Predvidljiva sva. Kot vedno.
Najprej ogledna tura, potem pa kmalu navalijo Krti!
Tokrat seveda na Blegoš.
Kakšna razlika v vremenu, pa le dober mesec narazen! Tale pomlad je namreč povsem poletna, cel čas sem prav brez problema hodil v kratkih rokavih - in to jaz, največji zmrzljivec v hribih! Kar najbrž pomeni, da bo poleti spet dež, dež in dež. Na, ja.
Začeli smo povsem po načrtih - v Leskovici, malce pod cerkvico, tam, kjer je ta velik avtobus lahko še nekako obrnil.
Začeli smo hitro, vsi navdušeni nad toplim in sončnim vremenom. Bilo je pa tako vroče, da se je večina do konca ceste že slekla... V dobrih dvajsetih minutah že vsi ogreti, celo jaz!
Pot na Blegoš je z Leskovice prav luštna, deli se na parkrat po pol ure in tako resnično vse hitro mine. Pol ure do konca ceste, pol ure do Jelencev, pol ure do koče, pol ure na vrh. Se ti res zdi, kot da si gor en, dva, tri.
Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače kot zadnjič, brez kake matrarije in težav. Naenkrat Jelenci.
Zavetišče je odprto čez vikend in to samo pozimi. Poleti je v celoti zaprto. Meni se to zdi čudno, ni res? Sem vprašal, pa so mi povedali, da je pač poleti na voljo koča na Blegošu. Hm... pa saj je tudi pozimi na voljo, kajne? Ampak potem je to vprašanje nekako ostalo neodgovorjeno, jaz pa z odgovori pravzaprav nezadovoljen in zato še vedno ne razumem, zakaj je poleti zaprto. Skrivnostna so pota oskrbništva...
Pol urice naprej smo torej že pri
do tjale gor pa je spet pol urice!
In res je bilo!
Razgledi so bili fantastični, s te male Blegošove pleše se res vidi na vse konce in kraje!
in če tamle daleč dol ni celo Montaž! Oujea!
Še Porezen in spomin na lani,
potem pa je bilo že treba kako skupinsko narest, ni res? Z našimi hribi v ozadju (zato je luknja med ljudmi na sredi)!
Ostane torej le še strel proti Triglavu
mi jo pa mahnemo na malico v kočo, kjer si privoščimo joto, pasulj ali pa ričet. In še par flancatov za povrhu.
Glede na to, da nas je pohodnikov povsod ogromno in da je kar velika gneča, se vse odvija še kar znosno. Tole načrtovanje prodaje in kuhanja v planinskih kočah mora biti res nekakšna magija. Ker obisk gre s popolne ničle v slabih dneh do stotnij ob kakšni lepši nedelji! Kako to rešit in uskladit in zorganizirat? Med vsakih sto jih imaš pa potem še vsaj pet ta zoprnih, sitnih in tečnih, ki z ničemer niso zadovoljni in vse skupaj samo še zakomplicirajo...
Hm, za oskrbnika kake koče si moram torej zbrat kako manj znano lokacijo torej...
S kočo, hrano, postrežbo in vsem smo zadovoljni. Pivo in polno sonce v glavo pa nas naredi kar mataste in počasi bo treba tudi dol!
Bunkerjev so seveda najbolj veseli otroci, naš bi kar tam ostal in se streljal še par dni naokrog. Joj, ti fantje!
Strmin smo pa potem veseli vsi. Predvsem zato, ker nam tule ni bilo treba it gor!
Ampak res, tele Likarjeve senožeti so res prav perverzno strme. Polna pot suhega listja pa doda še svoj kanček drsenja, kar te lahko spravi v zelo dobro voljo. Take strme trave me potem preganjajo v nočnih morah. Kar poskusite enkrat, tukajle na sliki ne zgleda prav nič strmo...
Mimo Likarja in nato Čabrač ter direktno na Hotavlje, lepo peš čisto do doline. Super.
Pot dol je bila kar dolga, vsi skupaj smo potrebovali kar dobrih 2:45h, kar pomeni, da nam je zmanjkalo že vsega... Smo pa potem nadoknadili v prvi gostilni, ki smo jo srečali. Prvo pivo je padlo noter kot da ga ne bi bilo. Šele drugo se je lahko lepo usedlo...
Krti so torej uspeli! Helena s svojo pripravniško turo tudi! Čestitke!
Lep izlet, tako zaradi same poti kot tudi zaradi prekrasnega vremena!
Takole pa se Blegoš in njegova pleša vidita z naših koncev:
Vpiši se