Ja, seveda sem šel, kaj sem pa hotel drugega?
Biti črna ovca med 18 Krti, ki so se prijavili? Jaz jih prijavljam, na koncu pa ne bi šel?
Me pa res ni prav veliko veselilo. Raje bi se potepal kje v hribih, kamor sva tudi pobegnila prejšnji dan. Pa še sama sva doma, brez vseh otrok! In namesto, da bi šla za tri dni nekam na samo, se ti jaz prijavim na LM. Eh..., ko bi prej to vedel...
Pa še skrbelo me je. Tale moj tek je namreč nekaj tako... tako... kaj bi rekel? Čudnega? Mah, premalo vadbe, to je to. Nobenega velikega veselja nimam več v tekanju naokrog. No, sem in tja ga še imam in po teku sem tudi vedno zadovoljen, a bolj me vleče v hribe. Ampak saj to pa že vsi vemo, anede?
No, skrbela me je moja pripravljenost. Med priprave so prišli le trije asfaltni ravninski 12km teki, ta zadnji v petek, vse ostalo je bil drn in strn, kar pa je nemogoče primerjati in nikoli ne veš, kdaj ti bo kako mečno mišico zategnil. Vsaj za kondicijo se nisem sekiral, tega pa nekaj le imam. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je bil petkov tek tista prava odločitev - v nedeljo je bilo mnogo lažje teči in prav nič me niso noge bolele, tako kot me vedno po nekem času ne-teka. Vsaj prvih deset km...
Kakorkoli že, v nedeljo sem se znašel na startu. Smo se znašli.
Pa potem še Krti:
In kar naenkrat je bilo treba krenit na start!
Pa še slikanje tik pred startom, smo bili že malce zamišljeni...
Pa kolikor sem prej govoril o tem, kako je rezultat nepomemben in da mi je čisto vseeno... Japajade, kar naenkrat sem imel naštimano uro na virtualnem partnerju na 2:12. Kako in zakaj, če pa ni rezultat važen, a? Jej, jej, kaj v nas nas žene k temu?
Rajko je šel malo naprej, k zajčkom za 4h, midva z Radotom pa sva ostala malce zadaj, raje na 4:15. Pa še to se mi je zdelo preblizu, raje bi šel na 4:30 pa zajčka ni bilo.
Potem je bilo pa treba kar tečt. Kar sem sprejel kar nekako stoično - pa dajmo, če že moramo... Vsi skupaj, vsi tisoči tekačev, smo potem startali s svojimi željami, plani in demoni. In grem stavit, da je bilo demonov definitivno največ! Vsak se je boril za svoje po svoje.
Z Radotom sva potem tekla prvih pet kilometrov skupaj, si naštimala meni prav prijetnih 6:12, potem me je imel pa Rado dovolj. Prepočasi gre tole...
Jaz sem pa potem to hitrost obdržal več ali manj skozi celo progo. Ustavljal sem se redno, na vseh postajah, razen na 7.5km, pil in pojedel tudi par rezin pomaranč. Na koncu se je izkazalo, da bi morda potreboval celo malo več vode, zadnja dva km je bila kar žeja in hvala bogu, da je nekdo vmes še talal flaške vode. Samo sonček se malo pokaže in pri meni takoj naraste poraba vode. Poleg tega je pa še pihalo, kar je najbrž tudi vplivalo na porabo.
Tek mi je šel, Helena me je pričakala na progi kar trikrat in ja, pomaga! Je kar malce lažje! Hvala!
Kaj pa vem... saj mi je kar šlo. Sem in tja sem mislil, da bom popustil, da me noge ne bodo več zdržale, da... da... ma, ja... na koncu se je izkazalo, da je šlo vse čisto ok in da ostaja tudi še nekaj manevrskega prostora pri naslednjih tekih.
V cilj sem prišel čisto ok, le dve uri sta dolgi, moja narava počasi postaja nestrpna in malce naveličana.
Zato pa pridejo prav kakšne fino butaste fotke. Ah.
Še na pijačo z vsemi, si na hitro pravit štorije en čez drugega:
potem pa na eno dobro pico, ki po takem teku resnično paše. Popoldan sem se potem samo še zavalil na kavč. In to s povsem čisto vestjo!
2:11:20 je kar dobrih deset minut bolje kot 14.LM. In za dobri dve minuti dvajset moj PB v primerjavi z letošnjim MKM. Kaj pa bi še rad? Do penzije pridem ravno pod dve uri...
Plan je izpolnjen. Nič jamrat.
Vpiši se