Čreta

Vedno, ko se spuščaš po avtocesti s Trojan proti Vranskem, pred tabo zraste eno tako zanimivo pogorje. Več, sicer ne prav visokih, a kar solidnih hribov z veliko gozdovi.

Seveda, hoste so mi v veselje, zato sem to pogorje, Dobrovlje, vedno pozorno opazoval in razmišljal, kako neki je tam gor. A to opazovanje in razmišljanje je trajalo kar preceeeeej časa. Pravzaprav veliko let.

Dokler se ni nekega lepega dne odločila Helena, jasno. "Gremo na Čreto!" je rekla. In smo pogledali na karto, okvirno orisali pot in šli.

Šli smo še v začetku pomladi, ko je bil višje v hribih še sneg, v dolinah pa je že lepo dišalo po pomladi. Kaj bi hodili v tisto zimo, pejmo raje občudovat pomlad, se gret na sončka! 29.3. je bilo lepo, sončno in toplo.

Parkirali smo nekje nad Vranskim, na začetku Klokočoveca, kar tam na križišču. K sreči je bilo vsaj malo prostora.

Je pa treba paziti v teh krajih, če se ustaviš ob robu ceste in gledaš, kam moraš it, se bo avto, ki morda pripelje za teboj, prav tako ustavil in čakal s teboj. Prehitevanja jim ne gredo najbolje, smerniki tudi ne pomagajo. No, se mi zdi, da to ni posebnost prav teh krajev temveč vse dežele. Kako neki bi se ti ljudje znašli naprimer na Siciliji, kjer se avti res dobesedno ustavljajo, kjer hočejo?

Malo je treba po cesti, potem pa se le zažremo počasi v hrib.

Najprej do vmesne dolinice

kjer pa že začnemo opažati domače posebnosti - same prepovedi. Ceste le privat, še planinsko markirano pot je nekdo zaprl. Je šla čez njegov kos zemlje in to pač ne gre.

Zaprl pa jo je tako, da moraš kar fino razmišljat, kje boš šel naokrog. In spomladi je to še šlo, čez električnega pastirja se plazit še ni tak problem in tudi živine še ni. Kako pa to narediš poleti in kako potem najdeš nadaljevanje poti, pa mi ni jasno. Človek si je postavil celo strelišče, da bi ja lahko koga nastreljal.

Ja, lastna zemlja je privat, pohodniki pa smo same presnete nadloge!

Potem se tista prečka kar vleče in vleče, nikjer konca. Dokler končno le ne zagledamo Sv. Jošta. Na severni strani Menine pa še sneg.

Malce se sprehodimo okoli cerkvice, ki ima prekrasen razgled in je prav primerna za malico!

Je pa lepo videti, da si je nekdo macesen prišparal! Takega markantneža bi bilo res škoda podret!

Potem hodimo večinoma po gozdu in sledimo markacijam. Se pa spet zgodi, da je kakšna pot zaprta. Najbrž gre spet komu čez njegovo hosto, čez njegovo polje, joj groze! Takole moraš zdaj okoli po cesti (debela rdeča), medtem, ko je šla včasih planinska pot nekomu čez njegovo.

Sem pa opazil neko sorazmerje med pokvarjenimi avti in prepovedjo približevanja posesti: več kot je - seveda pokvarjenih - avtov na dvorišču, več prepovedi približevanja posestvu je okoli hiše. A kdo ta pokvarjena jajca krade al kaj? Se plazi ponoči naokrog in trga blatnike, šraufa polomljene brisalce?

Seveda, so pa tudi hiše, kjer gre pot direktno čez dvorišče. Ko te je že kar malo strah, kdaj bo kdo planil nate ali pa naščuval vsaj psa. Pa na koncu le prijazni lastnik plane nate in z veseljem še kakšno reče s teboj in ti celo kaj ponudi. Samo zaznamek: nikjer nobenega pokvarjenega, odvečnega avta.

Kot noč in dan torej.

Najde pa se potem tam v gozdovih marsikaj. Lovske preže in hranilnice. Sledov nismo šli preverjat, kdo jih je naredil.

Polno brstenja, ki ga je seveda treba kar naprej slikat.

Usmerjevalne table za vse smeri.

Spomenike. Pa jih je tam še mnogo več, mi smo naleteli le na enega.

In ko misliš, da si že veliko videl, ti postavijo direktno pred tebe še velikanski križ!

S prekrasnim razgledom direktno na Vransko!

Smo kar malo posedeli, se nam spet kar naenkrat ni nikamor mudilo!

Potem smo videli še par lepih hišk na krasnih lokacijah, le kak boljši razgled je manjkal.

In že smo bili pri Sv. Katarini, ki ima zanimivo spominsko ploščo prvi žrtvi nacizma in komunizma s Črete.

Potem so nas pa kurirji in vezisti povsem zmedli.

In namesto, da bi šli naprej gor, smo šli desno, naravnost.

Tako nismo šli mimo cerkve Sv. Marije, ampak smo prišli kar direktno na planinski dom na Čreti.

Pa sem hotel še petkrat zavit gor do cerkvice - kaj nam bo zdaj samo ta ostala za še enkrat it? - a se ostala dva nekako nista dala. Meni samemu se pa tudi ni dalo it, čeprav bi šel čisto lahko, saj je bila čisto blizu!

Pa je tokrat zmagala lenoba.

V nadvse prijazni koči smo spili čajček, se greli na sončku in skoraj zadremali. Kakšen domov neki!

Dol grede je bilo potem sem in tja presneto strmo. Smo pa tudi kaj finega videli.

In pokukali v vsako grapico. Slapovi Črete morda?

Nekateri pa so počasi postajali prav objestni in koprive njihovo orožje. Sva morala s Tamaučkom kar dobro bežat!

Čisto na koncu sem si po dolgem tehtanju le upal sekat zadnji ovinek pa še to mi ni bilo lahko pri srcu. Niso taki kraji, da bi jo kar počez mahal... Vse prepovedano, vse zasebno, smo se kar skrivali ob gozdni meji in upali, da nas kdo ne vidi!

Pomahali smo še križu gor na vrhu skal, kjer smo prej uživali

obvezno zašpilili klobaso, ki smo jo naredili - slabih 17km, 970 višincev in 5:44h -

in jo mahnili... kam? No?

Ja, na Trojane, ne!

Ne vem, kaj to pomeni, ampak zadnje čase nas kar veliko nese v te konce. Je to morda zaradi Trojan?

Ne, ne, Čreta je bila super, kar nekaj veselja nam je naredila in veliko lepot razkazala v tem prekrasnem dnevu! A kakor smo mojstri, smo si pustili Sv. Marijo še za drugič. Tako imamo vsaj izgovor, če bo kdo kdaj od nas slučajno rekel: "saj tam smo pa že itak vse videli!".

No, nismo.