Petič tokrat.
Povsem v skladu z mojim trenutnim stanjem v teku. Lenobno torej.
Buaaaaaa!!!!!!
Šel sem hodit, ker si tečt nisem upal. Saj, kako pa bi tekel, ko pa sem nazadnje tekel nekje spomladi... Trening je bil pa takle - v zvezek sem si napisal: "še tri tedne do Sladkih6 - pejt tečtttttt!" No, vse, kar sem uspel naredit je bilo, da sem šel tri dni prej eno hitro Veliko planino naredit. Kar je bilo super pametno, še v soboto so me zaradi tega noge bolele. Eh, cepec, tekel pa nisem. O, ne, to pa ne! Kot da bi bilo zanalašč...
Največji hudič pa je bil, ker tudi hodil nisem bogve kaj. 37km?! V šestih urah? Pa to bi morda še šlo, a najbolj si zamerim to, da sem bil potem celo nedeljo ves polomljen.
Ne, tega pa si ne odpustim!
Bolje je nehat kot pa se slepit, da "jaz pa rad v hribe hodm". Dej no... potem pa skoraj razpadeš po 37km?
Izgovori, izgovori, izgovori. Imam jih toliko na zalogi, da se že dva dni samo otepam in otepam in otepam. Tudi zdajle se jih otepam... Takoj jih začnem iskat in jih tudi najdem.
Nič, jutri grem tečt. Spet.
Ne bo mene tale asfalt je*al tkole. 37km... dej no!
(C) MV
Je bilo pa luštno, sicer malo dolgčas zaradi hoje, a vseeno luštno!
Sladkih6 ima po petih letih še vedno tisto nedolžno amatersko noto, kot bi bilo vse prvič. Kot da se prvič srečamo, kot da smo šele začeli.
Super.
Vse čestitke Ani, Marjetki in Rajku! Ko bomo mi znal tkole organizirat...
Vpiši se