Iz naših krajev se prav lepo vidi na sever, na Kamniške. Tem pravimo tudi kar "naši" hribi, čeprav nismo ravno najbližje in si tega najbrž ne moremo lastiti. Pa si. Vseeno.
Potem na zahod, Triglav, Julijci, prav enkratno se jih vidi.
Pa na vzhod, Limbarska, Špilk, Slivna, Menina, če greš malo višje pa še Čemšeniška, Kum itn.
Ampak na jugu nam pa obzorje prekrivata Murovica in Cicelj. Na drugo stran se prav nič ne vidi.
Sem in tja sva že malce šla, bolj plašno in zelo previdno, kaj pa veš, kaj te tam čaka!
Mene je pa že dolgo matralo, prečit Savo, se zapodit v nasprotni breg, "tam mora bit tudi lepo!". Včasih čakaš malo, včasih dlje, ampak ponavadi se prej ali slej le spokavat. Tako, kot sva se tokrat!
"Na Janče greva!", sva si zjutraj rekla. In sva potem tudi šla. Jasno.
Čisto od doma nisva hotela, vseeno je to ura, dve več in to ravnine. Eh, brezveze. Sva se zapeljala do izhodišča za Murovico, čez naš greben pa bo le treba it.
In sva se zapodila v tisto prvo strmino, tistih -7 stopinj se je hitro razkadilo in že na Murovici sem sopel kot lokomotiva. Še sreča, da Helena že nekaj časa ni hodila, če ne bi sopel še mnogo bolj. V hrib me dobro nese...
Murovica, Cicelj, Miklavž, tisti prelepi del E6 do Velike vasi, potem pa hitro po cesti v dolino. Občudujeva naš greben s povsem druge strani, kar nekako čuden se zdi, tisti Miklavž pa stoji tam daleč, visoko, visoko! In Cicelj ima kar neke stene, huh, s te strani vse drugače zgleda!
Seveda s sabo nisva vzela karte, kaj nama pa bo! Sem se doma fino naučil poti, s sabo vzel karto na telefonu in to je to. Ampak telefona se nobenemu ne da gledat, kje pa imava čas, pa še fino v roke zebe...
Tako na hitro faliva, se vmes zaveva in sekava vsaj en ovinek, bova zdaj po cesti cel čas hodila ali kaj?!
Potem sva pa že v Senožetih
in v Jevnici, do koder se je pešcu težko prebit. Sva kar dobro prašila pred avtomobili, prav veliko prostora namreč nimaš...
Kažipot mi je všeč, čeprav bi ga na veliko zgrešil, kdo pa gleda avtomobilske markacije za pešpot?
Na Janče je potem speljana prav lepa pot, tja do dveh tretjin. Potem se pa malo vleče po cesti. In ti je malo dolgčas in izrabiš vsako priliko, da se zabavaš.
In slikaš vse in vsakogar.
In potem te majo že dost. In da boš porabil vso baterijo in ... in... in... ja, ja, ja, seveda.
Ampak nahuje je to, da v naslednjem trenutku fotoaparat res crkne. Pa sem spet brihta...
Sva pa vsaj na Jančah.
Čajček, rumček, nikamor se nama ne mudi, pravzaprav je tam notri prav luštno toplo, kaj bi še kam hodila! E, pa je treba dvignit ritko in jo mahnit dol.
Dol nama gre bolj počasi, Heleno začne takoj bolet koleno in tako se teku hitro odpoveva in upava, da vsaj normalno pride v dolino. Ta pa le ni prav blizu.
Tu spet nastopijo naše preljube karte, doma sem se namreč naučil take karte:
V resnici pa je nekako bolj takole:
Če seveda kdo vidi razliko.
Saj jo tudi midva nisva. Odšla sva kljub "naučenosti" presneto daleč naprej in šele malce naprej od Jernača je postalo čudno zakaj se cesta spušča v povsem drugo stran. Pa sva jo potem mahnila malce povprek in hitro prišla na markirano pot, ki je tam sploh ne bi smelo bit.
No, tako, da sva zgrešila in niti nisva zgrešila. Hm. Ja. No, kaj pa vem.
Spust je bil strm in ravno pravšenj za koleno. A počasi je že šlo.
Dol v Lazah pa naju je čakalo tole:
Neverjetno. Bo treba it še enkrat pogledat, ko bo dokončno zgrajena! Enkratno, luštno, lepo!
Spet skok čez Savo v Dolsko in nazaj gor po kolovozih in malo povprek do izhodišča.
Karte so seveda stare. Tam, kjer so vrisani kolovozi je asfalt, tam, kjer je cesta, ni več ničesar. Ali pa je kaj. Mogoče pa tudi ne. Še farma so same razvaline. Dobro imajo to uštimano, prav lepo jim paše v okolico... Neki stari časi, kajne?
Pa se znajdi.
Seveda pa sva na koncu več kot zadovoljna. In se slikava. Ker pa jaz ravno mižim, se slikava še enkrat. Pa Helena čudno gleda. Pa se slikava še enkrat. Pa spet jaz nos not vlečem. Pa se slikava še enkrat. Pa se Helena ravno obrne stran. Pa... ne, ni še konec! Slikava se vsaj še sedemkrat.
In imava potem vsega dost in izbereva tole kot najboljšo. Jaojjjjj!
Včasih je dobro imet telefon, na katerega se nič ne vidi. Nimaš pojma kaj je gor. Slikaš in pošlješ. Briga te.
Po drugi strani pa lahko takole uloviš še traktor. Opa!
Na koncu torej zaključiva 25km pentljo s 1300 višinci v 5:40h.
Meni spodnje gate ožulijo stegna do konca in še malo naprej. Cel teden nosim že gaze in mažem in .... grrrrrrrr. Kako - hudirja - se je to zgodilo? Pri isti obleki kot na Knapovski? Kaj je bilo tokrat drugače in predvsem - kar je nahuje - bo tako tudi naslednjič, na Šentiljski?!
Upam, da ne.
Skok čez Savo v povsem druge in tuje kraje je bil torej uspešen!
Vpiši se