Ja, noč je bila za enega naporna, za drugega pa čisto normalna.
Sva pa zato naslednji dan namenila drugim, manj zahtevnim, stvarem.
Že jutro je bilo prekrasno. Prekrasno! Zato se nama ni nikamor mudilo. Počasi.
Saj ni čudno, zakaj ovc ni več tule gor. Bodo po klinih lezle? Počasi se vse udira. Dol je namreč kar fina luknja. Precej daleč luknja, bi jaz rekel...
Prečenja grap mi gredo danes kar ok. Ni težav. Pa saj tudi res ni nič hujšega.
Kar nekaj ljudi srečava, nekih dvajset. Si mislim: koliko jih mora it šele na Jalovec, če je že tu kar gneča! In koliko jih je in bo danes tam okrog izvira Soče! Uffff.
Čeprav se nama nič ne mudi in občudujeva pokrajino in se milijonkrat ustaviva, sva vseeno hitro spet pri Flori. No, pa naša Flori ni dobila imena po tej kmetiji, čeprav tudi s tem ne bi bilo nič narobe. Za tole ime kmetije Flori sem namreč prvič slišal šele pred par leti, ko smo šli na Jalovec...
Mogoče se pa turisti še niso povsem prebudili? Greva probat?
Pa sva se na hitro zapodila. In res sva imela kar nekaj sreče, glavnine občudovalcev še ni bilo!
Res je Bistra hči planin! Ob manjku vode se jo da takole lepo videt. Če jo sploh razločiš od stene.
Sem se pa potem spraševal, zakaj je to izvir Soče in zakaj ni naprimer Suhi potok Soča? Kako se to v začetkih vodne poti določi, kateri potočič dobi ime in kateri ne? Je bolj pomemben levi ali desni pritok? Prav lahko bi Soča izvirala na Planini Zapotok. najbrž je tako, kot si je nekdo nekoč spomnil, brez kakih velikih pravil. Ta izvir mu je bil všeč, pa je dobil glavno ime.
Sva pa tam pri koči vsaj enkrat videla en zemljevid, ki je imel poti celo pravilno vrisane. Težko se je do takega dokopat. Je pa bil na tabli, tako da tudi tega nisem mogel s seboj odnest.
Ker, tam naokoli sva gledala in gledala za potmi, pa nobene ni bilo. Nekatere nakazane, druge še nakazane ne. Na tej karti pa povezave med Kanjo in Zavetiščem tu v koncu sploh ni. Kakor je tudi v naravi le melišče in presneto skrotje. O, koliko stvari bi se dalo raziskat, kajne? Pa še v domačih logih komaj kaj poznam, kaj šele tu!
Potem sva šla namočit noge v začetek Lepene, tam, kjer je kamp. Najprej naju je skoraj kap. Pri koritih je bilo en tri milijone ljudi! Nekje vmes pa sva le našla luknjo, vsaj za nogice namočit. Na sliki se sicer ne vidi, ampak tamle naprej je en ogromen kuuuup ljudi. Ja, tukajle pa zgleda, kot da sva skoraj sama. Ja, sama, ja.
Helena je bila bolj pogumna kot jaz, jaz sem šel res samo do stegen v vodo, nič več. Človek ni narejen za te majhne temperature...
Ko pa vse narediva in prideva do avta, pa jaz začnem brskat po žepih... Opa. Kje pa je ključ od avta? KAJ?!
In tako porabiva naslednji veliki paket sreče, saj se ključ blešči ves zapuščen sredi peska, kjer je najbrž padel iz hlač. Presneto velik paket sreče sva porabila, saj bi lahko padel v žbunje do plaže ali pa kje sredi vode, ki sva jo morala prečkat. V vseh primerih bi imela kar nekaj težav. Tako pa so me bila ena sama nasmejana usta, ko sem ključ našel. Škoda, da je senca.
So pa Korita super. Tako velika kot tudi mala.
Tokrat si privoščiva celo kosilo in to v tisti gostilni pri muzeju TNP, kjer lahko jaz občudujem hribe in iščem, kje smo zadnjič pili tisto super dobro vodo!
Gostilna naju močno preseneti in neka v začetku precej sumljiva čemaževa jed je na koncu tako presneto dobra, da si še dolgo, dolgo oblizujeva prste! Skrajno lepo, ko si tako nepričakovano močno pozitivno presenečen! Se ne dogaja kar naprej, saj vemo, kako to gre...
Hrano počasi prebaviva v strminah alpskega botaničnega vrta Juliana,
kjer skupaj z nadvse prijazno oskrbnico razrešimo skrivnosti arnike, skrita pa nam vsem ostane skrivnost jerebik. Botaniki mi zaradi izvirnosti prirasejo k srcu, naslikava pa tudi celo goro fotografij. Rumenih, zelenih, rdečih, oranžnih in modrih.
Vedno bližje Vršiču sva. Odvijugava mimo nepreštevnih kolesarjev, motoristov in štorastih avtodomov, vmes še zadnjič v dnevu vrževa pogled na Jalovec
se komaj prebijeva čez polno natrpan prelaz, ki poka po vseh šivih in že sva na gorenjski strani.
Tam pa se nama spet pridruži realni svet in najinega pobega je definitivno konec.
Saj ne bi verjel, a sem in tja par dni zaleže za mnogo več! In tole nama sigurno tudi je!
Vpiši se