Umag

Lanskoletno obljubo smo držali! 

Tako ali tako avgusta ni bilo za na morje. Pa tudi septembra ne. 

Je pa bilo treba otroke na kup zbobnat in jih vsaj enkrat na leto imet na kupu. Jih malo povprašat kako in kaj življenje, bit vsaj malo skupaj v takem, nedelovnem okolju.

Seveda smo si izbrali vikend, ko je deževalo. Celo Pulo je zalilo tisti vikend. A nas res ni motilo.

Že dolgo se nisem toliko kopal, kot tokrat, v teh deževnih dneh. V morju, velikem bazenu, malem bazenu... v skoraj vsaki luži torej. Pa je bila temperatura vode okoli 21 stopinj, pri čemer bi moral po vseh predpisih tulit in se nikakor ne pustit zmočit. A zgleda, da je letos morja nekaj manjkalo, da je bilo treba nadoknadit.

Še dobro, da sem in tja uporabimo kak kuponko, 1nadan oziroma kdovekaj. So cene vsaj znosne, nastanitev pa super.

Lahko bi še bolj pretiravali, nekatere hišice so res še bolj super,

pa smo se zadovoljili z bazenom, ki je nekako za štiri, pet hišk. Še posebej ob deževnih vikendih sredi septembra, ko nikjer ni nikogar! Ja, to pa je za zdržat!

Po mojem se mi je ravno zaradi tega smejalo: nikjer nikogar! Oh, imet tako morje... briga te dež!

Nekateri so šli malce raziskovat Novigrad

(C) Flori

iskat mavrico

(C) Flori

istrske hiše in barve

(C) Flori

in prehode na morje!

(C) Flori

Drugi pa smo več ali manj uživali na "plaži" in praznili bazene.

Zadnji dan - seveda je bil ta še najbolj sončen - pa smo zavili še malo v Umag

na sprehod in sladoled, jasno.

Potem pa smo se že odpravili domov. In kljub temu, da je bilo vse skupaj kratko, se je v spominu kar dobro obdržalo. Vzameš si še petek, pa so že čisto dobre male počitnice.

Takle pogled je le na prvi pogled žalosten, meni so taki poznopoletni deževni dnevi prav pri srcu. Ohlajeno, ne prevroče, ravno prav, ne več poletno, ne še jesensko. In kaj potem, če je malo dežja? Luštno.

Po drugi strani pa: od takrat sem kar naprej nekaj prehlajen, napol bolan in se nikakor ne sestavim skupaj. Ah, lepote dežja, kaj?

P.S.

Do morja pa nikakor ni lahko priti, sploh ne v tem tehnološko naprednem enaindvajsetem stoletju. Vedno je nekaj. Če ni snega, je pa delo na cesti, če ni dela, je pa nesreča, če ni nesreče, je pa ____ - vstavi po želji. Če že na avion čez mejo hodiva kar en dan prej (za vsak slučaj, ker je vedno nekaj), pa na morje ne moreš it en dan prej, ne? Vedno je nekaj, vedno je treba pazit, za tja in nazaj. Tokrat je bilo delo na cesti, slavni Unec, ki je naredil 20km kolone sicer v nasprotno smer, a v našo smer jo je pa bilo vsaj 6-7km. En naš avto je šel čez Logatec in na Unec po stari cesti, kar je bilo v tistem trenutku super, drug pa je malce kasneje dve uri cincal v koloni. Petek popoldan, leta 2014.

To so pač sposobnosti ljudi te dežele. Do sem sežemo in s tem smo najbrž zadovoljni, vsaj tako kaže.

Smo pa v nedeljo šli malo prej nazaj in ne šele proti večeru ter zato prišli povsem brez gneče do doma. Prav neverjetno. Izenačeno, brez zmagovalca torej.