Čisto spontano je prišlo tole. Čisto nepričakovano. Z neba je padlo.
In me je držalo in držalo in sem moral it.
Ne me spraševat, zakaj, odgovora ne vem. Zakaj neki bi hodil cel dan in še nekaj jutra in noči, da bi naredil 55 km, se matral, se boril? Ali pa ravno zaradi tega?
Odgovorov je mogoče celo več kot vprašanj.
S Šentiljsko se je treba spopast in se borit. Dolga je. In tudi, če je počasna, kakor je bila tokrat naša - porabili smo slabih 14ur! - je to še vedno ogromno hoje. Saj človek ne ve, ali je bolje stopit hitreje in trpet deset ur ali se počasi borit 14 ur?! No, za 12:32 in 13:48 že vem, zdaj moram samo še 10:00 probat...
Začeli smo v trdi temi, tokrat v Šentilju:
prispeli na Beli vrh ravno, ko se je danilo:
a to je bil šele začetek. Ko bo šel cel dan mimo in bomo hodili še malce ponoči... evo, takrat bomo pa na cilju!
Kilometri gredo počasi, najbolje je, da sploh ne gledaš na uro.
Vreme je bilo sicer enkratno, a je nihalo od desetih stopinj pa do ledišča ob Muri, kjer se je našel še dober led. No, pa tudi kje drugje smo našli še dobro zamrznjena jezera.
Bili so odseki, ki sem jih od prvič dobro poznal, vmes sem si nekatere celo zelo dobro zapomnil, bili pa so tudi odseki, za katere bi prisegel, da jih še nikoli nisem prehodil! Ena kmetija je bila povsem na drugem koncu, kot sem si predstavljal... želežniške proge prvič sploh ni bilo in tako naprej.
Jelene sem si zapomnil.
Potem so nas že ta hitri dohiteli in seveda odbrzeli tudi naprej...
mi pa smo le nekje na poti našli ogledalo, da se slikamo vsi:
vmes, prej in potem pa je bilo še veliko hoje. In hoje. In hoje.
Potem pa je bil kar naenkrat že večer.
Nato pa je Rajko zanalašč podaljšal progo še za dobrih pet kilometrov, dodal še par klancev, ker smo imeli hoje premalo in ker bi čudno zgledalo, da pridemo podnevi nazaj v Šentilj.
Tako smo se lahko slikali na začetku ali pa koncu natanko tako kot ob začetku. Ali koncu? Hm... Začetek/konec po štirinajstih urah dobi nek drug pomen...
Vseeno pa nasmeški povedo svoje, kajne?!
Vesel sem. In zadovoljen. In ponosen. In malo prevzeten. In ravno toliko pohlepen, da hočem it še tretjič (da dobim en dan apartmaja!). Kar so morda povsem dovolj zadovoljivi odgovori na prvotno zastavljeno vprašanje: zakaj rinem na takšne poti?
Tokrat sem seveda celo pot mnogo bolje zdržal kot prvič. Prav nobenih težav, največja težava so kamenčki v supergah! Ufff, ti pa so mi šli na živce, vsakih pet minut stresat kamne ven pa tudi ne gre, zato pač hodiš z njimi... In je zoprno, res! Si bo treba omislit tiste kratke, male gamaše! Enkrat na sredi sem si s kremo namazal še en podplat, nekaj je nakazoval, da me bo začel pečt. Pa se je potem raje umiril. Za pit sem imel dovolj, od treh litrov mi je ostalo čisto malo. Na poti sem zelo malo pojedel, a mi ni delalo nobenih težav. Težave sem imel potem doma, ker sem bil lačen kot volk... Zgleda imam za cel dan miganja dve frutabeli povsem dovolj! Zaloge so velike in jih ne bom porabil kar tako! Salomonke so šle z mano že drugič. Malo so že znucane v vseh teh letih, a jih ne daaaaaaam! Sem se vse preveč navadil nanje!
Tole pa so podatki. Impresivno.
Hvala Jasni, Poloni, Marjanu in Rajku za dobro družbo, čisto mogoče, da jo še kdaj mahnemo čez tiste hribčke in doline!
Z Rajkom pa prav poseben pozdrav namenjava tistemu, ki ga je tako nesramno bolela noga prav do sobote, v nedeljo pa je že ves zdrav tekal naokrog, hkrati pa nas je dražil med hojo z SMS sporočili v stilu: "Glej, kakšen lep dan se je naredil! Grem malo na sprehod!"
Naslednjič greš z nama!