Tole sem si želel že nekaj časa, a mi tudi zdaj ni povsem uspelo.
No, tega ne smem reči, da ni uspelo, seveda je uspelo, a celotna želja ni bila izpolnjena. Torej bo tako kot vedno: bo treba še enkrat!
Za kar pa smo že zdavnaj ugotovili, da s tem ni prav nič narobe. Tako.
12. aprila smo šli s PD Domžale in ŠD Krti na Učko in Čičarijo. Takorekoč izlet dvojne narave, za vsakogar nekaj. Za ene malo več pohodništva, za druge malo bolj visoko. Eni več enega, drugi drugega. Po željah torej.
Jaz sem bil izbran za Čičarijo, Helena pa za Učko. Je tako prišlo, sva se sama odločila in ni, da bi se pritoževal, kajne?
Tokrat smo nabrali kar poln avtobus, super! Najprej pred mejo seveda nekje na kavo. So gostilno odprli posebej za nas, lepo je to videt!
V Lupoglavu smo pobrali še naše hrvaške prijatelje, vodiče in se z avtobusom zapeljali do Brgudca. Tam je bila skupinska obvezna. Seveda sem jo moral stisnit tudi sam. Potem, ko nihče več ni gledal.
Potem smo eni zakoračili po planinski poti proti Koritom, ostali pa so šli nazaj na avtobus in do prelaza Poklon pod Učko. Naša skupina bo šla čez Čičarijo, Veliki in mali Planik, ostali pa s Poklona na Učko in nazaj. Dobimo se na prelazu.
Tak je bil plan.
In evo nas, gremo, adijo!
Do Korit je potem šlo kar hitro, meni se je zdelo, da smo tam mimogrede! Zanimiva struga
nato pa Korita:
res lepo!
Ampak Učka je bila pa še nekako presneto daleč! A mi da moramo čisto tja?! Opa.
Planinski dom na Koritih je pod taktirko PD Glas Istre iz Pule, odkoder so bili tudi naši vodiči. Ravno ta dan so imeli na sporedu obnavljanje poti, naokoli se je potikalo na desetine markacistov,
ter čiščenje in vzdrževanje doma. No, pivo smo pa vseeno lahko dobili!
Počitek, a kaj kratek, čaka nas še dolga pot! Le na začetku je bil en gol hrib,
potem pa je večina redek bukov gozd.
Sam sem pričakoval bolj zeleno - saj smo ja na morju! - a je tu Istra vseeno visoka čez 1200m in o pomladi še ni bilo govora. Kvečjemu smo našli kako zaplato snega!
Vmes smo čakali, da se mimo nas sprehodi 100 žensk, ki so osmomarčni izlet zaradi slabega vremena prestavile ravno na isti dan, kot naš pohod. Je kar trajalo dobre četrt ure! A fantje se nis(m)o pritoževali!
Dolga pot nas je le pripeljala do Velikega Planika!
Ampak do Učke ni bilo nič bližje! Aaaaaa!
Potem pot ni bila več tako lepa, večinoma smo se držali ceste, IPPja.
In po še malo ceste - kar je dobro za živce -
smo po petih urah le prišli do prelaza Poklon! Juhuhu!
Medtem pa...
je Helenina skupina napadala Učko! Začeli so na prelazu.
Videli celo nekaj več snega, kot mi
in po dobri uri in pol stali na vrhu!
Na vrhu imaš celega hudiča, od oddajnika do stolpa, kar nekaj stvari za videt. Pa morje. Pa Čičarijo. Pa... Ni, da ni!
Zato mi je res kar malce žal, še posebej, ker so trije iz naše skupine na hitro potegnili še na vrh in nazaj, medtem ko smo ostali jedli in počivali.
No, ampak zdaj je, kar je. Bo treba še enkrat, sem si rekel in s Heleno sva imela celo prekrasen načrt za čez prvega maja, kako bova prehodila najlepši del IPPja od Plomina do Buzeta, a nama je plan pokvarilo presneto vreme. Vemo, kakšno je bilo za prvi maj, kajne! Grrrr.
No, pa drugič. (Imava že izkušnje.)
Še dobra papica na Poklonu, ki je dom PD Opatije, nato pa je bilo že treba proti domu. Dolga pot nas je še čakala.
V Lupoglavu smo se pozdravili še z našimi hrvaškimi prijatelji - hvala za vse vodenje, ki je bilo izvrstno in se vidimo spet na Veliki planini na Zlatorogovi paradi ponosa, 27.6.!
Ampak v naši deželi ni nič enostavnega. Predore so namreč ravno takrat prenavljali. In lepo vreme je bilo. K sreči smo bili lačni in smo že malo pred viaduktom zavili proti Viki burgerju.
Kar smo tam časa porabili, bi drugače stali na viaduktu.
Se je pa šoferju že precej mudilo, njegovih 15 ur je bilo že hudo vprašljivih, ob takih pogledih na cesto sploh!
Zato smo jo zavili - kot v starih dobrih časih gneče na Črnem kalu! - spet prek hriba proti Kozini. Smo kar dobro skrajšali, je pa bilo fino videt avtobus, ki leti po tistih malih cesticah.
A mi se nismo nič sekirali, za nami je bil presneto lep dan, poln vtisov. Nekako se nikomur ni šlo prav domov...
Tole je naša skupina prehodila, kar dober kos poti! Nekih 15km v 5:05h, Bravo mi!
Vpiši se