Tvoja dolina. Dolina, ki jo poznaš, ki ji zaupaš, ki se ti zdi domača, varna in tako blizu.
Pa vendar lezeš na vse meje svoje doline, gledaš dol, drugam, na druge konce in razmišljaš... "kaj pa, če...?" Je tam lepše, je tam bolj svetlo, bolj zeleno, drugače diši, jabolka bolj rodijo?
In prej ali slej te odnese z robov tvoje doline. V naročja drugih gozdov, v travnike drugih cvetlic, med cerkvice drugih ljudi. Dlje! Naprej!
...
Ali pa vse skupaj sploh ni ne romantično, ne raziskovalno, ne filozofsko. Zdi se ti fino, čas imaš, pa greš. In to je to.
Greš na en lep sprehod, ker je pač lep - kaj lep, prekrasen! - dan in ga ne smeš presedet doma. Greva najprej do Murovice, a še stoji?
Pa seveda naprej do Ciclja!
in mogoče danes še malce naprej, na travnike pod Miklavžem, mogoče pa najdeva kaj regrata, kaj?
Na žalost regrata ni, severna stran je sicer obsijana s soncem, a najbrž le kako urico na dan... Regrat je že žilav, toliko pa spet ne!
Gledava na Pivkelj, Slivno na drugi strani, nad kamnolomom, kjer smo se zadnjič potepali, kaka razlika v vremenu!
Pa še vedno stojiva tam na Miklavžu in uživava v razgledu in gledava dol proti Savi... takole nekako:
Najbrž tak pogled komu komaj kaj pomeni, no, naju pa že dolgo drži. Planotica pod Cicljem in Murovico na drugi strani meje naše doline naju zanima že kar nekaj časa, pa nikoli ne najdeva ne volje ne časa, da bi se ukvarjala z njo, da bi jo raziskala. A se nisva tule nekoč celo vozila?!
A danes je drugače. Čas imava. Sonce je še visoko. Zmatrana nisva nič. Tako ali tako morava it v tisto smer! Pripravljena sva zapustiti domače loge in se spustiti v neznano!
Pa še regrata nisva našla, tole spodaj pa je južna stran, sonce, ni hudič, da ne bi tukaj pa res bil!
Ja, seveda je to prevagalo. Kako regrat ne bi?!
Zavila sva torej dol, proti Veliki Vasi, Križevski vasi, Zagorici in Murovici tam nekje daleč v daljavi. A bova prišla danes sploh nazaj?
Vmes sva našla vsaj še dve poti na Cicelj, ki jih bo treba raziskat, en precej zaraščen spomenik partizanom v bitki na Murovici(!) in rojstno hišo barona Jurija Vege. No, za tole zadnjo naju je kar malo sram. Še nikoli bila tukaj. Hm.
Potem sva se ozrla nazaj na prehojeno pot, ki je sploh ni bilo malo - saj komaj vidiš Miklavža zadaj!,
in se zapodila spet gor, v hrib, direktno na Murovico nazaj. Bova šla drugič naokrog... je treba še veliko raziskat, res je.
A kakorkoli je bilo na drugi strani lepo in super, sva čisto pri avtu še na hitro skočila na bližnji hribček. Brez zadnjega pogleda na Kamniške pač ne moreva it domov!
Spoznala sva, da so tudi druge doline lepe, ampak tudi naša ni kar tako!
4h, 11.6km, 780 vm. Enkratno - kako pa če bit, če je tako lepo vreme? Saj ne gre drugače...
Vpiši se