Rašica

Rašica je pa ja en tak majhen kucelj, pravzaprav čist brez veze.

Je nimam prav v nič lepem spominu iz šolskih dni, kolikor se spomnim, smo kar naprej hodili gor, vsako leto skoraj. Vedno se je vleklo kot kakšna čreva - kje pa je v osnovni šoli super v hrib hodit! Vedno so nas terali in vedno je bilo bednooooo.

Potem je bil pa zadnjič Score Treking in sem po dolgih letih spet tam okrog lazil. In vse je bilo povsem drugače, kot se spominjam... Čudno, kaj? Pa še megla in bezlanje za točkami in hitenje za časom, ni bilo nobenega časa, da bi si karkoli dodobra ogledal. Bo treba še enkrat bolj počasi tam naokrog, sem si rekel.

In smo to potem zadnjič izpeljali. Da ne bi bilo preveč lahko - Rašica je vseeno le kucelj! - smo začeli čimdlje - v Mengšu. Pametno.

Ja... saj v začetku je bilo vse super. Mengeška koča je takoj za vogalom in grebenska pot je res super, hosta odlična, hribčki kar naprej, gor in dol, gor in dol. Ker se prej seveda nisem prav dosti pripravljal - Rašica je pa ja en mali kucelj! - sem otrokoma natvezil, da bomo gor v uri, mogoče - res le mogoče! - največ v uri in pol!

Problem je nastal, ko je tista prva ura šla mimo. Rašice - tega malega kuclja - pa še od nikoder! Saj ne, da tamaučka ne bi mogla hodit, a če se jima reče ena ura, potem pričakujeta kočo v eni uri. Vse, kar je več, je potem treba motivirat dodatno... In smo.

Najprej smo se samo slikali.

Potem smo razbijali led in preizkušali karate veščine.

Iskali povsem nove table.

Pot je na novo označena in ima vsaj milijon markacij, torej nismo mogli odkrivati markacij in šteti točk - jih je bilo čisto preveč. Smo pa zato iskali nenavadne markacije.

Ali pa še bolj zanimive!

Malo smo pa tudi viseli.

tekali, padali v blato, raziskovali brezpotja, iskali medveda, prebirali sledove, gledali rožice in se skratka zabavali na tisoče načinov. Saj nam drugega ni preostalo, tistega majhnega kuclja - presnete Rašice - nikakor ni hotelo biti na spregled. Seveda smo bili za to tudi sami krivi, saj smo se res vlekli kot da bi šli po vseh štirih.

A po dveh urah in pol smo ga le ugledali - stolp!

Vse težave so bile v trenutku pozabljene, navdušenost pa velika! Dokler je ni zamenjal strah...

Flori se je še najbolje držala, pravzaprav je ni bilo prav nič strah. Jaz sem se seveda držal za ogrodje kot klop, Leandra pa je bilo tudi precej strah. Res... tole ogrodje ni najbolj prijetno!

Do tal pa je daaaaaleč - čeprav v številki niti ne tako hudo - 17 metrov.

Je pa tole seveda super za vadit in za od-vadit se strahu pred višino. Ko sva šla dol, je bilo že mnogo bolje in nasmeška sta že bila na najinih obrazih. Se pa vidi, da se za roke še vedno krčevito drživa...

Flori sem pa težko spravil s stolpa, bi kar uživala tam gor! Eh, tudi mene ni bilo popolnoma nič strah višine v njenih letih. Čemu in zakaj me je pa zdaj?! Grrrr.

No, potem smo pa le šli na zaslužene preste in čaj v kočo.

Pot nazaj nam je vzela le dve uri, ker smo se izogibali grebenu in nismo več hodili gor in dol. In ker smo vedeli, kaj nas čaka, tudi nobenega jamranja ni bilo več, dve uri pa sta ob podobni zabavi kot prej, minili kot bi mignil.

Še ene preste smo si privoščili na Mengeški koči - kjer niso posute z dragulji po 1,2€, ampak so samo zlate po 1€ -, nabrali še rožice za tiste, ki so v službi

pa smo že bili doma.

Hm, računal sem na kako uro, dve, na koncu pa se je nabralo hoje po Rašiškem malem kuclju za štiri ure in pol. A važno je le to, da smo bili vsi trije navdušeni in ponosni! Yessss!