Ja, takole gre to, najprej enkrat, na ogledno turo, potem je pa treba še "zares". Z društvom.
Ker se je treba pripravit, sva poskusila, kako je brez temeljite priprave, pa nama ni bilo všeč. S skupino ne moreš prav veliko motovilit, jih pošiljat sem in tja, se izgovarjat. S skupino moraš presneto dobro vedet kje in kaj si. No, včasih te že lahko samozavest ven vleče, a prej ali slej te pogruntajo. Potem je pa kaos.
Tega pa nočemo, vsaj dokler so ljudje pod našim vodstvom, ne.
Zato bi tole tablo morala že prejšnjič slikat. Ker pride nadvse prav. Saj je tokrat nisva potrebovala, a načrtovanje s tako tablo je mnogo enostavneje.
Tabla je sto metrov nad Litostrojsko kočo.
Devetnajstega junija smo šli, v približno takem dnevu, kot je bil, ko sva se tule na ogledni turi podila. Nekaj sonca, možnost dežja pa povsod nekje okrog.
Do prelaza smo se zapeljali, čez Bohinjsko Bistrico seveda. In šele tukajle dobili prvo kavo. Da bi začeli čimprej!
Mimo Litostrojske koče pomahat spletni kameri. Se bomo vrnili na koncu.
Pa saj ni kaj več reči, hitro si gor, na planoti. Junija je res vse presneto zeleno, fotoaparatu še kar nekaj časa vse nese na zeleno.
Srečali smo še pastirja, ki živi v kasarni in se izdatno pogovorili.
Potem smo pa že poniknili v rove bunkerjev. Tokrat je bila malo večja gneča.
Jaz sem se pa igral s slikanjem koč v daljavi. Vogel je bilo sploh težko opaziti.
Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Se vedno spomnim na ričet z mesom zakamufliran v zelenjavno mineštro. Ah!
Dokaz, da so bile Nišljije tukaj. Iz katerih časov? Kdo bi ga vedel, se kar nekaj obdobij meša na planoti.
Ena skupinska obvezno. Že tako jih je težko skupaj zbrat!
Edino Tamaučka smo morali iskat naokrog, a zoomu se ni mogel skrit! Za najstnika smo vsi mi dooooossti prepočasni.
Naša četica. Ja, se je kar raztegnila.
Sem in tja je kar hudo črno postajalo, a k sreči dežja nismo bili deležni!
Ja, strme trave so!
Tura je bila precej podobna kot zadnjič, krožna, na koncu so nekateri tudi vršičke še nabirali, malica in analiza pa v Litostrojski koči. Tule smo že večkrat posedali, večkrat s Krti, še posebej pozimi, smučarski izleti.
Ker pa smo imeli še nekaj časa in se nam ni nikakor dalo še domov in ker obljubljenega dežja še ni bilo od nikoder, smo morali najti še nekaj. Skupaj smo se odločili za Slap Savica - ko pa smo že ravno v Bohinju!
Do vrha sva s Tamaučkom tekla. Nikakor ga ne morem več dohitet in četudi ga sem in tja še lahko prehitim, me - tudi na daljše proge! - na koncu mimogrede užene v kozji rog. Edini način je torej tisti prebrisani - se do konca delat, da te ne zanima in potem v zadnjih metrih podlo zmagat!
Pa me je tudi to pogruntal in me je na koncu sploh dobro pazil. Že ve za vse finte tastarga... Tako se je tudi moj zadnji napad izjalovil.
Sem pa potem vsaj še dvajset minut dihal na škrge, kar ga je neverjetno zabavalo. Ah, mladina!
Se pa Savica tudi tokrat ni izneverila. Razglednica, kot vedno.
Mene pa skoraj bolj zanima tisto naproti - zakaj, hudirja, tamle še nisva šla? In kaj, spet hudirja, še čakava?
Komarško slapišče je bilo celo živo!
Mi pa vsi nasmehe do ušes! Seveda, kako da ne, ko pa je bil tak lep dan!
Dol grede sva naštela še vseh 556 stopnic. Mogoče sva se kaj zmotila, mogoče pa tudi ne. Skoraj gotovo jih je tu nekje!
Ko pa je izlet uspel in ko je prva kaplja padla, ko smo bili že lepo na avtobusu...
O, ja, po dobrem izletu pade kar dober kamen od srca! Juhuhu, pa do naslednjič!
Vpiši se