Ledine

En dan pred ljubljanskim maratonom pa v hribe? "Počivat moraš!" so vsi tulili!

Ampak je bil tak lep dan! Kako bi lahko ostal doma in čakal in bi me skrbelo in bi se sekiral in bi... Eh, ni šans! Greva!

Nekam na kakšno kratko in sladko!

Ah, Ledine! To sva imela že dlje časa v planu, še dobro, da se je Helena v pravem trenutku spomnila na njih! Ja, Ledine bodo ravno prav, gor po Slovenski, dol po Lovski!

Pa še Tamauček je ob 8h zjutraj odšel s taborniki na jesenovanje, torej sva midva cel vikend čisto sama!

In se zapodiva proti Jezerskem, v dolgo in vijugajočo dolino Kokre. In ko sva tam nekje že pri jezeru, se počasi odpre pogled na gore! Ojej, saj tu je prava zima! sva oba presenečena. Na južni strani v soboto še ni bilo prav nič snega, sijalo je sonce, na severni pa popolno nasprotje. Hlad, senca, sneg, zima.

Saj na sliki se ne vidi nič hudega, midva pa sva bila kar fino presenečena, v primerjavi z južno stranjo je bilo tole res popolnoma drugače.

Eh, pa gredo Ledine v maloro, sem si mislil, pejva vsaj do spodaj, bova videla, kako bo. Mogoče pa greva lahko vsaj na Češko kočo?

Pa sva jo potem vseeno mahnila proti Ledinam, saj tam spodaj lahko še vedno zaviješ proti Češki. Na poti pa vedno več snega.

V pol ure si že na razpotju oziroma pod steno. Koliko je snega? Greva desno ali levo? Češka ali Ledine?

Ampak stena zgleda čisto ok, je preveč strma, da bi se kaj prijelo gor. S sabo imava tudi derezice, če bo kaj bolj nevarnega, sva vsaj opremljena. Kaj torej?

Zdaj tukaj toliko pišem, kot da sva se ne vem kaj odločala. Pa se nisva nič kaj veliko. Dvakrat sva pogledala sem in tja in se zapodila direktno navzgor!

Tale stena in Slovenska pot na Ledine sta mi zelo pri srcu. Kratko in sladko, enkratno varovano in čeprav ponekod kar fino izpostavljeno, me na tej poti ni prav nič strah! Morda zato, ker sem tule že kar parkrat hodil, ali pa le zato, ker je tako dobro varovano, nobenih prečnic, kjer ne bi bilo jeklenice in podobno.

Tokrat sem tudi jaz dol gledal in celo slikal.

In prav nič se nisem bal. Kar je presenetilo Heleno, saj je pot kar zahtevna in globine so precejšnje.

Pot je res super, zelo kratka in kar naenkrat si iz stene!

Potem pa po okljukih navzgor, mimo Žrela, kjer pa je bilo malo več snega. O, ne, tukajle pa v snegu najbrž ne bi šel!

Potem pa samo še malo in si že pri koči!

Gor malo pojeva in popijeva, nič kaj toplo ni. Še dobro, da je Helena vzela vroč čaj s seboj. Pa še nekaj sem prigovarjal, kdo to rabi, vroč čaj! No, na koncu sem ji bil zelo hvaležen. Še dobro, da punca ve, kdaj me ne sme upoštevat...

Nato pa sva si nataknila dereze in jo mahnila po lovski poti navzdol. Luštno, a sploh ne tako nedolžno, bogve zakaj spodaj piše, da je pot lahka... Sicer res ni ne vem kaj, a vseeno bi bila lahko zahtevna.

Gozd spodaj naju preseneti z barvami jeseni, čeprav le malo listja še ostaja gor na tej, severni strani.

je pa vse rumeno, zeleno in rdeče. Samo pomislim, kako bi tole žarelo, če bi sijalo sonce!

A vseeno naju cel izlet in polna jesen kar nosi in polno uživava! Presneto, kako je prav povsod lepo! Le videt moraš!

Dan se še smehlja, midva pa se obirava in prav nikamor se nama ne mudi.

Še lačna postaneva in želiva si nekaj za na žlico, to vedno paše po izletu. Na koncu se izkaže, da je Heleni od vseh jedi na žlico najbolj všeč jagnjetina, jaz pa si naročim juho in joto, joj kombinacije!

Potem jeva vse skupaj, kar obenem in naenkrat in samo še bolj uživava. Na slikanje se spomniva šele ko nisva več tako lačna...

Dan, kot iz pravljice vzet.

Sicer le dve urci in tričetrt hoje, ampak za tak dan pred malim maratonom ravno prav. Da ne bodo jutri preveč noge bolele!

Vsem pa pošiljava z Ledin in z druge strani Skute en prav lep pozdrav!