Krim

Vedno sem bil tako blizu Krima, a sem bil do sedaj gor vsega skupaj le dvakrat.

Pa še to obakrat z avtom. Heh...

Zato je bilo treba temu naredit konec! Tako pač ne gre naprej, zadevo si imel celo življenje pred nosom, vsaj zdaj pojdi gor, ko ga nimaš več tako blizu! Seveda je pomagalo tudi to, da se je Helena odločila, da gre gor. Sem jo že prej velikokrat napeljeval, pa nisem prav daleč prišel. Na koncu jo je prepričalo iskanje trikotnih markacij! Je pa tudi jasno, da se toliko gozda in nič razgleda nikoli dobro ne konča. No, saj smo se imeli čisto super, a ne verjamem, da bomo šli v tem stoletju še kdaj gor...

Ženske so pač odločne.

Jaz sem bil od prejšnjega dne malce lesen, a je bilo po prvem klančku že vse ok. Sva s Tamaučkom potem več ali manj čakala Heleno, ki sta jo ubijala megla in gozd. In tablice. In sam Krim.

Bilo pa je fino, ker se nam zjutraj ni nič mudilo in nam ni bilo treba začet ob petih ampak smo lahko poležavali in se naslikali na parkirišču v Strahomeru šele okoli desetih! Na Krim greš lahko tudi popoldne, ja?

Že na začetku nas je zadelo breme odločitev, pravzaprav skoraj takoj - levo ali desno?

Hvala bogu smo se odločili za desno, čez Strmec, je bilo vsaj strmo! Potem pa smo hodili in hodili, pokrajina najprej čisto brez snega, pa potem malo snega, pa vedno več in več.

Tam nekje vmes, kar naenkrat pravzaprav, so postala bela še vsa drevesa in sploh vse. Zgleda je prejšnje dni kar fino pihalo...

In tiste tablice so res zoprne, saj je fino, da je lepo označeno, ampak nekje tam vmes so nasejane na pet, deset minut. Seveda ne morejo biti čisto natančne in potem se ti zdi, da si malo zelo hiter in malo zelo počasen...

Tamauček je skakal sem in tja, čisto nič zmatral ali nestrpen ali utrujen ali... ta tudi motivacije ne potrebuje več, tokrat bi jo bolj potrebovala Helena... Pa je kar lepo šlo, še zadnji klanček od ceste sva s Tamaučkom odletela navzgor in se skoraj res zaletela v kočo. Sem se je moral skoraj dotaknit, da jo je potem zgoraj sploh zagledal, tako lepo se je vključila v vso belino...

V polni koči(!) smo si privoščili pri že poznanih oskrbnikih še malico, kaj, bili smo čisto dovolj pridni! Na, pa nisem videl prejšnjega oskrbnika in Titovih slik, škoda! Pa toliko sem že slišal o njem, se mi je vedno zdelo, kot da ga že dolgo poznam... Ravno toliko zgodb sem slišal o njem kot o oskrbnici na Limbarski. To so še stari primeri, ki počasi izginjajo in odnašajo s seboj nek določen duh časa. Zdaj je večina že skoraj pretirano prijazna, kar je sicer lepo, a je več ali manj prazno, kot človek ne zanimaš prav nikogar več, si le še številka in denarnica.

No, no, saj ni tako hudo, ne mi čisto vsega verjet. Malo drame mora bit.

Dol smo jo mahnili potem po drugi poti, jasno, zakaj neki bi hodili po isti. Ta se je potem vlekla in vlekla, smo pa prišli na poseko, katero sem gledal dolga leta. Evo, zdaj natančno vem kakšna je, kako dolga in kolikokrat jo pot prečka! Vem tudi, kje uhaja elektrika, prasketa kot noro! Tamauček je bil prepričan, da dežuje!

Za piko na i smo našli še trikotnike - še sreča! Kdo ve, kolikokrat in po katerih vseh poteh bi morali še rinit na Krim, če jih ne bi našli!

Takole nekako smo na koncu zašpili klobaso:

9,7km, 3:20h, 800vm. Gor smo rabili točno dve uri, dol pa eno dvajset. In čeprav se zdi prva pot bolj strma, je druga celo malce krajša! Kako to vpliva na strmino, pa naj vsak razmisli sam. Neki ne štima.

Evo ti Krima! Končno!