Pri imenih tale majhen narod ni ravno najbolj iznajdljiv.
Ne pri krajih, ne pri vodah, ne pri vrhovih, ne pri imenih. Zgleda delujemo po načelu: če je za enega dobro, naj bo pa še za drugega.
Na zaplani.net pravijo, da obstaja 72 vzpetin, vrhov z imenom Veliki vrh. Super. Jaz seveda nisem šel ne štet ne gledat v Atlas Slovenije in jim kar verjamem, sam vem za sigurno tri, štiri Velike vrhe.
Mi smo šli tokrat na enega izmed. Tistega najvišjega v sklopu Devic, tistega, s katerega je neznansko lep razgled na Ojstrico.
Tokrat smo šli na pot s Planinskim društvom Domžale, Helena mora opravljati svoje pripravništvo, s seboj pa sva vzela tudi Tamaučka. Glede na podatke o izletu, mu ne bi smelo biti pretežko. Midva še nikoli nisva bila v tistih krajih, bolj Savinjskih, zna biti zanimivo!
Že na začetku sva se skoraj izgubila, že v Domžalah, ko nisva čakala na pravem mestu. Sva imela v pripravi že Plan B, a je Helena k sreči našla številko in smo se nato našli z ostalimi pohodniki.
Nato nas je čakala ena dolga, dolga, dolga, dolga, sem že rekel dolga?, dolga vožnja. Tja čez Stahovico na Kranjski Rak in dol v Podvolovljek in spet gor na Planino Ravne. V samo meglo.
Ki je polna konjev. Ki ližejo avte. In jih zraven prav fino odrgnejo. Pokrov motorja so nam dobro spraskali, zdi se mi, da je to naredil konjski lump, ki je imel obešen zvonec. Drugače si težko predstavljam, da bi lahko tako odrgnil pločevino, saj je ni grizel?!
Saj, avto je že star in že tako ves podrgnjen, kaj bi se zdaj sekiral... Ima avto zdaj vsaj zgodbo več.
Čeprav je bila megla smo upali, da ne bo prav dolgo. Upali in upali smo, da bo zgoraj lepše! In je tudi bilo! Najprej počasi, nežno, megla se je razkrajala skozi gozdove macesnov, nato pa je postajalo vedno bolj odprto:
dokler se ni nekje nad 1600m povsem odprlo!
Mislim, da smo kar vsi po vrsti vzdihovali, ojej, ajej in vseostalo-jej se je slišalo s povsod. Se pa ni za čudit, prekrasno je bilo. Že tam, pa sploh nismo vedeli, kaj nas še vse čaka!
Na Veliki vrh ne pelje nobena markirana pot, je pa enostavno dostopen, sicer kaže nekaj sten, a jih ni prav veliko. Mogoče je najtežje najti pot med rušjem in večjimi in manjšimi kontami. No, na markirani poti na Moličko planino pa je ob razcepu poti napisan kažipot:
Ker pot potem ni markirana, temveč je le označena z možici, v zadnjem delu pa postane kar fino strma, ne vem čisto dobro zakaj je odcep sploh označen. Tam spodaj se pač zdi, da bo markirano, če je že od začetka, ne? Eh, pa ni. Sicer ni nič hujšega, ampak... saj vemo, kako to gre, kajne? Enim ni nič hudega, drugi pa ne morejo čez.
Pot je tudi kar shojena in se jo kar dobro vidi, le v zadnjem delu postane malo manj vidna. Pa tudi strmina naraste. No, Tamaučku to ne dela težav, navzgor jo maha kot... kot tamauček. Torej hitro, tokrat brez najmanjših motivacijskih težav. Kar gre.
Jaz sem zadnji v vrsti, peham navzgor počasi, nikamor se ne mudi, pri strmini se spet nekam preveč zadiham. Ampak potem pa začne vsak, ki pride gor na rob, vzdihovat. Pa vzdihujejo in vzdihujejo, jaz pa še par deset metrov do roba! In kak firbec! Kaj pa toliko vzdihujejo, no?
In počasi...
na koncu kar poskočim in seveda tudi sam zavzdihnem!
O, jebemti.
Ne, ne, sploh ne bom nič rekel. Brez veze. Enkrat se ogasite na tak dan tam gor, pa boste točno vedeli, kaj sem si mislil. Tak dan je težko ujet.
Molička planina in Sv. Ciril in Metod pod nami:
Olševa, Peca in Raduha kukajo iz morja megle, le Peca le za par metrov višja od nas:
Tamauček pa ves ponosen na 2.114m.
Mi vsi pa povsem prevzeti ob vseh teh fantastičnih razgledih.
Na vrhu kar dobro piha, pomalicamo v zavetju, nato pa je treba že dol. Dol se spustimo po drugem brezpotju. Nama s Tamaučkom gre malo težje, najbrž sem spet malce preveč zaščitniški in ga držim za roko. Zato greva počasi in vse zadržujeva. Se pa vmes nevarnostim in tistima dvema padcema na rito tudi kar dobro nareživa!
Namen imamo it še na Dleskovec, a kake velike evforije ni. Polni razgledi so nas vse prevzeli in danes nič več ne bo dovolj dobro. Če pa bo nagajala še megla, pa sploh!
Zato gremo kar okoli Dleskovca, čez Dolge trate, mimo jezerčka,
in planine, zdi se kot da je koča naseljena.
Še malo strmega in zaradi megle mokrega spusta, kjer mi spet preveč drsi, pa smo že spet na Planini Ravne! Avtomobili še vedno isti kot pred šestimi urami, prav veliko prometa in pohodnikov tukajle naokrog ni.
Veseli in zadovoljni z enkratnim izletom se poslovimo in upam, da se srečamo še kje! Mi smo se imeli prav super!
Doma malo gledam karto in fotografije, kjer smo se potepali in nekaj stvari je čudnih.
Na karti piše, da je Veliki vrh visok 2110m, mali stolpek in Gorniški klub Savinjske doline Luče pa trdita, da ima Vrh kar 2114m. GPS pokaže svojih 2091m, kaj je torej res? Karta pravi, da ima sosednji vrh štiri metre več. Zanimivo pri tem je, da iščem in iščem po fotkah, a tistega vrha, ki je bil čisto zraven nas, nimam nikjer! Kako so Ojstrica in sosednji vrhovi prevzeli ves fokus!
Druga stvar pa je - je Planina Ravne ali Ravni? Na kažipotih piše Ravni, na karti pa... Ravne, jasno. Se samo meni zdi ali imamo res tukajle nekaj zmede?!
Saj jaz se ne bom sekiral, ne za štiri metre (še za več se nisem), ne za e ali i.
Hoje je bilo za pet ur in četrt, naredili pa smo 9,27km in 794 višinskih metrov. Super je bilo tole! Kako se lahko zoprno oblačna nedelja spremeni v nekaj tako presneto lepega?
Vpiši se