno, za nas se je našla še ena sobica. Pa tudi kaj za jest se bo našlo! K sreči, čisto lahko bi bilo vse zasedeno, mi pa bi poslikali dolino in se odpeljali nazaj domov. Eh.
Kot eni švercerji smo se plazili v temi noči.
In tako smo okoli enajste zasedli položaj na vrhu Poljanskega robu, sami, nikjer nikogar. Naštimali vse potrebne zadeve in čakali. Seveda ni šlo vse ok, prvo, kar je nehalo delat, je bil daljinski sprožilec. Ja, super, pol se pa pejt. Presneta kitajska roba... pa še stare baterije... pa kdo ve, kaj še. Šele doma sem se spomnil, da imam Note4, ki ima tudi IR. Doma mi seveda ni nič več nucalo, presneto! Mogoče za naslednjič, ko pa bo kaj drugega manjkalo.
No, ja, smo že navajeni. Bodo slike pač malo stresene, kaj čmo...
Pa smo čakali, da se v dolini začne, vidljivost je bila za do Kamnika kar dobra.
.jpg)
Takole sva bila v elementu, nobenega hudega mraza.
Spaceship Domžalski dom, 1.1.2017, malce čez polnoč. K sreči se nič ni vžgalo in gasilci tokrat niso praznovali novega leta na Veliki planini.
Naštepala sva en milijon dvestosedemintridesettisoč slik (no, skoraj), muka je izbrat izmed vseh enakih eno pravo. Tega sam preprosto ne zmorem. Zagrabim prvo in to je to! Nekaj raket se pa vseeno vidi, mesto je oživelo in tudi slišalo se ga je kar dobro.
Vztrajali smo še kako uro, dokler ni vse potihnilo, nato pa smo se vrnili v Dom in seveda tudi mi malo požurali. Vedno se najde kak znanec in ni hudir, da bi človek na novoletno noč žejen ostal, kajne?!
Ampak z Leandrom sva se domenila, da pa greva - če sva že tukaj - iskat še prvi sončni vzhod v letu 2017. Se nam bo dalo vstat, gre Helena sploh z nama? Glej ga, zlomka, mislim, da sva tokrat prvič prej vstala kot Helena in se odpravila prvemu 2017 soncu naproti.
K sreči nisva zamudila, ura je bila prava, do Poljanskega roba pa sva se ravno prav razgibala in ogrela.
Jutro pa prekrasno, juhuhuuuu!
In že je sonček barval oblake nekje nad Kumom.
A barve se niso tako hitro spreminjale. Ok, vse skupaj je šlo precej hitro, a vseeno, ko čakaš, gre čas malce počasneje in vmes imaš čas še za kaj drugega.
Roza meglice v dolini.
In prvi žarki.
Se bo Skuta prva osvetlila?
Kombinacije barv se spreminjajo iz trenutka v trenutek.
In ne, ni prav nič toplo!
Ah, Planjava in Ojstrica!
Potem pa se sonce le končno izleže izpod Kuma. Prvo v 2017!
In spet drugačna svetloba. Škoda, ker ne slikava v RAW, a sem len in komu se da vse to potem obdelovat?!
Barve so malo sem, malo tja. Dan se počasi prebuja.
Bistvo je v tem, da si v tistem trenutku tam. Tega ti nihče ne more več vzet, teh barv nihče na novo napleskat. In tudi, če sam zgledaš kot od prejšnjega leta, je to popolnoma vseeno - v bistvu je malce tudi res.
Vse nekaj žari, lep dan se bo naredil!
Midva pa se vračava v tihoto doma nazaj spat. Sva si zaslužila! Sproti še pospravljava in pobereva vse rakete od nočnega ognjemeta.
Ko vstanemo naslednjič, pojemo zajtrk in se odpravimo ven, je sonce že visoko, dan pa še vedno prelep!
Še domačinu namenimo par minut, na soncu se razteguje prav tako kot mi. Ali pa še bolj, je pač mačkon.
Ne, tistim v dolini prav nič ne zavidamo!
Se pa kar ne moremo nagledat pokrajine,
kar naprej se ustavljamo, čakamo, slikamo,
se sprehajamo.
Še mimo kapelice in treba bo počasi v dolino!
Pa nam kar ne gre. Ustavimo se še pri Sv. Ahaciju, tam imamo celo malico. Nihče noče v dolino, tam je megla, tule gor pa...
In ko malo bolj pogledaš okoli sebe, včasih vidiš še kaj, česar sploh nisi pričakoval. Je Raduha res tako presneto blizu ali je bil res le enkraten dan?!
Vsekakor smo 2017 kar dobro začeli, vsaj po naših kriterijih.
Naj nam uspe v prihajajočem letu biti velikokrat nad dolino!
Vpiši se