V 2016 sem se šele enkrat konec septembra resno vprašal, kdaj sem pa bil v tem letu na Kamniškem sedlu?

Odgovor mi ni bil nikakor všeč, zato sem zadevo šel takoj popravit. Takoj. Prec.

Ker me toliko časa že ni bilo tule naokrog, sem šele takrat opazil nove pridobitve. Hm, le kdo je tole naredil, kaj?

Že od daleč diši po Zdravku. Ko vidiš, da je narejeno z znanjem in veseljem!

Ampak pri Pastircih pa Sedla kar naenkrat ni bilo več. So ga podrli? Pa sem vseeno rinil gor.

Saj je koča bila še odprta, k sreči se pa nisem zaletel vanjo, čeprav je bilo blizu!

Še do zastave, za katero še danes ne vem, čemu je tam gor (morda zato, da jo vidiš iz Logarske?), sem šel. Je treba it.

Pogledat Rinko. Ufff, velik vode. Ja, no... tam nekje dol. Najbrž. 

Dol je seveda letelo, toliko da sem imel vsaj še tri dni muskelfiber. Ampak na Sedlu sem pa le bil, čeprav prvič v letu šele septembra!

Uff, me je bilo kar malo sram, priznam! To so pač domači hribi, je treba malo večkrat zavit sem!

Direkt v mesto torej!

Najprej z metrojem, potem pa peš. Kar počez, povprek in sem in tja. Kot nama paše. Sploh v Pragi.

V Pragi so že kioski moderni. Brez kemije, a? Probala nisva. Čeprav bi rada, ampak te dobrote - bolje, da tudi mimo ne grem... 

Seveda sva zavila na grad, pač najbližji hrib.

Julijo v Veroni še razumem, ampak, a tegale res vsi prijemajo tamle? A res? A čisto res? A to da je zdravilno al kaj?

Zadnjič sva Zlato uličko spustila, tokrat pa se nisva dala. Ampak... opa! No, že to, da sem videl mašine, je bilo hecno... da pa so bile celo pokvarjene...

In vse zapuščeno. Potem sva zvedela, da nekaj štimajo in je vse to zaprto, kanalizacijo ali nekaj podobnega. Pravzaprav še sreča, tale Zlata ulička je itak turistična past. No, plačljiva je v kompletu z obiskom celotnega gradu in stvari v njem. Je pa res, da je malo turistov videlo tole tako zapuščeno in neobljudeno, kot tokrat midva! Večinoma se ne moreš premikat.

Je pa bil na stopnicah gradu nato en lep bel golob, za katerega nisva vedela ali ima predstavo, kot ostali umetniki na stopnicah, ali pa je res kaj narobe z njim. Bal se pa ni prav veliko. 

In ja, res je bilo vroče. Zato take face, jejej. 

Zvečer nama pa potem ni bilo ravno vse všeč in sva preveč motovilila naokrog. Dokler nisva naletela na Golema, kjer... 

 

eh, ni za govorit. Sem in tja se pa moraš malo nasankat, ne? Za Budvarja, ki je bil sicer super dober, sva dala po 50 Kč. In to za 0,3l. 0,3l! Kaj je to sploh kaka merica?! V neznosno vročem septembru? Pa še prijazno so nama prinesli zraven neke oreške, zlate oreške! Jebela cesta!

Odšla sva kar malce poparjena, vsaj do prvega dežnika. Za tole pa nisva uspela ugotovit, kaj naj bi bilo, morda le reklama za bližnjo trgovino.

Ampak to še ni bilo dovolj! Spet sva postala lačna in sva zavila... zavila v... zavila sva v... jebela cesta, U Fleka. Uau, kaka napaka, ampak enkrat moraš it, ne? Helena je morala to videt! Jaz sem tu že enkrat bil. Enkrat.

Prvo se nisva imela kam usest, tam, kjer je bila hrana, je bil en milijon ljudi in preden sva se uspela usest zunaj in priklicat natakarja, so kuhinjo že zaprli. O, jebela cesta, spet! Ko sva se končno pomirila, sva le dobila njihovo (resda dobro) pivo (spet ena čudna merica po 0,4l!) in tudi Becherovka se nama je nasmehnila, ko sva hotela žalost in lakoto utopit, oboje naenkrat. Ampak tudi tega nisva mogla, ker so potem še to zaprli in tudi pijače nisva mogla več dobit! Aaaaaaaahhhhh! Ja, jebela cesta, presnet nazaj!

In potem sva se komaj malo (spet) pomirila, pa sva dobila še račun. Aaaaaaaaa. 276 Kč! 

Tolažim se s tem, da pač U Fleka je treba enkrat it. Enkrat. To smo torej dali skoz in to je to. Hvala. Adijo.

Da bi se le končno pomirila in da naju ne bi našla še kaka nezgoda, sva potem zavila - kako predvidljivo - kar lepo v trgovino. Sirček, oreški, vino in Kozel po 15 Kč... ja, tokrat pa je uspelo - sva se pomirila.

Naslednji dan pohoda po Pragi na žalost ni bilo več, le po trgovskih centrih sem se potikal, a prav nič pametnega našel. Vse je isto kot tu. Iste znamke, iste finte, iste obleke, isto. Razen Marks & Spencerja, odkar ga pri nas ni več, ga Helena kar pogreša.

Enkrat opoldan sva se nato poslovila, slikala še hotel, čeprav se ga ni dalo, zbezala avto iz garaže in se odpeljala! Ampak ne s tole hecnobo na sliki, sva raje nazaj golfa sprosila.

A tokrat sva se le ustavila v Brnu. Končno, tolikokrat greš mimo, pa se nikoli ne ustaviš!

Kje pa sploh sva? Ah, center Brna bo tole!

To je pa že popotovalna pijača, ko sem na čem drugem, kot na pivu. Pa tudi to pride prav, čeprav še zdaj ne vem, zakaj si nisem privoščil Kofole?!

Je pa Brno super lepo zrihtano, vse je nekaj obnovljeno, še na tržnico sva naletela.

Sva iskala katedralo na vrhu hriba, vmes pa našla še kaj zanimivega!

Večina, vsaj v centru, je zelo lepo obnovljena. Nadvse lepo in urejeno. Sva že v Avstriji?

Katedrala je velika, mogočna, a tako stisnjena med ostale stavbe, da je niti s pogledom ne moreš zaobjet, kaj šele s fotoaparatom! Nikjer nobenega prostora in še tik ob katedrali so parkirna mesta. Pravzaprav kar malce škoda.

Mimogrede sva bila nato v Mikolovu. Ampak se nama spet ni prav veliko dalo. Malce bližje pa sva le šla pogledat, se malo sprehodit, a le malo. Bilo je neznosno vroče in niti na kavo se nama ni dalo. Celo na hrib ne! Neverjetno!

Sva se pa potem - ta prava orientacista - na prvem ovinku povsem izgubila in šla naprej - spet orientacista - kar za nosom.

"Dokler se ne izgubiva povsem, ne zvlečeva karte ven!", sva bila družna!

Kar se niti ni izkazalo tako za slabo, saj sva se res peljala po zanimivih koncih, po mestih bivše železne zavese. Nekje vmes sva celo našla muzej neke železnine (vsaj tako sem jaz pametno prevedel), na koncu čudne poti, obdane z bivšimi stražnimi stolpi, s kar nekaj brisanega prostora in ograjo, pa nama je le kapnilo, da to ni bil muzej železnine, temveč prej muzej Železne zavese. A takrat je bil že daleč za nama. Brihta.

Še nekaj umlajtungov in popravljanja cest in res bi morala karto vlečt na plano, ko sva v zadnjem trenutku le prišla na pravo cesto!

Potem pa do Krtine ni bilo več posebnosti. Še na Dunaju ni bilo nič posebnega gneče. Avtocesta te hitro - a dolgočasno - pripelje domov. Malo bolj "razveseli" te le cena kave na kakšni črpalki, 3,30€ je res oderuško. Tudi z nafto ne prideva čisto skozi, Golf porabi celo malo več kot lani Passat, pa še manjši tank ima, zato morava tankat za 20€.

Tako torej. Le par dni, a vseeno sva bila nadvse zadovoljna. Praga je lepa, blizu, prtljažnik za nazaj pa je tudi vedno lahko poln. Le česa, kaj? Ha!

Zdaj pa čakam... bo avgusta spet kaj rekla?

Najprej v opozorilo, disclaimer: prispevek ni namenjen otrokom. V njem je polno alkohola in čudnih skulptur. Lahko povzroča motnje v razvoju! Previdno torej!

O, ja, sem kar vedel! Da bo prišla enkrat konec avgusta in rekla: "A greš z mano?"!

In kakor sem obljubil lani na koncu poti, sem takoj dahnil: "A kr prec al takoj?". Ker obljubo pač držim. In v Prago grem lahko tudi stošestinsedemdesetkrat ne da bi trenil. 

In sva šla. Tudi tokrat z avtom. Tokrat ni bil passat, kot lani, ampak golf. Tudi ok, šparovno, hitro in povsem zadovoljivo. Vendar pa, tako kot pač nemški avtomobili, nič posebnega, vznemirljivega. Sicer sva šla le za par dni, a tudi en dan v Pragi je boljši, ko noben dan v Pragi.

Gor sva šla spet malce drugje, zakaj bi vedno enake poti ubirala? Tokrat čez Brno, čez Dunaj je šlo spet malo po svoje, niso pa naju spet čez letališče zapeljali, že obvladava! Potem pride Poysdorf in nato že na Češki strani Mikulov, kjer sva ob cerkvici na hribu in ob gradu kar malo strmela in se spraševala, zakaj pa se tule ne ustaviva?

No, mogoče nazaj grede, zdajle letiva na pivo, do Prage je še dolga, dve, tri ure sigurno.

Nastanila sva se v Panorama hotelu, je bil blizu Heleninega dogodka.

Čist solidno, z dobrim razgledom, nadstropij je bilo kar nekaj!

Ja, razgled je kar bil, je bilo pa prevroče, da bi se kaj pametnega videlo. Pa tudi približno se mi ne sanja, kaj sploh naj bi se tukaj videlo. Hm?

Boljši je bil razgled na drugo stran. Ja, seveda. Vse v delu, krize je že davno konec!

Sva pa dobila za 14 dodatnih evrov še bazen čisto na vrhu in prekrasen razgled ob sončnem vzhodu. Če si dovolj zgoden, si več ali manj v bazenu sam. V jacuzziju pa sploh. Juhuhuu!

Ampak v bazen sva hodila zjutraj, ne greš v bazen popoldan.

Ko sva se namestila v hotel, je bila seveda prva stvar - kje najdeva kaj dobrega?!

In? K sreči v Pragi do česa dobrega ni treba prav dolgo hodit niti prav hudo iskat. Tokrat se je pred nama naštimal celo Staropramen po 36 Kč. Potrefena Husa je zakon.

Saj bi kar ostala, a vseeno naju je vleklo naprej. Greva pogledat v mesto, kako se kaj imajo. Je letos kaj drugače?

Čez par minut metroja sva že bila na Vaclavskih namestih, tam pa sem se spomnil, da je tule treba nekaj pogledat. Seveda sva Konja in Sv. Vaclava našla iz prve. Mojster Černy.

Potem je pa bil že čas za kakšno pivce. Bilo je namreč strašansko vroče in kaj drugega nama tako preostane? En Pilsner Urquell ravno prav sede.

Še nekaj sprehoda po starem mestu, mali strani, do pod gradu in povsod tam naokrog, dokler nisva postala tako žejna, da se je bilo treba spet malo usest. Usedla pa sva se nekam, kjer so vsi jedli in tako... jah, pa še zajčka so imeli in Helena ni zmogla več. Še dobro, da so imeli zajčka, drugače bi spet končala kje na krompirju in sladki solati. Kot običajno.

Je bil pa natakar prefrigan in je znal dobro izkoristit gnečo in vročino in dobro hrano in... evo, pa nisva dneva končala samo s Kozlom, ampak tudi z Becherovko.

Naslednji dan je bil zajtrk potem kar obilen. Se je bilo treba okrepčat za cel dan vnaprej. Eni za predavanja, drugi za potep po mestu! O, hotelski zajtrki... Ampak midva nisva bila tista ta huda, opazovala sva še par ljudi, ki so jedli cel čas, kar sva bila midva tam, in še ko sva midva šla, so zgledali kot: "no, kaj bomo pa danes kaj jedli?". Uff.

Helena je nato šla, sam pa nisem nič kaj dosti lenaril, vedel sem, da bo vroče in da je najbolje, da se odpravim čimprej! Dopoldan bo še nekako šlo.

Napotil sem se kar od hotela in po dolgi, dolgi cesti končno le prišel do Vyšehrada. Hm, tule pa res še nikoli nisem bil, neverjetno.

Pa je bilo presneto lepo.

In še marsikaj se je našlo. Torej, če imaš indigo otroka, zdaj ni več problem, kam ga vpisat. Praga, Vyšehrad.

Mi je pa do gradu še lep del poti kazalo, a sam se ne sekiram. Saj bo kako pivo vmes padlo, ne?

Počasi je šlo ob reki, kar naprej kaka zanimivost.

Naprimer. Še race uživajo.

Potem se pa že bližam svojemu naslednjemu cilju. Počasi.

Babies v Kampa parku. Super, sem bil ves navdušen, mogoče jih pa res vse najdem, kaj? Mojster Černy.

Ker sem bil v bližini, sem šel seveda pogledat še Lenonov zid. Spet prepleskan in na novo prebarvan? Kdo bi vedel, delno je sigurno na novo.

Pa še nivo vode hitro pogledat, če je bilo res tako visoko? O, ja, je bilo!

Potem sem pa malo lutal po mali strani, a mojstra Černyja vseeno našel: Piss, dva lulata po Češki in pri tem fino migata z boki. Hm, takole norca se delat... pri nas že zdavnaj tegale ne bi bilo, Čehi pa le premorejo nekaj samokritike. Enkratno!

Je pa postalo kar naenkrat tako vroče, da ni bilo več za zdržat. In sem moral... še predel turisti navalijo na kosila. En je padel skozi, drugi je bil pa za žejo. No, tako nekako.

Najbolj ozka uličica je tam čisto blizu, se je pa ne da slikat, ne da bi slikal še par turistov zraven. Ni šans. 

Še malo sem zaokrožil mimo U Vejvodu in U Medvidku, da bi le našel Freuda. Prejšnji dan sva se tule potikala, a se nisem spomnil, da moram dvignit pogled.

O, lej ga, Hanging man, Sigmund Freud na potepu. Mojster Černy spet na delu.

Malce se mi je že mudilo nazaj v hotel, malo sieste, potem pa že Helena konča, bo treba spet v mesto. Samo še enega Černyja najdem! Samo še Kafko!

Evo ga! Dobro se premika in dela različne face.

Takole nekako sem ta dan, no, dopoldan, hodil. Kar nekaj je bilo, kar nekaj.

Sledila je mala siesta, nato pa je prišla Helena in treba je bilo spet ven! Direkt v mesto!

Nadaljevanje - II. del!

 

Zadnjič je bil nek žur pri sosedu, v gostilni.

Pa niti ni bil nek koncert, vsaj mislim, da ni bil, a so se vseeno nekateri zadržali malo dlje. Sem in tja se zgodi, saj vemo, kako to gre, ko se je težko odtrgat od šanka...

Tokrat so se zadržali kar malce dlje in noč je bila že res precej tiha.

Pa me je počasi zbudila muzika iz avta. Prav počasi se je prikradla v moje sanje, niti me ni zbudila povsem, le nekako zasanjanega me je naredila. Spomnim se tudi, da sem prav pomislil na to, kako je lahko muzika iz avta tako glasna, a prav nič ne hrešči. Je že moralo biti neko dobro ozvočenje.

Ampak, kakšna pesem se je vrtela, ej! Se spomnim, da sem - v tistem stanju napol spanja - kar plesal, se smejal in da mi je bil komad tako všeč, da sem bil prav žalosten, ko je voznik zaprl vrata in odpeljal. K sreči se sredi noči ljudje ne morejo prav hitro poslovit in tako mi je ostalo kar nekaj časa za poslušanje.

In sem v sanjah plesal in razmišljal, kako naj si, hudiča, zapomnim komad, da ga bom lahko še kdaj slišal!

Ura 3:10, Helena nič slišala.

O, ja, sem si zapomnil! Le to, da je bil - glej ga, zlomka! - domač komad, nekaj v stilu novejše narodnozabavne glasbe. Hecno, da mi je bilo to všeč, a, hej, če je komad dober, je pač dober, tu nisem nikoli izbirčen! To je pa tudi vse, kar sem si zapomnil. Napev je šel v sanje, besedilo tudi nekaj tja. Pravzaprav mi ni prav veliko ostalo, da bi lahko komad sploh našel.

In tu se je začela resnična težava.

Sem naivno mislil, da bom komad hitro našel. Na jutubo bom šel, preposlušal tistih par modernejših komadov, pa bo. Ojej, kako sem se motil! Par komadov pa bo! Ha!

Komadov je na tisoče, na tisoče! In prav vsak ima svoj video! Produkcija pavec mora delat preko noči, da sproducirajo toliko komadov, ej! Pa to sploh ni res, tega je... ogromno! Priznam, sploh se nisem zavedal, tudi v sanjah nisem pomislil na to. Povsem jasno je, da v vsej poplavi najrazličnejših komadov tudi približno nisem našel svojega. Čez nekaj časa so se mi itak vsi zdeli popolnoma enaki.

Po dnevu iskanja sem odnehal. Nisem več zmogel. Saj... kakšni komadi so še kar, ampak količina, količina!

In kaj zdaj?

Zdaj se počasi prebijam iz dneva v dan in čakam, da priljubljeni napev prinese veter.

No, tako nekako.

Ker... prav mogoče je, da v sanjah ob 3:10h zjutraj pesem zveni povsem drugače, kot v resnici. Kaj pa potem? Eno samo razočaranje?

 

Jah, deset let nazaj bi tole pretekli.

Mimogrede.

Svečinsko in Šentiljsko skupaj! HA!

Ampak zdaj je deset let pozneje. Teče pa... noben več. 

Hodimo pa še. O, ja, k sreči nam to še gre.

Takole sva na Zgornjo Velko zapeljala cel avto zelenja. Za novo hišo, da ne bodo imel povsod samih škarp. 

Potem sta nas pa gostitelja zapeljala do Svečine, seveda pa nič povedala kam gremo. Vse je bilo precej skrivnostno, nihče ni vedel koliko, kam in kako. Ampak Svečina... no, nekaj se nam je sanjalo, a ne preveč.

10.9. je bilo še vedno vroče kot pri norcih, k sreči smo na poti v hrib imeli na voljo presneto dobre arcnije. Da slučajno kdo ne steče in se odlepi od skupine.

Pa po goricah gor in dol, lepe spomine imava na te konce, in tudi Šentiljsko bova vsaj še enkrat obrnila, se ni za bat!

Klepetali smo ko nori, še vedno pa nismo povsem natančno vedeli, kam gremo. Tule se še nismo potikali.

Potem nam je pa le postalo hitro bolj jasno.

Počivali smo veliko. Res veliko. Večinoma v senčki.

Ali pa takole z eno nogo v SI, z drugo pa v AT. Ah, te meje.

Besedila si nisem znal povsem razložiti, tisti "ne" na koncu mi je delal težave. Je napaka ali pa le bolj komplicirano izražanje?

O, ja, ravno prav za Srčne! Seveda!

Potem smo se pa slikali na sto načinov, selfiji gor in dol

a se rado izkaže, da je še vedno najbolje, če daš aparat komu drugemu. Potem se vsaj vse vidi - mi in srčna cesta.

Ker smo imeli hoje za ta dan kar dovolj (deset let pozneje!), smo raje navalili na dobrote pri Dreisiebnerju. Tako pri hrani kot pri pijači se nismo držali nazaj, le pri hoji.

Pa še nekaj flaš presneto dobrega Kernerja je šlo z nami.

Dan je bil na koncu kar prekratek, premalokrat se vidimo in takrat je nemogoče vse povedat, se vse pogovorit, nemogoče!

Nazaj grede sva bila še malo ta prava gorenjca in sva zavila prek AT strani na cenejši bencin in na kakega Ferrarija.

Jah, čeprav smo malce bolj leni kot pred leti, pa nam je še vedno lahko luštno. Vsekakor bi moral to ponovit.

Večkrat!