Dnevi po kakih velikih dogodkih so vedno malce žalostni.
Vznemirjenje pojenja, adrenalin se počasi umika, telo in um postajata mlahava. Večji kot je dogodek, bolj se to pozna.
Seveda pa ima človek še vedno veliko dela, po-dogodkovne aktivnosti so pravzaprav tudi pomembne, treba je narest poročila, finančni izkupički (koliko si še dolžan), rezultati, zahvale, pisanje sem in pisanje tja, urejanje slik in bogve kaj še vse.
Že samo za uredit 800+ slik bi rabil kake dva tedna...
V trenutku, ko je zadnji tekmovalec prišel v soboto v cilj, je meni vse dol padlo. Napetost je pač rasla, kar nekaj tednov se je nabirala in na koncu so vsi tekmovalci kar nekako "tvoji". Saj dobesedno ne skrbiš za njih, a vseeno se čutiš odgovornega prav za vse.
Da se jim ne bo kaj naredilo. Da bodo živi in zdravi. Da ne bodo imeli žuljev. Da se bodo imeli fino. Da se ne bodo - preveč - zgubili. In ultimativno - da bodo vsi nepoškodovani prišli v cilj.
Ene par ciljev sem tokrat zgrešil, a sem si jih dobro zapomnil za naslednjič. K sreči pa se je zadnji, ultimativni - o nepoškodovanosti in cilju - vseeno izpolnil.
Huh. Je padla skala!
Zato sem še danes kar malo matast in namesto, da bi kaj delal, skušam tukajle nekaj ustvarjat.
Včeraj sem šel zato raje ven, čeprav se mi seveda ni dalo, a zastavic ne bo nihče drug pobral!
Takole sem jih najprej v petek postavljal:
Le štiri sem takrat imel na grbi, tri je postavila Helena, Marko dve, dve Tadeja in Petra in eno Darja in Dejan, ki so bili na KTjih.
Pospravljanje je bilo malce bolj zamudno, sem jih imel sedem za pospravit. Vsi s KTjev so prinesli svoje, Marko je šel še po dve, Tadeja in Petra pa še po tisto k Spomeniku.
Nastalo je torej tole.
Dobrih 41,2km, seveda skupaj z avtom. Sem se pa vseeno kar nahodil, nedelja je bila lepa, jaz pa poln energije, ki sem jo prejšnji dan lahko samo gledal in stal, stal, stal, stal, dokler me ni že fino križ bolel. No, pri pospravljanju zastavic ni bilo nobene bolečine v križu... le zadihan sem bil ko strela, sem se spet gnal. Kot da bi hotel podoživet vso matrarijo sobotnih tekmovalcev!
Sem pa lahko videl, kakšno presneto lepo vreme so imeli v soboto! Neverjetno lepo, neverjetno!
Sam pa še vedno gledam tele karte, še vedno raziskujem. Gledam gps sledi ostalih in gledam svoje. So kakšne zanimive, naprimer tale Jeblanca, ki sva jo s Heleno letos prvič sploh obiskala. Jasno, ko pa je tak lep neizrazit poraščen vrh...
Modra črta je postavljanje - okoli najprej gor in direkt potem dol, rdeča pa pospravljanje. Tukajle se nazorno vidi, kako se človek uči in kako pravzaprav hitro pridobi orientacijo tudi sredi povsem navadne hoste! Vsakič je šlo bolj direktno!
Opazil pa sem tudi, da vrh in gps nista ravno najbolje usklajena... Hm.
Druga pa je naš slavni Komovec. Se zelo dobro vidi, da sem tukajle gor bil že velikokrat... Vedno po isti poti. Dolgčas!
Našel sem tudi eno firbčno, pri postavljanju (modra) - sem moral it pogledat, kako kaj zgleda lovska pot in če je Spomenik kaj preveč zaraščen. Ja, me je firbec matral... Da ja ne bo v soboto kaj narobe!
Nekateri te stvari pač radi počnemo. Lepo je namreč videt zadovoljne obraze in veselje. Pravzaprav je to povsem dovolj.
In če si lahko cel dan zunaj in gledaš na svet skozi takšne kulise:
potem ti res ne more biti prav nič hudega!
O, ja, še se srečamo! Na kakšnem dogodku ali pa kar tako, sredi vseh teh širnih gozdov!
Hvala Vsem!
Vpiši se