Tokrat nam je na lepo sončno soboto uspelo prepričat ta najstarejšo, da gre z nami!
Tamauček pa tako ali tako nima druge. Kot, da gre.
Saj lahko že kar vnaprej povem, da se je splačalo. Lep, enkraten dan. In Komna, sneg, pa to. O, ja, to vedno zažge!
Ob sedmih smo šele šli, pravzaprav so mi všeč zime, ni treba bit pod hribom že ob petih...
Ko pa pridemo do izhodišča, pa takole:
Kar malce nerodno je parkirat zraven, moram priznat. Sem potem celo pot razmišljal, če... jebela cesta, pa 17 in več col!
Uredit se, si nataknit derezice, se oblečt, vzet čaj, naštimat palce, se ... ah, še slikat!
Potem pa se le zapodimo v serpentine!
Do sedme, kjer vedno postane vroče.
Ne vem, kako Tamaučku *vedno* uspe videt, da ga slikaš, tudi, če sem še tako daleč - nekaj mora narest:
Serpentine se potem nekaterim vlečejo,
eni jih pa sekamo, seveda Tamauček vedno za mano, zato moram pazit, kod hodim. Ojej, da bi jaz nekje šel in njega ne pustil! Upor, takojšen!
Pa vseeno rada počakava punci
da se skupaj slikamo, počasi se vedno bolj kaže sonček!
V vsako luknjo je treba pogledat,
ljudi pa kolikor češ! Res, kar v gručah hodijo, polno jih je. Ni čudno, ko pa je tako lep dan. Ki ravno na vršnji planoti zasveti v vsem svojem sijaju! Nikakor ne gre, da ne bi kepe letele povsod naokrog...
Uživamo.
In kakor me sneg ne privlači prav hudo, smučanje pa še mnogo manj, bi morda edina Komna bila tisti kraj, kjer bi se poskusil (spet) prepričat v turno smuko.
Resnici na ljubo, v mladih, mladih letih, kakih 35 nazaj, sem pravzaprav vso to lepoto že turno presmučal. V gojzarjih in s povsem lesenimi smučami. Uf, kje je že to!
No, ampak trud mojih staršev se je na koncu le izplačal in tak pogled je ena sama lepota!
Ima pa Dom na Komni nove gospodarje, ki budno čuvajo vhod!
Spijemo čaj, počijemo, nekaj pojemo in je treba že it dol.
Ker se ponavadi pot dol še bolj vleče, opazimo še več stvari. Če je tole delo narave... hm, hm:
Pa spet počivanja, le da tokrat na posebej prirejenih počivališčih:
Potem smo pa že hitro v dolini.
Dogodku primerno zavijemo seveda še k Don Androtu in tokrat mi celo uspe, da NE naročim pice! Juhej, kakšna trdna volja, kakšna moč!
Sicer pa se itak od tiste enkratne, dobre, slastne in ogromne solate spet najem preveč.
A spet ne toliko, da ne bi (spet) slikali vedno istega kozla.
Slikamo ga le zato, ker je treba sprobat, a sploh je led na jezeru - kar pomeni kar nekaj kil kamenja. Tamauček je glede tega neuničljiv - če bi mu pustila, bi metal še dolgo v noč...
Štirje porabimo za gor kar 2:45, za dol pa 1:45. A tokrat z veseljem, je bil prekrasen dan in veseli smo bili, da je bila Tadeja z nami! Še kdaj, še kdaj!
Vpiši se