Koliko let je tega? 36, 37?
Nekje v Kamniški Bistrici je moralo bit, po mojem prav pri Lepem Kamnu. Prav spomnim se, ko je Oče kazal nekam pod hribe in mi dejal: "tamle je pa Gamsov skret!"
Uau, Gamsov skret! Seveda sem si jaz to povsem drugače predstavljal, kakor si danes. Najbrž precej dobesedno.
Od takrat sem o tem Skretu le razmišljal, nekoč, v enem drugem življenju, pa sem celo nekaj krenil proti njemu, a ne prišel daleč, takrat je bilo zaradi plazov vse drugače, interneta še ni bilo in slik, kje točno začet, tudi ne.
Ko smo lani krenili čez Žmavčarje, se je Gamsov skret spet odmaknil za eno leto in ne, tudi za letos nisem bil prav nič siguren, da bom prišel čez. Toliko strahu se je že nabralo, da o prehodu sploh nisem hotel več razmišljat. Pa polička gor, pa polička dol, pa žica, pa strgan klin, pa... eh, boljše, da gremo čez Kokrško! O poti sem se prej že toliko pozanimal, pregledal vse slike na spletu, tako da sem na koncu vedel več kakor vsi, ki so tam že hodili...
Ampak Marko je bil neizprosen, Helena pa pravzaprav tudi. Pa čez Gamsov skret, če je treba!
In smo šli. V nedeljo, ko je bilo vreme res tisto pravo! Sončno, toplo, brez vetra, ja... kaj lepšega si ni bilo za želet!
Niti ne preveč zgodaj, jeseni ni treba bit že ob dvanajstih dol, ko se v Kamniških treskanje začne. Pot se takoj začne kar dobro vzpenjati, je pa čisto dobro vidna in shojena. Kakih markacij v začetnem delu sploh ne rabiš.
Seveda je lep dan zvabil v hribe še ostale štiri milijone ljudi, ki so se raztepli po Kamniških planinah, kar nekaj izmed njih jih je šlo po naši poti. Najbrž Gamsov skret že dolgo ni bil tako obiskan! Zato se tudi ni bilo za bati, da bi jeklenico zgrešili, ker po tisti izpostavljeni gredini - naravnem prehodu - me pa ne bi spravli čez. Z jeklenico mogoče še, brez nje pa ni šans! Že tako je bil cel hudir.
O tem, kje je prehod čez Gamsov skret, je bilo napisanega že ogromno. Slike, opisi, dnevniki, vsega je že bilo. Ravno zato moram tudi sam dodati svoje zrno. Mojo sliko, kjer se - po mojem - lepo vidi, kje je razpotje poti. Prideš od spodaj in če greš levo, greš proti naravnemu prehodu in gredini brez jeklenice. Če pa greš tamle desno, po malo manj vidni potki in potem zaokrožiš naokrog stene, pa prideš do vstopa v steno, od koder se malce višje že vidi jeklenica. To je lovski prehod, ki je varovan. No... ja, je varovan, a z (zaenkrat) enim izpuljenim klinom.
Najprej dva metra poplezaš v desno, se obrneš v levo in prideš pred malce neroden skok
in nato samo še prečiš ob jeklenici.
Pravzaprav ni tako grozno kot zgleda na sliki. Ne rečem, da se nisem bal, ampak prišel pa sem in to brez večjih težav. Edino zoprno je bilo to, da je bilo polno ljudi in je bilo treba kar it in si nič ne ogledovat. Zato se mi zdi, da za dol pa mi ne bi ravno šlo. Tisti skokec bi bil v nasprotno smer - zame! - kar preveč zoprn. Ali pa tudi ne. Bom moral še enkrat čez...
Na tejle polički, ki je sicer ozka, a ima jeklenico, sta se pa Helena in Marko kar naprej nekaj ustavljala. Pa fotoaparat gor, pa fotoaparat dol. Dajmo se slikat od zgoraj, pa dajmo se še od spodaj.
Jaz sem pa norel in tulil, da naj me že pustita na miru in naj čimprej zginemo s teh prepadov! Pa me nista kaj veliko poslušala, fotoaparat je šel še parkrat sem in tja.
Hm, na teh slikah je moja glava večinoma usmerjena navzdol. Le zakaj?
Potem si hitro ven, zadevščina je res kratka (ali slatka), čakalo pa nas je še kar nekaj strmine. Do famozne klopce, ki smo si jo tokrat izmenjavali v divjem ritmu, toliko je bilo ljudi...
Potem potka postane dosti manj opazna, najbrž se tudi ljudje razdelijo, kamor pač gredo. Eni bolj levo, drugi bolj desno, tretji pa kar naravnost. Mi se za Skuto držimo čisto majčkeno v levo.
Marko je navdušen, dan je lep, skale pa že čisto blizu!
Ker se nam ne da čisto naokrog do bivaka in potem gor, gremo počez čez konto. Malo dol, potem pa fino gor, kar direktno. Problem je le v melišču, ki je zlizano do konca in po njem skoraj ne moreš hodit. Zato se držimo osrednjih skalovij in poplezujemo. To mi gre čisto dobro in ker ni nič izpostavljenega, me ni nič strah ampak mi je čisto všeč. Morda bi se dalo priti tudi pod stenami Štruce, Marko je enkrat poskusil, a ni našel dovolj dobrega prehoda.
Kmalu smo potem pred vstopom v steno, kjer se pot vije kar počez, malce v levo, malce v desno. Zadeva se mi zdi precej strma in nevarna, zato me začenja skrbeti (nekaj me seveda mora!) kako bo tole šlo dol!
A je vsega hitro konec, kar naenkrat se pred nami odpre razgled! Ojejej!!!
Marko se tule odloči, da jo popiha nazaj v dolino, popoldan je nekaj zmenjen in najbrž že vidi, da bova midva kar še malo bluzila. Še slika, dve, kjer se nočem niti nasmejat, ker me lumpa vlačita le po stenah in prepadih.
V petnajstih minutah sva potem na Skuti, lepo je za znoret! Razgledi takšni, da bi kar gor ostal, nič ne piha, prav toplo je!
Razgledi proti zahodu z Grintovcem in Kočno, Triglav v ozadju, celo pogorje Košute direktno pred nosom,
na vzhod pa Rinke in spet Olševa, Raduha, Peca. Malo bolj desno se vidi čisto majčkeno celo Veliki vrh.
Na vrhu polno ljudi in veliki žicar. Toliko poln vsega, da kruha sploh ne upošteva več. Le še energijske ploščice so mu všeč. Zanimivo je, kako ve, kdaj mu vržeš kruh, ker se zanj sploh ne zmeni. Ne gre ga naprimer povohat ali pogledat, ne! Že kar takoj ve, da je kruh. Ampak takoj, ko pa vržeš kaj boljšega... Sem ga moral kar pazit, čisto nič se ni bal in ploščico bi mi iz roke vzel, če je ne bi skrival!
Dol je šlo potem počasi. Morda sem res malo pretiraval, do spodnjega melišča sem šel v rikverc. Jejhata, mogoče pa res ni bilo tako hudo, no. Tale slika sicer dobro zgleda, ampak je treba priznat, da grem tule dol. In ne gor. Hm.
No, ja. Melišče se potem izkaže še za slabšo stvar, komaj se mi uspe prebit čez ne da bi zdrsnil kam. Potem pa je tudi tega konec in znajdeva se med luknjami, skalami in razpotji. Res, tule naleteti na meglo... huh, raje ne!
Zato malce čudi, da je bivak takšne barve. Bi rdeč ali oranžen bivak motil goro v njeni veličastnosti? Bi motil pesniško nadarjene planince, da ne bi več mogli zlagati pesmi? Bi motil posvečene gornike, ki menijo, da v gorah človek nima kaj iskati? Bi motil mater Naravo?
Bivak je tam z enim samim določenim razlogom in to je, da rešuje življenja! Na žalost je tako, da je ravno temu bivaku ravno ta osnovna naloga v prejšnjem tednu povsem spodletela. In življenje je bilo izgubljeno, nič kaj daleč od bivaka, ki tako ni izpolnil svoje naloge.
A treba se je bilo še spuščat, do Kokrškega je bilo še daleč! Čudila sva se, da nikjer ne vidiva nobenega svizca, niti žvižgov ni bilo slišat. So šli že spat? En je skoraj celo pot zasul!
Še zadnji pogled na Skuto in Štruco:
in sva se že stisnila skozi Vratca, jaz malo težje, Helena malo lažje:
Nad Cojzovo kočo sva še malo počila, pri koči se nič ustavila - zadnje cene so mi dale vetra, dovolj Kokrške moči za letos! In se nato spustila proti dolini.
Tokrat se je vleklo in vleklo in vleklo. In še enkrat vleklo. Kot dolga čreva.
Vmes je še Kotliški graben nekaj mežikal in se kazal, a ga nisem upošteval. Je treba prej it na Srebrno sedlo.
Ta dan je bil zopet eden takih dni, kjer so besede premalo. Ko si lahko resnično vesel, da ga nisi zamudil ali kako drugače sfrčkal. V takem dnevu se tudi zaveš, da je takih dni najbrž več, le da tebe takrat ni naokrog. Pa nam je vse na voljo, na razpolago, le od nas samih je odvisno. Če ne greš, ne veš.
In ravno to, ta svoboda, je pri vsem tem najlepša stvar.
Vpiši se