Petnajsti oktober 2017. Lov na macesne je tudi to leto k sreči uspel.
Dve leti sva imela tole v malhi, da sva zadela natanko enako vreme. Nekaj sreče pa je treba imet, kajne?
Za avtobus nas sicer ni bilo, nekih štirinajst se mi zdi, povsem dovolj.
Dan pa... jah, prekrasen.
Na Konjščici smo že vili roke in vzdihovali. V kratkih rokavih.
Pa še eno gasilsko, v navalu navdušenja potem vedno pozabimo skupne slike delat.
Sonce oktobra še kar dobro žge!
Pri izravnavi med Studorskim in Srenjskim prevalom smo malo počili. Pa niti ne zaradi kake utrujenosti, bolj zaradi lepega dne. In pa tudi zaradi mladeniča, ki je s šolskim nahrbtnikom čez ramo v supergah, kavbojkah in gol do pasu padel mimo nas kot, da bi bil poosebljena mladost. Najbrž je tudi bil, nismo ga več srečali.
S Heleno sva se odločila, da bova šla po enaki trasi kot dve leti nazaj, to poznava, nič ne bova motovilila. Studorski preval in po grebenu gor.
Ni prav blizu, glavna strmina nas še čaka, a tudi prekrasni razgledi. Za to se bo splačalo pomatrat.
Na enem mestu je bilo treba tudi pomagat. Za vsak slučaj in za boljši občutek.
Razgledi pa...
Saj ne veš, zakaj smo se tako upočasnili, zaradi strmin ali zaradi okolice?
Še očak nas je končno prišel pogledat, čeprav ga je sprva komaj kdo opazil.
Na vrhu pa... to je treba it, to se ne da povedat. Kot je Kompotela dvorišče Grintovcev, je VDV dvorišče Julijcev. Vse je na dlani in če prideš na pravi dan, ti je stokrat poplačano.
Še kavke se bolj priljudne v takih dneh, čeprav je na vrhu šestopetintrideset ljudi.
Na vrhu smo se obirali in obirali, a prej ali slej je treba it dol. Dan je jeseni lahko že kar kratek, skupina si mora pustit kar nekaj rezerve.
Dol smo šli proti vzhodu, na sedlo med VDV in MDV. Neoznačena, a vsako leto bolj uhojena pot. Pa še po mojem je tole veliko bolj za dol, kot tista prej za gor. Markirana ni, a vseeno.
Na sedelcu smo gledali predvsem dol.
Direkt v Krmo.
Potem pa po malo sitnem delu, a nič hujšega. Je potka in je melišče.
In eni uživajo, juhuhuuuuu!
Pa smo spet nazaj na Konjščici. Sonce se je obrnilo, sence so postale daljše, dan pa je še vedno žarel. Od sonca in macesnov.
Še kratek sprehod po gozdu do avtov in
kot se spodobi - pivce na Pokljuki.
Naredili smo najbrž nekih sedemtisočdvestrotrinajst slik, vseh na žalost ne morem pokazat. Ampak tole je en tak izlet, ki bi ga bilo treba redno ponavljat. No, vsaj te konce, nad Pokljuko.
Ker razgledi...
Helenin 38. pohod!
Vpiši se