Ne moreš pomagat, včasih me prehiti.
Ponavadi takrat, ko je navdušena. Kar je povsem prav.
Ker je bilo res luštno. Kljub takim razmeram in vsem snegu in vetru in mrazu navkljub. Ja, luštno.
Še Janeza sva tokrat spravila na pohod, je bil čist kontent in se prav nič ni pritoževal. Imam ga na sumu, da je celo prav na veliko užival.
Smo rekli, da gremo od Blagovice do Blagovice, čez Trojane seveda. Da se bo vsaj malce poznalo in da bi bili vsaj malce utrujeni.
Zase niti ne vem, kaj mi je bilo. Vzel sem nizke superge, nizke gamaše, še dobro, da sem sploh vzel dereze. Sploh ne vem zakaj, a meni se je zdelo, da snega ni. Kot da sem z drugega sveta, še dobro, da nisem šel v kratkih rokavih. Kdo bi pa še mislil na sneg! Mogoče ga v Krtini res ni bilo, ampak... povsod drugod je bila povsem druga pesem!
Začelo se je v Blagovici. Vsaj minus 9, veter in polno snega!
Malo že cincava, a Janez je že tam - takole si pa zasiguraš, da se ja ne moreš umaknit!
In zagrizemo že takoj v Golčajski hrib! Strmo!!!
Po Golčaju pa se zaćne zimska idila - povsem na novo zasneženo, nikjer niti malo sledi! Le naša sled se vije za nami...
Malo postankov, malo čaja, mraz kar dobro pritiska
pa jo vseeno kar dobro mahamo, snega vedno več,
mi pa vedno bolj razposajeni! Tudi počez gre!
Trojanska cesta je lepo zasnežena, ampak piha in je prav zoprno. Čimprej se je treba prebit do bifeja!
Krofi so fajn in še par jih vzamemo za otroke. Upajmo, da ostanejo kolikor toliko celi do doma!
Ampak snega je tam zadaj za Špilkom vedno več!
Hodimo in hodimo in vse skupaj se že prav vleče...
a na koncu pa le ta presneti Špilk.
Ki se je prav za nas postavil čisto pokonci.
Seveda to zdaj ne zgleda nič kaj hudega, a Janez je tale kucelj vzel direktno naravnost. Midva pa za njim, jasno! In, ja, res, bilo je presneto strmo. Še sam sem moral dat tamle zraven tistega drevesa dereze gor, ker ni šlo več brez...
Malo smo bentili, malo jamrali, ampak gor smo bili pa hitro!
In potem se je vse zarotilo - bilo je mraz ko pes, najmanj! - vsaj -10 je kazalo v hišici, jaz sem imel telefon, vse je bilo nekaj narobe, tako da smo se le slikali in se kar hitro pobrali z vrha. Pa smo hoteli nekaj praznovat, a na žalost ni šlo... Je bilo preveč mraz!
Čez pet minut pa...
ne, v takem ti pa ni več mraz, ne!
Janez je pa kar vriskal! Sicer ni priznal, ampak jaz vem, da mu je bilo tole všeč!
Norc.
Dol je bil potem večji hudir, ker smo šli čez odprt teren. Je pihalo in nosilo sneg, ti se pa ne moreš ogret.
V trenutku vse pomrzne, jakna, ruta, kapa, rokavice, vse. Bognedaj, da bi šel lulat!
Letiš dol in skušaš ne past v kakšno past. Ker spodaj je še vse, kamenje, les, palce, vse! Čez pa dvajset, trideset cm čistega povsem suhega pršiča. Prav nič snega vmes. Luštno, a mrzloooooooooo in zelo neugodno!
Potem smo pa že dol.
Še višinski graf pripopam:
19,5km, 5:15h za 1050 višincev, V snegu in presnetem mrazu. V supergah, mater, sem čurimuri, od kje mi ideja, da snega ni?! Včasih me skrbi tole moje povsem zgrešeno načrtovanje poti. Ni prvič, da sem zgrešil in ga biksnil sto na uro. Prav neverjetno, da sem imel dereze in prave hlače... Ob tem, da so imeli drugi vse dvojno!
Skratka, čisto tako, mimogrede, smo odleteli eno tako lepo pot, ki se je izkazala pravzaprav kar za avanturo.
O, ja, tudi v zimskih dneh se najde kaj zanimivega! Meni se zdi pa čudno, da nekam veliko hodim naokrog v snegu, ki ga nikakor ne maram, a ni res?
Vpiši se