O, tile Hudi konci so mi vedno bolj všeč.
Najbrž je kaj povezano tudi s tem, da jih obiščem v super vremenu.
Sicer bi lahko rekel, da ko sva šla nazadnje, vreme ni bilo ravno najboljše, a kolikor vem, sva se že takrat imela super in še bolje. Zato je težko o vremenu kaj grdega rečt. Vse kaže na to, da so Hudi konci lepi prav v vsakem vremenu.
V zadnjem času sem bil gor celo dvakrat. Se pozna, da je tole najbližji nam hrib in da porabiš kako uro manj kot za na Veliko planino. kar je v teh časih, ko je treba kar naprej nekam hitet, dobra kombinacija.
Skratka, prvič sem se namenil gor ravno ob tisti hudi inverziji sredi decembra, točneje 14.12.
Spodaj v dolini megla, mraz, minus. Zgoraj...
Zgoraj pa nekako takole:
In vedno bolj toplo je postajalo, počasi sem vlekel obleko s sebe dol. Pogledi vedno lepši
na vrhu pa pogled na morje megle in minus v njej...
Meni pa vroče in čeprav ves premočen se tokrat nisem niti preoblačil. Ni imelo smisla, sigurno je bilo več kot 10 stopinj!
Kar tam nekje na poti navzdol sem obsedel in si privoščil še malo postanka, v dolino, v tisti mraz se mi ni prav nič mudilo. Čudno, kajne?
Sestop v Grohat mi je bil že takrat všeč, zdaj mi je pa celo še vedno bolj. Zdi se mi prav posrečen, eleganten, hiter in zelo osamljen. No, pazit moraš le na gozdarje, da ti kakega drevesa ne zrušijo na glavo... Pa še malce lahko tečeš, da ne zanemarim tega presnetega teka.
A tokrat me je čakalo presenečenje. Pozitivno, seveda. Kolikor mi je bilo zoprno se vračat v dolino mrzlote, se je narava tokrat spet izkazala v popolnosti. Narava res nima ovir za lepote in tokrat je bilo presenečenje popolno!
Najprej skozi ogromne količine listja
in po spet nekih novih blatnih kolovozih
mimo ledu, ki se k sreči ni začel preveč zgoraj, drugače bi bil potok povsem zaledenel
mimo v ivje obdane pokrajine
do meglene in mrzle doline!
V slabe pol ure sem šel skozi par prekrasnih plasti, ki so si v tej inverziji sledile povsem drugače, kakor smo vajeni. A tudi zato je bila najbrž izkušnja nadvse presenetljiva.
Narava v vsem svojem razkošju. Brez kakršnegakoli varčevanja.
Naslednjič sem seveda moral peljat še Heleno.
28.12. ni bilo več inverzije, bila pa je nizka oblačnost. Gor sicer ni bilo toplo, a bil je sonček in tam, kjer te je ujel, je bilo nadvse toplo in prav čudila sva se, da ima še toliko moči!
Ker dalo se je tudi lepo poležat!
In spet gledat dol v meglo, čeprav sem prepričan, da je bila nizka oblačnost
Pa sva začela enako kot vedno - v meglenem, mokrem gozdu
Pot nama je obema všeč, kljub temu, da je do vrha grebena kar fino strma, vedno bolj. A ko si enkrat na grebenu, je vse poplačano!
Potem sicer rabiš še kar nekaj časa do Kamniškega vrha, a kdo bi se sekiral. Če je takole vreme, lahko le ploskaš in odhod v dolino odlašaš, da je joj.
Se slikat tu, in tam
gledat, kaj je ogromno snega na Kamniškem sedlu,
se počasi spuščat,
še malo pomalicat, se kje še usest, poležat, počakat.
Ampak prej ali slej se je treba poslovit, ne moreva bit cel dan tule gor. Doma čakajo otroci, delo, obveznosti.
Spodaj v dolini pa megla. A tokrat nama ni nič grozna. Spomini na sončka in krasote jo delajo mnogo manj meglasto...
Hudi konci, kaj?! Upam, da bodo vedno taki, prelepi!
Vpiši se