Letošnja jesen je za v hribe enkratna, popolna!
Midva je na žalost nisva izkoristila kolikor bi jo morala. A jo dodobra izkoriščava pač po malo manjših kucljih, z otroci tako ali drugače. Visoke gore bodo že še počakale, še zmenijo se ne za nas, zato se prav nič ne bojim. Bo že prišel čas tudi za to.
Dolgo časa smo si Ratitovec le ogledovali, a šele v zadnjih letih, po Poreznu in Blegošu je končno čas napočil tudi zanj. Je pa res, da je čisto malo manjkalo pa bi (spet) zavili kam drugam. Saj niti ne vem več kam, a na koncu je le prevagal Ratitovec. Malo je pomagalo tudi to, da sem bil zadnjič prav nekje blizu in sem se nanj hitro spomnil!
Končno, torej!
Megleno soboto smo hoteli čim bolj izkoristiti, biti nad meglo čimdlje, do mraka, če je treba, samo, da bomo v megli čim kasneje! Ratitovec je bil tudi s tega stališča prav dobra izbira, koča nekje na dveh tretjinah poti, razgledi, lepe poti, kaj nam torej še manjka! Ostanimo gor, kolikor le moremo!
In smo šli, s Prtovča, jasno.
Pri Čerinu smo si sposodili prav dobro idejo, kako v dnevu, ko vlada v hribih gneča, najti čimbolj samotno pot. Zato smo lepo zavili mimo lovske koče skoraj tja do Jesenovca. Sicer po makadamu, a je prav hitro minilo.
Nam se seveda ni nikamor mudilo in smo se prav obirali, skozi gozd je sijalo sonce, južna stran in prav toplo je bilo!
Pri spomeniku zaviješ navzgor!
Potem malo po grebenu, kar nekam vroče nam postaja!
Tudi markacije so zanimive, nekatere so preceeeeej razvlečene! Prav za med Oznake!
In potem je že čas za malico. Gledamo luno, ki se pne nad Kosmatim vrhom in se čudimo, kako je tako presneto hitra! V parih minutah je že ni več, prav vidno se premika, ko jo imaš s čim primerjati... Jasno, da lune ne slikamo, nima kakega velikega smisla z malim fotoaparatom. S takim fotkičem se slika ljudi, kajne?
Ko se okrepčamo, nas kmalu čakajo prekrasni razgledi, eni najlepših sploh! Vse se vidi, vse! Neverjetno, samo stojimo in buljimo!
Potem je le še nekaj metrov, ki se kar izgubijo v buljenju v daljave...
pa si že na vrhu Kosmatega vrha! Tu srečamo prve obiskovalce in jih seveda tudi takoj ponucamo!
Kam pa sedaj? Gremo na Gladki vrh? Mimo obnovljenega bunkerja, kjer je prav čudno in hvalevredno, da ga niso prepustili zobu časa, da bi klavrno razpadel...
Dol na sedlo
in čisto po robu ob prepadu na sam Gladki vrh, najbrž najbolj obiskani vrh Ratitovca.
Ampak v kočo pa še ne gremo, dan je še dolg! Pejmo še malo naokrog, no!
Mimo zimskega bivaka, ki je vzorno urejen
in mimo zamrznjenih jezerc, kamor nekdo zmeče tone kamenja, a se led nikakor ne da!
Hočemo na Altemaver, a se po nerodnosti ustavimo nekje prej. Čisto na vrhovih tudi malce piha in ni nič kaj prijetno. Se raje spustimo, se igramo z zaplato snega in se na koncu le odpravimo proti koči.
Kolikor prej na Kosmatem vrhu ni bilo skoraj nikogar, je tukaj huda gneča. A ker je sonček, se ne damo! O, ne! Nekateri na sončku celo zadremajo!
Hrana je za naju nespametna poteza, jedi na žlico so sicer vedno super, a kaj, ko se v hribih z gostitvijo in moko prav nič ne špara. Naju napihuje potem še dolgo časa. Tamauček je tokrat bolje zadel!
Ja, prav nič se nam ni mudilo, Leander je preplezal še vse skale v bližini, Helena je dremala, jaz pa sem občudoval razglede.
Kaj pa nas je vabilo nazaj v dolino? Tista presneta megla?
A vseeno je bilo treba enkrat it. Čimdlje, po poti naokrog, torej čez Povden!
Hudo zanimiva pot, široka in prav nič nevarna, čeprav se vije čez strma pobočja!
Tako ali tako si dol v gozdu en, dva, tri.
Hitro si tudi na sedlu Povden
ja, no, in potem si seveda spet hitro dol, v Prtovču. Čeprav se dol vedno mnogo bolj vleče kot pa navzgor, kajne?!
Tokrat smo se res obirali, sonček je bil nadvse dober interes, da se nam ni nikamor mudilo. Spodaj nas je pričakala megla, kmalu pa tudi mrak, tako, da smo prav dobro izkoristili dan.
Kar okoli 4 ure in pol smo porabili za okroglih 11km in 876 višincev. Pravi počasni martinčki!
Vpiši se