Med letošnjim jesenskim monsunom smo se Krti odpravili še v Škocjanske jame.
Kar nekaj jih tam še ni bilo, tudi Helena ne!
Na Brkinskih trekingih sva se že vse pozanimala, našla gostilno ter dvakrat že kar fino prehodila gričke in doline tam naokrog!
Seveda pa samo Škocjanske jame ne bodo dovolj, malce bo treba še hodit! Kanjon reke Reke bo ravno pravšenj, sva si rekla, malo pa pozabila na poplave, ki so se ravno takrat dogajale po deželi.
K sreči je bilo to ravno vmes med dežjem, par dni je bilo kar ok, nato se je spet usulo.
Naša nedelja v začetku novembra pa je bila celo sončna! Le v okolici Škocjana nekaj megle.
Ker smo zgodnji, odpirajo pa ne prezgodaj, smo se še malo razgledali, na par razglednih točk, malo si ogledat table in podobno
Jaz sem skočil še malo dlje, tisti udori so enkratni!
Potem pa je le bil čas za v jamo!
Bilo nas je kar nekaj, razdelili pa smo se v dve skupini. V eno naše govoreči, v drugo pa tujci.
Jama je potem fantastična, to je res treba it pogledat! Tihi del, ki je podoben ostalim jamam in glasni del, ki ima reko Reko v kanjonu. U, ob toliko vode je tokrat prav fino šumelo!
Enkratno je bilo, le to, da smo tako presneto hiteli mi je šlo presneto na živce! Niti občudovat nisi mogel, kar naprej sem moral hitet za vsemi ostalimi, čisto nekje zadaj so me pustili...
Pa tako bi občudoval vse tiste stare poti, še nadelane in z zarjavelimi žicami in vklesanimi stopi nad prepadi! Si ogleduješ in gledaš kje je včasih šla taka "turistična" pot. In kako so si takrat upali... Huh!
Pa se potem kar naenkrat vse konča...
Je pa zunaj tudi lepo, presneto lepo!
Še malce razgledov
potem pa kar z vzpenjačo nazaj proti vrhu, Motovunu.
Mi pa potem lepo pot pod noge, v Škocjan, pogledat brezno - luknjo čisto do dol, ki je kar tam, sredi vasi. Ograjena, a vendar...
Potem pa naprej, navzdol v kanjon reke Reke. Mimogrede se spomnim še najinega prihoda na vrh iz kanjona, najdem celo potko!
Mi jo pa veselo mahamo naprej, malo gor, malo dol, nekateri razgledi so še vedno fantastični!
Imamo pa presneto srečo, voda je namreč povsem do roba! Dvajset cm več, pa ne vem, če bi se prebili čez! Na to pa nisva čisto računala, čisto lahko bi se zgodilo, da bi se morali obrniti... Pa če se pri tem spomnim letošnjega trekinga in višine takratne Reke, ko se je Helena prebila čez ne da bi si zmočila noge! Tole je bilo malce drugače, res je!
Potem je pa tudi tega lepega hitro konec...
Čas za zasluženo kosilo, smo se kar dobro nahodili, sploh ni bilo malo!
Kosilo smo si privoščili v Dujčevi domačiji v Škofjlah in bili smo več kot zadovoljni! Res. Lepo so poskrbeli za nas!
Še ena skupinska
in en lep pozdrav od Krtov!
Nič, na par let je kar treba malo osvežit spomin in se zapeljat do tehle Škocjanskih jam. So res lepe! In še precej turistično ne-onesnažene, vse je še nekako v povojih.
Torej še veliko priložnosti in možnosti. Še dobro!
Vpiši se