Kamniški vrh

by piskec 30. november 2011 21:33

Včasih me Helena prehiti.

In mi pobere vse ta dobre slike.

Ampak jaz se ne dam, nekaj moram spisat o tako lepem dnevu. Pa čeprav še enkrat!

Tudi, če ne zaradi drugega, že samo zaradi tegale:

se splača it nad meglo. O, ja!

Sobota je bila, jaz pa že siten ko strela! Pejmo nekam, pejmo! 

In sva izbrala Kamniški vrh, blizu nas, ne preveč hudo, pa še otroka nista bila. Sigurno bo nad meglo! In je bil, o ja!

V začetku smo skoraj zmrznili, v dolini ravno nekje na robu megle - sonček se je že nakazoval.

A se pot takoj postavi hudo strmo pokonci in kmalu nam je vroče. Prav res pa postane vroče takoj, ko se dvignemo nad meglo. Jaz sem seveda takoj hudo pameten in hitim razlagat...

Malo izbiramo poti, gremo levo ali desno, po kateri gor in po kateri dol? Čez Osredek? Huh, koliko nekih odločitev! Pa smo šli raje po grebenu. Če je že strmo, naj bo pa vsaj fejst strmo! Seveda na sliki zgleda kot kak lep sprehod.

Se pa tule bolje vidi, kako gre pot cikacaka!

Ima pa strmina eno veliko prednost - hitro si gor! Čeprav nismo ravno tako hitri... otroka gresta dva koraka gor in enega dol. Potem se pa nabere... A danes je to povsem vseeno - dan je prekrasen in prav nikamor se nam ne mudi! Spet!

Še ogled bivaka, zdaj nisem več na socijal...

Nabiranje štempiljk - kdaj hudirja si bomo že nabavili tisto gobico s črnilom?! Nikjer ni več tega, planinci kradejo ko srake, zdaj moraš kar vse s sabo nosit. Še žig mora bit privarjen in zabetoniran v skalo, pa še to bi najbrž najraje ukradli. To človeštvo gre res le še navzdol...

Prav veliko naokoli se nam ne da, zato jo mahnemo direktno s sedla dol. Pametna poteza!

Flori ugotovi, da se mi takoj sliši, ko me je strah... Na, me je že pogruntala! Seveda tulim nad vsemi, da naj bodo previdni, prepadi so res kar zoprni. Tamauček se pa potem po riti drsa revež, ker me preveč resno jemlje.

No, pa potem hitro zašpilimo klobaso!

Sem se šele zdajle spomnil, da bi morali potem spodaj zašpilit še eno klobaso, pa smo pozabili! Ojej!

Smo namreč naredili kar dva lepa lika!

Potem pa je vseeno treba reč adijo sončku in se potopit nazaj v meglo! Temperatura takoj pade za skoraj deset stopinj!

Vode je kar veliko, od kje neki se vzame?! A ni suša? Snega pa tudi ni...

En tak mali sobotni izlet. 6,3km, 3:45h, 750 višincev. Počasi in z občutkom, toplo in nadvse prijetno!

Naslednji dan naju je čakal pa treking!

 

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Ratitovec

by piskec 28. november 2011 19:13

Letošnja jesen je za v hribe enkratna, popolna!

Midva je na žalost nisva izkoristila kolikor bi jo morala. A jo dodobra izkoriščava pač po malo manjših kucljih, z otroci tako ali drugače. Visoke gore bodo že še počakale, še zmenijo se ne za nas, zato se prav nič ne bojim. Bo že prišel čas tudi za to.

Dolgo časa smo si Ratitovec le ogledovali, a šele v zadnjih letih, po Poreznu in Blegošu je končno čas napočil tudi zanj. Je pa res, da je čisto malo manjkalo pa bi (spet) zavili kam drugam. Saj niti ne vem več kam, a na koncu je le prevagal Ratitovec. Malo je pomagalo tudi to, da sem bil zadnjič prav nekje blizu in sem se nanj hitro spomnil!

Končno, torej!

Megleno soboto smo hoteli čim bolj izkoristiti, biti nad meglo čimdlje, do mraka, če je treba, samo, da bomo v megli čim kasneje! Ratitovec je bil tudi s tega stališča prav dobra izbira, koča nekje na dveh tretjinah poti, razgledi, lepe poti, kaj nam torej še manjka! Ostanimo gor, kolikor le moremo!

In smo šli, s Prtovča, jasno.

Pri Čerinu smo si sposodili prav dobro idejo, kako v dnevu, ko vlada v hribih gneča, najti čimbolj samotno pot. Zato smo lepo zavili mimo lovske koče skoraj tja do Jesenovca. Sicer po makadamu, a je prav hitro minilo.

Nam se seveda ni nikamor mudilo in smo se prav obirali, skozi gozd je sijalo sonce, južna stran in prav toplo je bilo!

Pri spomeniku zaviješ navzgor!

Potem malo po grebenu, kar nekam vroče nam postaja!

Tudi markacije so zanimive, nekatere so preceeeeej razvlečene! Prav za med Oznake!

In potem je že čas za malico. Gledamo luno, ki se pne nad Kosmatim vrhom in se čudimo, kako je tako presneto hitra! V parih minutah je že ni več, prav vidno se premika, ko jo imaš s čim primerjati... Jasno, da lune ne slikamo, nima kakega velikega smisla z malim fotoaparatom. S takim fotkičem se slika ljudi, kajne?

Ko se okrepčamo, nas kmalu čakajo prekrasni razgledi, eni najlepših sploh! Vse se vidi, vse! Neverjetno, samo stojimo in buljimo!

Potem je le še nekaj metrov, ki se kar izgubijo v buljenju v daljave...

pa si že na vrhu Kosmatega vrha! Tu srečamo prve obiskovalce in jih seveda tudi takoj ponucamo!

Kam pa sedaj? Gremo na Gladki vrh? Mimo obnovljenega bunkerja, kjer je prav čudno in hvalevredno, da ga niso prepustili zobu časa, da bi klavrno razpadel...

Dol na sedlo

in čisto po robu ob prepadu na sam Gladki vrh, najbrž najbolj obiskani vrh Ratitovca.

Ampak v kočo pa še ne gremo, dan je še dolg! Pejmo še malo naokrog, no!

Mimo zimskega bivaka, ki je vzorno urejen

in mimo zamrznjenih jezerc, kamor nekdo zmeče tone kamenja, a se led nikakor ne da!

Hočemo na Altemaver, a se po nerodnosti ustavimo nekje prej. Čisto na vrhovih tudi malce piha in ni nič kaj prijetno. Se raje spustimo, se igramo z zaplato snega in se na koncu le odpravimo proti koči.

Kolikor prej na Kosmatem vrhu ni bilo skoraj nikogar, je tukaj huda gneča. A ker je sonček, se ne damo! O, ne! Nekateri na sončku celo zadremajo!

Hrana je za naju nespametna poteza, jedi na žlico so sicer vedno super, a kaj, ko se v hribih z gostitvijo in moko prav nič ne špara. Naju napihuje potem še dolgo časa. Tamauček je tokrat bolje zadel!

Ja, prav nič se nam ni mudilo, Leander je preplezal še vse skale v bližini, Helena je dremala, jaz pa sem občudoval razglede. 

Kaj pa nas je vabilo nazaj v dolino? Tista presneta megla?

A vseeno je bilo treba enkrat it. Čimdlje, po poti naokrog, torej čez Povden!

Hudo zanimiva pot, široka in prav nič nevarna, čeprav se vije čez strma pobočja!

Tako ali tako si dol v gozdu en, dva, tri.

Hitro si tudi na sedlu Povden

ja, no, in potem si seveda spet hitro dol, v Prtovču. Čeprav se dol vedno mnogo bolj vleče kot pa navzgor, kajne?!

Tokrat smo se res obirali, sonček je bil nadvse dober interes, da se nam ni nikamor mudilo. Spodaj nas je pričakala megla, kmalu pa tudi mrak, tako, da smo prav dobro izkoristili dan.

Kar okoli 4 ure in pol smo porabili za okroglih 11km in 876 višincev. Pravi počasni martinčki!

Tags: ,

domači kraji

Možic

by piskec 23. november 2011 09:12

Ja, navsezgodaj sem vstal in jo mahnil direkt nekam proti vrhu.

No, prav zgodaj spet ni bilo, a po dveh urah spanja je prav vsaka ura navsezgodaj!

Spodaj je bilo mraz, zgoraj pa še bolj. Tam nekje proti vrhu se je začelo še prav fino ivje in slana. Vse belo, a meni, zmačkanemu, je kar pasalo, sem kar vriskal.

Ob tisti uri sem bil seveda tudi povsem sam. Vsaj upam, no...

Če sem že v tistih krajih, sem se namenil prehodit vse važnejše kuclje tam naokoli. Nisem niti vedel, koliko časa mi bo vzelo, a, hej, bom že nekako, ne?

Pa sem se najprej zapodil direkt na Možica.

Ki me je prav fino presenetil. Že dooooolgo nisem tule hodil, prav nič se ne spomnim, le tega, da smo občudovali avriklje. Nekje pred trideset+ leti. Huh, daleč je to!

Vojska je tu torej še kako živa. Prijetno me je presenetilo tudi to, da so bunkerji lepo vzdrževani in očiščeni in niso namenjeni le stranišču. Končno nekdo skrbi za dediščino, takšno ali drugačno, tako pač imamo...

Rovov polno povsod!

Vseh sicer nisem oblezel, nekaj pa le. Ker je pihalo ko pr norcih, sem jih kar nekaj raziskal, ja...

Še dobro, da mi je lučka obvezna oprema! Pa še to sem se dvakrat raje obrnil, ko se je tunel delil. Brez Ariadne oz. njene niti pa raje ne grem.

Kasarna je prav lepo obnovljena, no, vsaj razpada ne in je v čisto dobrem stanju. Zakaj ni tule gor kak planinski dom najbrž ne ve nihče. Ampak planinske zadeve so včasih malce čudne.

Zavil sem še na Slatnik, se podil po širokih mulatjerah in se spravil na drugo stran hriba. Prelepo! Porezen in Baška grapa, Črna prst... ooooo. In take prelepe poti tam naokrog!

Še sonček me je prišel pogledat in čeprav je pihalo grozno (kar poglej mojo faco, saj je čist sploščena...), sem bil čisto navdušen!

Črna prst v bližini pa se je borila z oblakom, ki je sproti nastajal in se sušil...

Seveda sem skočil še na Lajnarja in Dravha, če pa sem že tam, ne? Z Dravha pa pogled nazaj navzdol proti Soriški 

in hop, direktno na predavanje! Eni so šele vstali, ko sem jaz pribrzel dol!

Zelo luštno in ravno prav za tako jutro - 1:44h in 460 višincev. Nekaj piva pa je moralo it ven, ne?

Na karti 1603 metre, na bunkerju 1602 metra. Je na karti skupaj z bunkerjem torej?!

Tags: , ,

domači kraji

XIV. Srečanje ZEVS

by piskec 22. november 2011 21:38

Evo, že XIV. Srečanje ZEVS! Tokrat prvič nisem bil v vlogi predsednika, moram priznat, da sem šel zato na Srečanje mnogo bolj sproščen. Ha!

Dobili smo se v Bohinjski Bistrici, kjer smo se ogrevali z zanimivo igro, kateri sem seveda pozabil ime... 

Ni mi šlo najbolje, a itak nas je vse namahala edina punca. Pa smo imel.

Ko smo se naigrali in ko smo se predvsem vsi nabrali, pa smo odšli na takorekoč pravi kraj našega Srečanja - Soriško planino!

Ja, ko smo prišli, je bila že trda tema, zato ni bilo druge kot da smo imeli Zbor članov in podobne društvene obveze.

Potem smo pa klepetali in klepetali in žurali. Skratka, nekaj flaš se je že nabralo, no...

Pa še zdržali smo kar do 4h zjutraj. Pridni, ne?!

Seveda pa Srečanje ne bi bilo Srečanje, če ne bi jaz že navsezgodaj v hrib zginil. Lani na Komno, letos na Možica.

In če povem po pravici - ja, bil sem kar precej matast. Po dobrih dveh urah spanja... ufff, še dobro, da je bilo mraz! Ampak to bom opisal v drugi objavi!

S hribov sem k sreči prišel ravno prav na predavanje oz. najprej na nagovor predsednika:

Potem pa še na predavanje Iztoka Sinjurja. Super predavanje o Mraziščih, res! Zanimive stvari človek zve! Vse čestitke fantom za voljo in delo, s tem uspeh sigurno ne izostane!

Nato je sledilo še eno predavanje Blaža Seretineka o Tornado Chase-ih po USA, a sem na žalost moral že prej it. Še dobro, da sem ta dobre slike tornadov prejšnji dan že videl, še dobro! Huh, koliko tornadov in kakšnih! F5 pa res ni za srečat, že ko gledaš škodo, te kar pri srcu stisne...

Zato sem pogledal le še tistega, ki se tako veselo smeji direktno na sredi Bohinjskega prevala

in jo odkuril domov. Čez par ur smo bili pa že na primorskem, kjer spet nisem šel spat pred tretjo...

Jep, takile vikendi so potem kar malo naporni. 

Hvala Bohinjcem za - spet - zgledno organizirano Srečanje! Se bo še kdo drug opogumil in kdaj kje drugje še organiziral?!

Tags: , , ,

ZEVS

Pot na Žur

by piskec 17. november 2011 21:55

Ne dolgo tega sta naju Darja in Dejan povabila na en večji žur.

Ha, super! sva si rekla, tokrat nič hoje, bomo uživali, jedli in pili in med hribi se fino imeli. Šli smo namreč v lovsko kočo, ki jo že dobro poznava. No, pravzaprav sva midva kar malo kriva, da smo bili tam...

A potem sta gostitelja zgleda videla neko iskrico v najinih očeh in kar naenkrat je padel predlog, da njima ni nič hudega zjutraj pobrat Tamaučka, midva pa greva lahko...

ja, peš, a ne?!

Naslednja slika je torej tole, sobota zjutraj, konec oktobra! Itak, greva midva peš! Saj smo že enkrat šli, kaj ne bi šla še zdaj!

Kaj se pa zamudiva... čez poljane in tako naprej, proti s soncem obsijanim hribom...

Tistikrat je bila tole prva slana, drugače pa še vse zeleno, čeprav konec oktobra! Sva potem kar skakala in slikala vse, kar je dišalo po jeseni! Le redka drevesa so bila rumena ali celo rdeča.

Šlo je kot po maslu. Vmes sva se še obirala in nabirala. Najprej sva našla neverjetno veliko nahajališče kostanja - seveda sva ga tudi kar spodobno veliko nabrala, nato pa sva obirala še vsega boga, od hrušk do sliv.

Ugotovila sva, da ljudi okoli Velike Lašne drevesa ne zanimajo. Vse, ampak res vse, je bilo še polno! Hruške, jabolka, slive, ma ni da ni. Pasla sva se ko nora!

Od Velike Lašne sva potem zavila kar po cesti dol, nisva šla tam, kjer smo enkrat že hodili. Malo pred prvo dolino sva potem srečala tako prijeten kozolček, skupaj s klopco, da ni šlo druge, kot da sva se počila dol, vrgla čaj in rum iz nahrbtnikov in uživala malo še po drugi strani!

Potem je pa tudi že Tuhinjska dolina. Takole hitro, za vogalom skoraj! Sva razmišljala ali greva (no, grem) na pivo ali imava rumčka dovolj?

No, slikala pa nisva tele gostilne zaradi gostilne, le ta je povsem ponesreči na sliki, slikala sva pravzaprav potok. Še zdaj ne vem, kaj sploh teče skozi Tuhinjsko! Eeeeee... ah, Nevljica. No, zdaj pa vem!

Po Snoviku pa se je začelo malo bolje odvijat, tudi zato, ker sva si rekla, da greva malo počez, da ne bova spet isto hodila, kot smo že.

In sva zastavila.

In še malo bolj.

In potem še malo bolj.

Na slikah seveda ni za videt, ampak tule sem jaz že po vseh štirih lezel, drselo je po tistem zmrznjenem snegu, strmo pa k pr norcih. Helena se je pa tam šele dobro zbudila in je v v tisti strmini padla mimo mene, kot da strmine ne bi bilo. Kdo bi jo razumel?!

Takole sva vzela tisti zadnji konec. Precej luštno, še posebej in prav zato, ker se je tisti vrisan kolovoz takoj izgubil. In sva morala potem malo počez. Seveda v drugo smer, kot bi morala. Kar nama je bilo strašansko všeč, čeprav vse skupaj nič ni bilo.

In tudi do koče na koncu sva morala čez hrib, kako pa drugače? Seveda v tisto strmino, točno tja, kjer so plastnice narisane najbolj skupaj!

Še dobro, da nisva šla malo bolj levo, tja, kjer plastnic sploh ni!

Se mi počasi dozdeva, da to počneva zanalašč!

Potem sva pa rila po tistem hribu, se lovila levo in desno, najprej gledat sploh kje sva, potem nisva mogla kar dol, ker je bilo prestrmo in sva zavila na pot, ki je kazala lepo smer in lepo uhojenost. Prišla je pa do ovinka, potem pa takole naprej:

Toliko o zaupanju uhojenosti poti. Sva šla potem raje malo počez, pofočkala še vrh in se izognila hudi strmini potem pa je že skozi drevje zasvetilo:

in sva bila tam! O!

Ja, gor je bil še sneg takrat, tako, da so otroci na polno uživali!

Pa ta stari smo tud. Uživali.

Malo z otroci.

Malo pa ob šanku. Hja, večino časa smo preživeli zunaj. Kljub temu, da je bilo peklensko mraz. Ampak tako pač je. Človeka, ki peče, ne moreš pustiti samega, ne?!

Potem smo pa žurali in žurali in seveda tam prespali. Pa naslednji dan lepo pospravili in se počasi spravili domov.

Madonca, Črnivec se ti zdi tako presneto daleč, a nama je na koncu zneslo okoli 17km in dobre štiri ure hoje za slab višinski kilometer. Že dolgo se nama ni zdelo nekaj tako blizu, tako enostavno in tako sproščujoče. Pravzaprav res tako mimogrede! Zanimivo je, kako se človeku spreminjajo pojmi kot so daleč, visoko in podobno.

Seveda pa gredo največje zasluge Darji in Dejanu! Brez njiju ne bi mogla ne hodit ne žurat. Hvala! Tole nama je res prav prišlo!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Sladkih 6 2011

by piskec 7. november 2011 20:26

Petič tokrat.

Povsem v skladu z mojim trenutnim stanjem v teku. Lenobno torej.

Buaaaaaa!!!!!!

Šel sem hodit, ker si tečt nisem upal. Saj, kako pa bi tekel, ko pa sem nazadnje tekel nekje spomladi... Trening je bil pa takle - v zvezek sem si napisal: "še tri tedne do Sladkih6 - pejt tečtttttt!" No, vse, kar sem uspel naredit je bilo, da sem šel tri dni prej eno hitro Veliko planino naredit. Kar je bilo super pametno, še v soboto so me zaradi tega noge bolele. Eh, cepec, tekel pa nisem. O, ne, to pa ne! Kot da bi bilo zanalašč...

Največji hudič pa je bil, ker tudi hodil nisem bogve kaj. 37km?! V šestih urah? Pa to bi morda še šlo, a najbolj si zamerim to, da sem bil potem celo nedeljo ves polomljen.

Ne, tega pa si ne odpustim!

Bolje je nehat kot pa se slepit, da "jaz pa rad v hribe hodm". Dej no... potem pa skoraj razpadeš po 37km?

Izgovori, izgovori, izgovori. Imam jih toliko na zalogi, da se že dva dni samo otepam in otepam in otepam. Tudi zdajle se jih otepam... Takoj jih začnem iskat in jih tudi najdem.

Nič, jutri grem tečt. Spet.

Ne bo mene tale asfalt je*al tkole. 37km... dej no!

 (C) MV

Je bilo pa luštno, sicer malo dolgčas zaradi hoje, a vseeno luštno!

Sladkih6 ima po petih letih še vedno tisto nedolžno amatersko noto, kot bi bilo vse prvič. Kot da se prvič srečamo, kot da smo šele začeli.

Super.

Vse čestitke Ani, Marjetki in Rajku! Ko bomo mi znal tkole organizirat...

Tags: , ,

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS