Kdaj opazim?

Hm, sicer že doooolgo nisem v predšolskem obdobju, ampak vseeno.

Tole so opozorilni znaki disleksije v predšolskem obdobju:

• Zaostanek v govornem razvoju – otrok vse do prvega leta starosti ne oblikuje nobene besede.
• Zamenjevanje, obračanje delov besed: denimo čalapinke – palačinke, špenica – pšenica, makaroni – kamaroni…
• Težave pri oblikovanju rim pri štirih letih.
• Otrok se ne more naučiti zavezovanja vezalk.
• Otrok ima več alergij, reakcij in obolenj kot vrstniki.
• Zmedenost pri definiranju nekaterih prostorskih odnosov: leva-desna, nad-pod, prej-potem…
• Dominantnost roke se ne ustali (ambidekstrija): otrok pri eni nalogi uporablja desno, pri drugi levo roko; roki menja celo pri izvajanju iste naloge.
• Otrok ima težave pri poimenovanju črk in pri postavljanju črk v abecedno zaporedje.

      Avtorica: Katarina Kesič Dimic, www.disleksija.si

O disleksiji smo malo brskali po netu, predvsem zaradi naših dveh tamaučkov, ki imata oba sicer manjše, a kolikor toliko podobne težave. Nazadnje pa sem sam ugotovil, da skoraj vse to drži tudi zame. Kar lepo sovpada s stavkom o dednosti z istega portala disleksija.si: "Pogosto se zgodi, da starši šele po odkritju otrokove disleksije začnejo prepoznavati svoje značilnosti disleksije, ki pa je v svojem otroštvu niso prepoznali."

Sem se potem kar malo zamislil.

Če grem po vrsti:

- o zaostanku v govornem razvoju težko kaj rečem. Po toliko letih tega ni več opazit...

- zamenjevanje? Hm, res, tega je bilo kar nekaj. Ampak zdaj že dolgo ne več, ne pri pisanju, ne pri govorjenju. Težava je le v tem, da se celih besed ne spomnim in moram potem motovilit naokrog ali pa zadeve poimenovati po svoje...

- hm, o rimah bi moral Mamo vprašat, a se mi zdi, da se tudi ona ne bi spomnila. Zdaj teh težav ni več, sem pa še vedno v tisti fazi, kjer se največ rim konča na rit in... no, pustimo...

- vezalke si zdaj sicer znam zavezat, se prav dobro še spomnim domačega hladilnika, kjer sem moral vadit in vadit. Ampak, zavežem jih pa povsem po svoje, drugače kot večina in nimam pojma zakaj. Moram preverit pri Mami, mogoče me je pa ona tako naučila, a?

- ne, to pa zame ne drži. Zaenkrat sem zdrav kot riba in upam, da tako ostane.

- leva - desna je cela štala in brez dobrega premisleka nimam niti najmanjšega pojma, kje je kaj. Včasih tudi po dobrem premisleku še vedno nimam pojma. To je malce nerodno, v avtu mi je treba trkat po šipah, po mojem usmerjanju pa ljudje naredijo ponavadi več kilometrov. Ampak, če pa ne vejo, kje je leva - tista druga leva!

- dominantnost roke? Hm, saj sem čisti desničar, obstajajo pa nekatere stvari, ki jih počnem z levo. Pri tabornikih mi je vedno nagajalo streljanje z lokom, puščica je kar nekam dol padala... v vojski sem imel težave z AK-47, tulce mi je metalo ven presneto blizu čela! Zakaj in od kje moram streljat z levo, je še vedno uganka. Z levo delam tudi nekaj povsem drugega, ki pa ima sicer določeno povezavo s streljanjem - pometanje! Se pravi postavitev rok - pometam (in tudi vsa ostala orodja - lopata, kramp, itd.) držim z levo. Pišem z desno, z levo ne znam, držim pa zato pisalo spet povsem drugače kot večina ljudi. Ali pa je to le: "Mama, jaz sem drugačen!" sindrom? Aha, pa pri nogometu je vseeno, s katero nogo igram - ampak to najbrž bolj zato, ker ne znam ne z eno, ne z drugo in ne zaradi česa drugega...

- no, za poimenovanje črk in zaporedje sem pa tudi že malo prestar. Do zdaj so šle že vse v betico. Večnih slabih ocen pri slovenščini pa tudi nisem imel zaradi težav pri branju ali pisanju, krivda je bila povsem drugje... Čeprav... se spomnim prav zadnjič - kakšen mesec ali dva nazaj, sem se povsem zmedel in porabil par minut za to, da sem pogruntal katera mala tiskana črka je d in katera b. Heh, vidiš!

Je pa najbrž res, da mi je zaradi tega šola in predvsem način šolanja nadvse zoprn, tuj in ga ne prenašam. Jaz bi se vsega čisto drugače učil. Kar ponavadi tudi sem se in se še vedno.

Sem pa še v srednji šoli trpel, ker mi je bila 3 povsem enaka kot 9 ali 6. Pa so me vsi obdolževali površnosti! In še danes me kregajo, ker si določenih stvari preprosto ne morem zapomnit - naprimer, katera je moja zobna krtačka... Mora biti res povsem drugačna od ostalih, da jo ločim, samo po barvi ali samo po obliki ni šans, da bi si jo sploh kdaj zapomnil. Pa še nekaj takih stvari je, ampak je treba pa pazit, da tole na postane opravičilo za vse, kar mi ni po godu in kar ne delam prav, kajne?

No, vse skupaj pravzaprav ni kaj velikega, moje "težave" že dolgo niso več težave, prej osebne zanimivosti, se pa v določeni meri kažejo skozi oba moja biološka otroka. Njima pa je začetek branja in pisanja malo otežen in se morata bolj truditi. Ampak jaz nisem prav nič kriv! Sem le posrednik, večino sem že dobil. Od Očeta.