Kolikor najdem, sem kaj več o Limbarski pisal že davnega 2008.
Vmes sem bil gor seveda že huh... ja, velikokrat. Sem bil, sva bila, smo bili, vse vrste. Je pač malo večji hribček tukajle naokrog, velikokrat zaviješ nanj.
Čeprav vedno več ali manj z iste strani, po isti poti.
Tokrat pa smo - končno - izbrali neko drugo pot! Iz Krašnje še nikoli nismo šli, pejmo probat. In smo šli en vikend, ko je bilo pasje mraz.
Takole pasje mraz:
Pod avtocesto, potem pa takoj čisto novi kažipoti
in mraz. Pasje mraz.
Ampak lepo. S stopničkami in prav lepo speljano potjo!
S kakšnimi zameti sem in tja
in spet pasje mraz.
Smo pa vzeli vsaj čaj s sabo, čeprav se jaz potem kar naprej pritožujem, da se samo ustavljamo in ustavljamo...
Ampak potem smo kar naenkrat prišli nekam drugam, kamor smo mislili, da bi morali prit. Hm?!
Če pogledamo tole naslednjo karto, bi morala it pot po desni strani, gor pa smo prišli po levi. Od kdaj neki pa to, gor bi morali ja priti tudi po desni strani!
Hm, hm, skrivnost! Bomo šli nazaj grede pogledat, kaj se to pravi! In smo raje uživali naprej. Ko je pa bilo pasje mraz.
No, tudi kak večji zamet se je potem našel. Tukajle nisem na kolenih, ampak kar lepo na nogah...
In ker je bilo pasje mraz, sem jo potegnil naprej (črna pika pred cerkvijo), ostala dva pohodnika pa sta se kar nekaj obirala in se pustila bičati tistemu zoprnemu vetru... Brrrr.
A sem povedal, da je bilo pasje mraz? Ne? No, bilo je pasje mraz, vam povem!
V gostilno smo šli na rumčka in tokrat preživeli. Gospodarica tudi tokrat ni zatajila in spet smo se dodobra namuzali! Tako se pletejo anekdote!
Nazaj grede seveda nismo zdržali iste poti, smo šli pač pogledat, zakaj so naenkrat izginile markacije tam, kjer smo mislili, da bo pot.
Odkrili smo prav zanimive stvari!
Sicer niso čisto markacije, ampak sledit se jim da pa vseeno dobro!
Kar naenkrat pa potem pridemo do...
Opa!
Seveda jaz nočem it naprej. "Pejmo nazaj", rečem, pač spoštujem takele neumnosti, čeprav me je kar groza, če bi se tole razpaslo! Kam bi pa prišli potem, bi postala hosta neprehodna, privat lastnina? Me kar zmrazi!
Helena se seveda ne da: "gremo po poti dol!"
Rešitev najdeva nekje vmes. Zavijemo stran s poti in jo mahnemo počez čez gozd. To pa najbrž ni prepovedano, kajne?!
Tam spodaj, ob Radomlji, se spet pridružimo bivši poti. Prav nič pametnega ne opazimo, zakaj je nekdo tako siten, da prepoveduje prehod in je bilo treba prestavit celotno pot.
Res, čisto spodaj je malce zoprno in ozko in drseče in najbrž potko večkrat odnese, ampak, a je to res to?
Bilo je pa res pasje mraz.
Je bila pa luštna pot. In mi smo za tistih 8,3km in 430vm porabili kar 2:20h. Najbrž zato, ker je bilo pasje mraz.
Tole je bilo na kulturni praznik, ko je bilo res pasje mraz. Če se samo spomnim lanskega leta, ko smo hodili na Planino skoraj v kratkih rokavih!
Tokrat pa je karta takšnale:
Super, a... ja pasje mraz, kaj pa!
Vpiši se