Pred morjem so me srbele noge in sem moral nekam it. Vreme je bilo bolj ubogo, a sredi julija 2017 je bilo vsaj toplo. Kam, hudirja, pa naj grem?

Nekam višje me je neslo, samega, sredi tedna. To se ne zgodi prav velikokrat, v hribih nisem rad samotar, če sem sam razmišljam samo o tem, da se mi ne da hodit. Brezveze.

Torej na Kamniško sedlo, potem pa levo ali desno? 

Da ne bom čisto od spodaj hodil, čeprav sem v 2017 imel kar dovolj kondiciji, a vseeno sem se odločil za Jermanco.

Potem sem pa v tistem čisto zadnjem klančku, tik pred izravnavo, nekaj se zamislil, šel (pre)počasi in Juke se je direkt tam ustavil. Ah? Sprednja kolesa na vrhu klančka, zadnja pod njim. In kaj zdaj? Nisem niti probal speljat, ne bi imelo prav nobenega smisla, Juke je lahek in močan avto, kolesa se obrnejo vse prelahko.

No, tako kot drugim. Ki pa se ne sekirajo tako kot jaz, ki nočem delat jarkov in lukenj in sem potem v rikverc zapeljal nazaj do travnika. Malo pred šesto k sreči še ni bilo nikogar za mano, so se pa mimo zapeljali vsaj trije medtem, ko sem se rihtal.

Sicer pa grem hodit, ne? Par metrov gor ali dol.

Na parkingu pa že Markotov avto, kličem ga, že šiba - malo pred šesto! - dol z Brane. Se srečava malo pod Pastirci. En gor, drugi (že) dol.

Že spodaj me je nekam bolj v desno vleklo. Ravno pravi dan za Planjavo, kaj?

Kljub kondiciji sem bil počasen. Ker pač sem vedno bolj počasen. Klinc. Mi je čist vseen.

Pa sem še pivo spil na Sedlu. Komu se pa mudi?!

Čeprav bi se moralo ravno meni mudit, vreme se je kar hitro kisalo, oblačnost se je grmadila in to ravno okrog Planjave. A začuda me ni bilo temnih oblakov prav nič strah. Še danes pravzaprav ne vem zakaj, pri vremenu sem vedno tak zajec in se raje umaknem. Tu pa kot, da bi vedel, da s tem ne bo nič.

Sicer do vrha Planjave ni več kot urico in pol, a megla in oblaki so bili dosti hitrejši. Razgled je bil isti kot... no, kot takrat, ko je megla. 

Dol sva šla s planinko, ki je bila kar nekaj let starejša od mene, a ravno toliko tudi bolj poskočna od mene. Da sva lahko kar naprej klepetala, sem se moral kar presneto potrudit in zdelo se mi je, da kar naprej tečem za njo. Hm.

Sem pa še malo poslikal poškodbe jeklenic in se tam v Wisiakovi grapi malo ustavljal - mogoče pa so bile slike le izgovor, da bi šel bolj počasi?

Vedno sem vesel, ko tule ni snega. Vedno. Kar pa - kot bomo še videli - mi ne uspe vedno.

Pogled od spodaj, še posebej pa na drugo stran je bil lep in nič ni kazalo

na temne oblake, ki so se zgrinjali na Kamniški strani.

Sem si pa spet privoščil pivce in me je zaradi tega nato sredi spusta seveda ujel pravi naliv. Ni bilo kake nevihte, strel k sreči ni bilo, zlivalo je pa kar lepo. A mi ni bilo prav nič hudega, moker od znotraj - sem bil pa še od zunaj, nobene razlike. Julijski nalivi so pravzaprav lahko čisto prijetni. 

Zlivalo je tako le polovico poti, ko sem prišel do avta, je bilo že vsega konec, Jukec je imel le par kapelj in že kar nekaj sosedov.

Včasih se res splača zgodaj vstat, ob enih sem bil že skoraj doma. Bi bil, če ne bi na kamniški obvoznici zavil še na Kozla, da me s ceno malo potolažijo glede na Kamniško sedlo, kjer je pivo po 3,5 €. Pa še vodo je treba nadoknadit.

Ampak, če bi pa spustil vso tisto pivo, bi bil pa doma že pred dvanajsto.

 

V tole sta naju pregovorila Mojca in Marko. Nisva se pustila prav veliko prosit, zakaj pa ne?

Lepo je videti organizacijo še z druge strani, lahko bova del dogodka, pa še tečt nama ne bo treba!

Marko R. bi lahko pravzaprav prodajal taka mesta - za vse tiste, ki si želijo doživetij!

O, ja, ker to pa je doživetje, Doživetje!

Saj to ve vsak, ki je že kdaj tekel na Nočni 10ki, in teh ni malo, tudi midva sva se že parkrat udeležila tega teka. Potem nekaj časa prenehala, zdaj pa sva se le preizkusila v povsem drugi vlogi.

Malce je bilo nerodno, ker sta se Marko in Mojca ravno razšla, ampak nekako nam je uspevalo se ne srečevat. Hja, življenje piše zanimive zgodbe...

Marko R nas je razporedil v Postavitev in izvedba štarta. Nas je bilo kar nekaj, a dela je bilo še več, že samo z reklamami smo imeli dela vrh glave. Pa cel start opremit, pa vodilno vozilo, pa... eh, pejte sami tja, vedno rabijo kake pridne roke!

Tja do petih sva bila pravzaprav kar naprej vpeta v delo, potem pa se je že pripravljalo na otroški tek in lahko sva se zapodila v jezero. Vsaj za par minut.

Ker potem je bilo že treba pazit na nespametne ljudi, ki prečkajo progo med tekom direkt pred tekači.

Potem pa se je počasi začel glavni dogodek. Cela skupina se nas je spravila na štart, ki ga je bilo treba še opremit, ozvočenje, pregrade, vse, kar pač tak štart potrebuje. Kar dobra skupinica smo bili!

Naju so dali nekje vmes, kjer sva morala zadrževat celo množico, da ni prekmalu štartala in da se je štart vsaj malo razpotegnil. Nevarno početje, ko vsi komaj čakajo, da jih ponese vsa tista nakopičena energija. 

Ob krogu smo vse spodbujali, Marko R je užival kot glavni špiker, tekače smo nato še usmerjali, jim dajali petke, skoraj tik pred koncem pa sva še fino presenetila dr. Wego. HA!

 

 

In kaj pride na koncu? Ja, žur seveda! Vsi na mizah!

Super je bilo sodelovat v takem šovu! Presneto dobra izkušnja.

Hvala Marku R. da naju je sprejel med svoje fante!

Nazaj na Korzika - V. del

Da ne bi pozabili kdaj in kje smo.

Nazaj s Trou de la Bombe je bila pot druga, bila je tudi bolje označena. Do hotela etape GR20 nismo šli, smo pa našli še eno cerkvico. Pohodnikov pa povsod dovolj, že tako so se mešali turisti in pohodniki z GR20, vseh vrst jih je bilo.

Parkirišče pa že povsem polno, poleg nas pa avto direkt iz Domžal. Eh, majhen svet, ne?

Še Marija des Neiges na prelazu, vse okoli nje pa polno zanimivih tablic zahval.

Takole so Auguilles lepo napeljane direktno nad prelazom, enkratno za videt. Tam zadaj gre tudi GR20 in njen "najtežji" odsek, kjer je celo neka veriga. Bo treba enkrat pogledat!

Ker smo zgodaj začeli, se je dan šele dobro začel, turisti skozi Solenzaro gor, mi pa že po drugi strani dol, v Zonzo! Prikupna vasica s polno zgodovine in prekrasnimi razgledi. Smo si le privoščili kavo, tudi tokrat na sredi vasi.

A dan je bil še dolg, pred nami pa še kaj za videt! Gledat slap Piscia di Gallo!

Najprej je bilo pa treba motovilit in se izogibat plačilu parkirnine. Pa ne zdaj mene kregat, saj nismo bili edini, vsaj polovica je bila balkancev, ki so parkirali ob cesti, delali gnečo, a parkirnine ne plačali. Se mi je fino zdelo, po eni strani. Po drugi pa me je bilo malo sram. Sem pa opazil, da se sram zmanjšuje obratno sorazmerno z višino parkirnine. Manj parkirnine - več sramu, veliko parkirnine - manj sramu. 

Na koncu se je pa izkazalo, da itak ni bilo nikjer za plačat. Ha! Kakšen je torej sram, ko se deli z ničlo, a?

Polno nekih objektov, bifejev, restavracij ob začetku poti. Sredi gozda.

In spet enkratne skulpture granita.

Rečica fino zgleda, v taki bi se dalo spet komot kopat. A kaj, ko veš, da tamle čez par deset metrov...

pada takle lep slap čez steno. Piscia di Gallo.

Do slapa je kar dober in precej strm spust, povsod so sicer vrvi in žice za prijemat se, a vse skupaj je kar spolzko, strmo. Ampak turistov to ne moti in dobiš jih res v čemerkoli, od visokih pet do čeških plastik za v vodo, pa tja do hudih gojzarjev za v Himalajo. Turisti. Tisti ta najbolj "turisti" pa seveda ne odnehajo na končni polički, kjer se vrvi in pot konča, ne, ti se podajo še naprej, dol do tolmuna. Ker oni so pogumni in jih ni strah. Turisti torej.

Mi seveda nismo pretiravali, je bilo treba prit še direkt nazaj gor.

Takole pa na karti zgleda.

Na večji karti zgleda pa vse skupaj... nič.

Naslednje jezero je Lac l'Ospedale, velika zadeva! Najbrž tudi fino za kopat, ampak vreme ni bilo ravno najboljše, pihalo je in kake vročine ni bilo. Je bilo pa super lepo!

Pa še orlovska gnezda - glamping, seveda, Cocoon village. Če že ne moreš it gor, je pa dobro vsaj video pogledat.

Potem pa se cesta kmalu prevesi na vzhodno stran in pod nami je spet Porto Vecchio. In tamle doli levo naš kamp.

Takole smo pa z avtom narisali spet en kup ovinkov, nekje do 2034 jih imamo dovolj.

Ob morju pa je le bilo lepše vreme in treba se je bilo kaj vržt v vodo. Pa smo šli nazaj na tisto plažo, ki smo jo zjutraj obiskali. Se je izkazalo za kar ok, čeprav sta Heleno podili dve turistki - kamorkoli je hotela it slikat, sta bili prec za njo... Šele na koncu ji je uspelo vsaj plažo slikat...

Potem pa je bilo našega spanja v Golfo di Sogno dovolj in treba je bilo it naprej proti Bastii. Čas odhoda proti domu se je namreč kar hitro bližal. Še posebej hitro se je (pri)bližal, ko smo - pravzaprav po nesreči - ugotovili, da imamo trajekt en dan prej, kot smo mislili. Ja, no, ufff, še dobro, da smo to ugotovili zdaj, ne pa zadnji dan (en dan prepozno). K sreči smo dobili nek preblisk in nekaj podobnega, kot je "dej, poglej na ceglc, kdaj mamo odhod trajekta", nam je rešilo kar nekaj težav.

No, nam je pa ukradlo en dan! Ki smo ga namenili za Cap Corse, ki smo ga v začetku izpustili. E, pa je šlo to v franže... bo treba spet enkrat drugič prit. Evo, pa mamo že zmenjen.

Cesti ovinki so se po Solenzari končali, vzhodna obala je spet popolnoma nekaj drugega, večinoma sama ravnica. Stotke na števcu že dolgo, dolgo nismo videli!

Aleria je imela neke vrste trdnjavo, kaj več pa ne. Nam je pa uspelo v mestu najt končno en bife, ki je bil več ali manj za domačine. Temu primerna je bila tudi cena - 1,20€ za kavo.

Nekaj smo vandrali tudi po trgovinah, je bilo treba najti še kaka daril(c)a. Pa smo potem več buljili v pripravke, ki bi jih z veseljem porabili tudi pri nas.

Baje se take stvari dobi tudi pri nas, a nihče od nas jih še ni videl. Če ne drugega, je vsaj dobro zgledalo.

Malo smo se morali potrudit, a smo katedralo de la Canonica - precej staro katedralo - tudi našli. Na žalost zaprto.

Potem pa v kamp San Damiano blizu Bastie. Bila je že sezona, kamp super turističen, ob dolgi mivkasti obali, poln ljudi, pa po 48 € na dan. Pfuf, če bi s tem začeli, bi me že v začetku pobralo...

Je pa bil plac kar ok, čeprav smo ga spet iskali in iskali in iskali. Težko je bil v celem kampu sam, težko. Ne vem, zakaj najprej porabimo par ur, na koncu je pa itak vse ok.

Seveda pa ni bilo vse tako, kot smo si predstavljali. Direkt do nas je prišla španska familija, imeli so kombi in tak šotor, ki je bil pravzaprav predprostor kombija. Problem je bil v tem, da sta oba starša vse skupaj postavljala prvič. Najprej ni šlo gor na kombi na noben način, ne zgoraj, ne s strani, ne spodaj, ne... potem je pa le enkrat naredilo nekaj "klak" in šotor-predprostor se je lahko začel postavljat. Seveda pa nihče ni vedel, koliko je to dolgo in do kam ta predprostor sploh seže. In se je rolal in še malo rolal in postajal je vedno daljši.

Dokler nam ni segel skoraj direkt v spalnico.

Ne vem, kaj bi bilo, če bi bil še meter daljši, kombija sigurno ne bi prestavljala, glede na to, da jima tisto nikakor ni sedlo skupaj. Ker so bili vsi tako prikupno zmedeni, se nismo prav nič sekirali in smo jim pustili, da so se kar naprej spotikali ob naš šotor. Naslednji dan je bil namen zgodaj vstat, se it kopat, potem pospravit in vse to - še najbolj bodo sosedi trpeli.

Ah, kak lep sončni... opa, vzhodna obala je to!

Sončni vzhod, ja!

Edino ob takih urah dobiš plažo prazno. Za slikat.

Za noret. Se veselit. 

Popoldan nas je že čakal trajekt, zato smo pospravili, delali sosedom nekaj hrupa, a ne preveč, nato pa zavili v Bastio. V Citadello.

Zanimiva arhitektura. Cevi so malo zunaj, malo notri, malo pa na pol. Kakor pač že pride.

Port de Bastia smo prehodili sem in tja in še počez.

Eno večjih presenečenj pa so bila stranišča. Zbrana z vseh vetrov, a vedno nekaj več, kot samo stranišče.

Še do svetilnika in še malo čez mesto. Kar dobro smo se nahodili,

odhod je bil šele ob petih popoldan - Corsica ferries, ki ti vedno dajo nalepko na zadnje okno! Da se ve, kdo je bil na Korziki!

Kar malce žalostno je bilo, ko se je trajekt odlepil od obale. 

Še pomah Bastii in Korziki! Kdaj se vračamo, nimamo pojma, morda se, morda ne. Bilo je krasno, nekaj krajev smo spustili, morda pa se res še vidimo!

Je pa teh 13 dni zletelo mimo, kot bi mignil. Trinajst dni! Saj še nikoli nismo bili toliko časa na dopustu... Uff, ufff!

Naša Korzika po dnevih, vse sem pomeril, pogpsjal.

FI-LI me je spet zmedel in spet smo šli po avtocesti naokoli čez Pistoio. Ah... Nočna vožnja do doma je bila potem brez kakih posebnosti, opravili smo jo v enem kosu. Se je pa spet Helena jezila, ker nikjer - res *nikjer* - ni dobila piva. Bila je že noč in niti na eni črpalki niso imeli več piva. Kaj ti nuca free wifi, če pa piva ni!!!

Je že upala, da bo dobila kaj pri nas, pa seveda ni šans, tudi pri nas ponoči ni več alkohola! Kaj pa midva to veva, ko pa se voziva ponoči le na vsake dvajset let... 

Sva pa potem oba enega spila doma. Al pa dva, kaj pa vem.

Doma je potem... no, doma. Pucat je treba.

Pa jamrat, kako te je presneta meduza že ta prvi dan Korzike užgala. Naprimer.

Lahko pa vsem kažeš slike, seveda tudi tistim, ki tega nočejo (takim še največ), govoriš samo še o Korziki in podobno. Vsaj nekaj časa, kak mesec ali dva. Potem pa itak pridejo druge stvari in zadeva se počasi ohlaja.

A vtisi, moje notranje slike, s tako lepega potovanja vedno ostanejo dovolj dolgo.

Najmanj leto in več - saj morajo, da lahko o Korziki napišem tako dolgo sago v šestih delih! 

Nazaj na Korzika - IV. del

Naslednji dan je bilo treba it naprej. Vreme je bilo slabo, zato nam ni bilo hudo zapustit lepih plaž, smo se pa zmrdovali, ker ni bilo nekih razgledov.

En tak bljak je bil.

Od Ajaccia proti Bonifaciu nismo šli ob obali, prepočasi bi šlo, smo šli raje po glavni cesti, ki je sicer glavna, najbrž pa ni prav dosti hitrejša. Gre pa bolj v notranjost, se pri Proprianu dotakne morja in nato spet zgine v notranjost. Na celi poti smo se ustavili le v Sartene, ki je prav prijetno mestece.

Tega smo potem prekrižarili podolgem in počez, najprej z avtom, pač tam, kjer se je dalo, nato pa - po tem, ko smo se izvili iz sistema malih uličic in končno našli veliko turistično parkirišče - še peš.

Kot v kakšnem trilerju Dana Browna.

Na glavnem trgu so nas oskubili še za kavo, smo si čisto sami krivi, a nekdo je hotel prav na glavni trg kavo pit. Prav direkt na sredino glavnega trga! V denarnici je bolelo, počutili smo se pa fino, nekako turistično.

Potem je bilo vreme še malo slabše oziroma nič kaj boljše. Hribov ni bilo.

Morja pa tudi skoraj ne. Tole je naprimer plaža Roccapina, pa je bilo vse tako megleno in bljaki, da smo jo poslikali le takole od daleč. Do dol se nam pa ni dalo. Morda tudi zato, ker smo v naših balkanskih krajih vajeni tudi še lepših plaž in nikakor nismo mogli razumet "neizmernih lepot korziških plaž". Ok, seveda, saj so lepe, ampak... no, tudi drugod so lepe, ne?

Da pa ne bomo taki ignoranti do prelepih korziških plaž, smo si vseeno eno hoteli izbrat za naš postanek, si moramo obvezno ogledat še Bonifacio, mesto na skrajnem jugu. Najprej smo izbrali Kamp Rondinara, pa nam najprej nekaj ni bilo všeč, pa smo šli naprej, pa spet nazaj, pa spet sem in tja. Tam okrog Bonifacia smo kar naredili nekaj kilometrov, preden smo spet prišli nazaj v kamp Rondinara, ki ima ime po plaži Rondinara, spet eni lepših in bolj znanih.

Kamp je bil precej poln in najprej smo vsaj uro iskali dober prostor - ko pa vedno hočemo nekaj dovolj stran od drugih ljudi in cest. In ko tak prostor končno najdemo, se vsi trije zaženemo spet na recepcijo, opravimo, kar pač moramo, gremo nazaj, tam pa že ena ženska, ki je - bolj premeteno od nas - prostor lepo rezervirala s svojim telesom in moža poslala na recepcijo. Nas je hotelo razgnat, še posebej Heleno, ki smo jo morali odmakniti od recepcije, ker poleg "kraje" prostora še dodatno nikakor ni zmogla razumet nekaterih njihovih pravil. Resnici na ljubo se nekaterih birokratskih pravil res ne da razumet, pravzaprav so bila celo bebasta. Hitro pa izveš, tudi na Korziki, kaj v resnici pomeni "narediti se Francoza". O, do tega zelo enostavno prideš. In takrat ne pomaga prav nobeno kreganje, noben razumen argument, ostane le to, da skloniš glavo in narediš natanko tako, kot si tisti naproti tebe želi.

Nam pa ni preostalo - čeprav smo pihali od togote - drugega, kot da gremo iskat drug prostor. S podaljšanim časom iskanja pa ti seveda pada prag zahtev o prostoru.

In pristali smo na "Plac pri Prašnem Ovinku", kakor smo krstili naš prostor takoj, ko smo ga postavili. K sreči v hišicah nikogar ni bilo. 32 € na dan.

Do plaže seveda ne gre peš, ni prav blizu. K sreči so se nam tudi vremena zjasnila in popoldan smo že pristali na plaži. Moderna zadeva.

A če hočeš biti malo dlje iz gneče, se že spogleduješ s travo. Tam doli, v gneči je bilo spucano, do sem pa mojstri (še) niso prišli.

Če zdajle pogledam tole karto spodaj, bi šli lahko do plaže res peš, pa smo bili malo leni. Smo šli raje z avtom fino naokoli pa še parkirnino je bilo treba plačat. K sreči vsaj neke grozne gneče ni bilo.

Naslednji dan pa si ogledat eno lepših mest na Korziki - Bonifacio. Plac je bil do osmih že pospravljen v nulo, mi pa že na poti! Začelo se je super dobro!

V Bonifaciu je v poletnih mesecih precej težko parkirat, kakšnega velikega prostora ni, večina parkira kar nekaj pred mestom in moraš potem kar nekaj peš. Ker pa smo bili zgodnji in ker je bil dober naliv, seveda v mestu (še) ni bilo nikogar. Smo šli lahko tako parkirat celo v mesto. Potem smo naredili deset metrov, a se je spet tako ulilo, da smo pobegnili nazaj v avto in tam vedrili še kakih deset minut.

Ampak to je bilo potem to. No, vsaj večina naliva.

Vmes je še malo rosilo, kar smo izkoristili za kavo, spet eno bolj "turističnih".

Mestece je lepo, granit se na tem mestu umakne apnencu in obalne tvorbe postanejo nam bližje.

Vse skupaj pa kraljuje na skali, s katere je prekrasen razgled.

Premožnejši pridejo seveda z jahtami.

Celotno trdnjavo smo si ogledali do potankosti, prav super je bilo, ker ni bilo še nikjer nobenega turista.

Ko smo tako vse pretaknili podolgem in počez, pa smo pomahali precej (ali pa kar v celoti) turističnemu in iz trenutka v trenutek bolj polnemu Bonifaciu ter se podali naprej proti severu do Porto Vecchio, kjer smo si izbrali kamp iz katerega bomo napadali še nekaj hribov in naredili še kak izlet.

Taki prizori so nekaj povsem normalnega, tako kot pohodniki na plaži. Morje, sonce, stvari za plažo in obvezno gojzarji, vse to spada skupaj.

Hoteli smo združit par dni, da s kampi čimmanj motovilimo, ker nam to motoviljenje res gre. Sem pa tja, pa sem in tja, pa sem pa malo tja, pa... gor in dol skratka. Z ničemer nismo v prvo zadovoljni.

Po čudnih prigodah v recepciji pri vpisovanju v kamp Golfo di Sogno, kjer nihče ni znal drugega kot korziščine in kjer smo si komaj izborili, da gremo lahko le pogledat, kakšen kamp to sploh je, smo dobili enega najboljših prostorov doslej. Res pa je bil kamp presnetno velik, prostora ogromno, odprl pa se je ravnokar in je bil zato pol prazen. 34 € na dan.

Za kopat pa tokrat ni bilo. Vreme se je sicer zbistrilo in tudi vroče je bilo dovolj, ob obali pa je presneto pihalo. Se je popoldan nabralo kajtarjev, surfov in podobnih ljubiteljev vetra.

Zanimivo je predvsem to, da smo bili tu najdlje od vseh kampov, cele štiri nočitve smo naredili, a se niti enkrat nismo kopali na njegovi plaži! No, večinoma se je takole sušila pohodniška oprema!

Takoj naslednji dan smo seveda šli pogledat Porto Vecchio, ki se je izkazal za pravi mali biser.

Končno smo našli tudi plutovino v osnovni obliki.

Osrednji trgec pa nam je z ringelšpilom tako sedel v srce, da se mi niti kava ni zdela draga. Kar je že presnet uspeh!

A Porto Vecchio je seveda premajhen, da bi bili mi zadovoljni. Je bilo treba še malo naokoli, ko smo zagledali smerokaz Conca. Conca? Conca!

Seveda smo bili čez pol ure že tam in iskali točno tole:

Če smo našli začetek GR20, pa se spodobi, da najdemo še konec, kajne?! Polno utrujenih, a zadovoljnih fac. Pohodništvo je res vseprisotno.

A če se že nismo kopali v "domačem" kampu, smo se pa povsod naokrog. Plage Pinarello in še polno drugih se je nahajalo prav v bližini. In medtem, ko je v našem kampu močno pihalo, je bilo tu brezvetrje, skoraj takoj za vogalom.

Se nismo pa mogli izogniti travi, tu jo je pa bilo! O, ja, prav prebit si se moral preko, da si prišel do vode, ki itak do konca zaliva ne pride nad kolena. O kakšnem plavanju ni prav veliko govora. Ah, bljak trava, prav nič prijetna ni bila! 

Smo potem obredli še kako plažo, le da tisto travo speremo s sebe.

Naslednji dan nismo šli nikamor, od 30. 6. v resnici nimamo niti ene samcate slike. Neverjetno, kot da je dan izginil, kot da smo ga zbrisali. Mislim pa, da je ves dan nekaj nagajal dež in da je bil edini premik trgovina, Geant Casino. Kjer smo itak večinoma nakupovali, večji, kot je bil center, ceneje je bilo, se kar pozna. Najcenejše pivo v trgovini je bil Heineken, okoli 1 €, Pietra pa več ali manj čez dva in pol (za presneto piksno!), če pa si jo dobil v hladilniku, pa še kakega pol evra dražje! Jah, pa smo pač pili Heinekena, kaj čmo.

In končno smo lahko tudi kaj brali. Ej, brali! Oujea! Neverjetno.

Naslednji dan pa je bil spet čas za izlet in zopet smo vstali presneto zgodaj! Da se izognemo gneči na ozkih cesticah in gneči v hribih.

Tokrat smo se namenili na Col de Bavella, vendar je bilo treba malce naokrog, najprej mimo plaže Plage de Fautea, kjer nas je svetloba začarala in smo se morali ustavit za fotkanje!

Sončnega vzhoda pač ne gre izpustit, ne?! Sploh direktno na plaži ne!

Potem pa spet milijon ovinkov skozi Solenzaro direktno na Col de Bavella. Cesta ozka, ovinkasta, a dolina prelepa. Ob taki zgodnji uri pa srečaš le frikovski kombi mladih turistov, ki niso imeli pojma, kam gredo. Najbrž je bilo prezgodaj za njih, pa so zavili v napačno smer.

S Col de Bavella je možno narediti kar nekaj pohodov, mi smo izbrali Trou de la Bombe. Začeli smo direktno s prelaza, bocca, ob zgodnji uri smo bili prvi na brezplačnem parkirišču. V ozadju prekrasne špice Auguilles de Bavella.

O poti smo se že prej pozanimali, veliko je bilo napisanega tudi v Planinskih vestnikih, Mire Steinbuch je dobro obdelal temo korziških gora.

Razgled na zahod, tja dol nekam bomo šli po izletu, proti Zonzi.

Vse gore so opisane, čez prelaz gre tudi GR20, jasno. Višine niso prav hude, a vseeno je gorovje naokoli super.

Pri oknu smo bili potem prvi, spoznali smo tudi, da je to velika sreča, ker drugače do njega ne bi prišli. Je bilo treba sem in tja kaj malega poplezat, ožine pa so bile take, da je šel mimo le en po en, še jaz komaj! V gneči tule stojiš in čakaš al kako?

Helena je nekaj zaostajala, ni se ji dalo prav plezat, a sva kar dobro težila,

se prebijala čez, mimo in vmes

da ji potem od najinega navdušenja ni ostalo drugega, kot da se nama pridruži.

Pa še pogled na drugo stran, sem moral uč (od fotoaparata) vržt. Me vedno matra firbec, kaj je na drugi strani...

Nazaj se nam spet ni nič mudilo, med borovci smo našli drugo pot, imeli smo še malico. Počasi, dopustniško.

Takšna je bila naša pot, vsega skupaj dve uri in pol. 

Naprej na Korzika - VI. del.

 

Nazaj na Korzika - III. del

Proti večeru smo tako že prispeli v Corte, bivše glavno mesto Korzike, ki se nahaja sredi gora direktno na sredini Korzike.

O kampu smo že prejšnji dan dolgo razmišljali in se na koncu odločili za kamp U Sognu (34,50 € na dan in za dva dni 3 € popusta = 33 €), ki je pravzaprav že na cesti v dolino Restonice. Tja smo nato v naslednjih dneh večkrat zašli. Poleg tega je kamp na koncu mesteca in vse lahko narediš peš.

Kar smo naslednji dan tudi naredili, dopoldan je bil ravno pravi čas za ogled mesta!

Čim so bile kje rožice, smo se že slikali na polno!

Na vrhu utrdbe nas je presenetil avtobus upokojencev, vse se je upočasnilo, zato nismo nosu vtaknili čisto povsod, je šlo po vseh tistih stopnicah prepočasi.

Se pa v mestu najdejo take in drugačne zanimivosti. Delat nismo šli, smo bili na dopustu!

Pascal Paoli kot ustanovitelj neodvisne Korzike kraljuje na glavnem trgu.

Trdnjava na skali sredi mesta je pa presneto fotogenična.

Z nje je pa lep razgled na vse okoliške vrhove, čeprav se tistih višjih ne vidi. Zaslutiš pa doline, ki se vijejo v osrčje gora - Restonica, Tavignano, Golo.

Lahko pa pogledaš tudi v kamp, če je avto še tam - se ga skoraj ne vidi, čisto tam na koncu, med oljkami je naša Toyota. Takrat še nismo vedeli, a ker je bil avto narobe obrnjen - parkirati *moraš* vzvratno! - nas je lastnica nakurila ko zajce, ko smo prišli nazaj... Malo je manjkalo, da nas ni direkt vrgla iz kampa. Narobe smo parkirali!!! Ja, še dolgo smo potem razmišljali zakaj in ker obrazložitve ni bilo, nam ni nič drugega padlo na pamet, kot to, da je to najbrž zaradi kakih požarnih zadev. Heh, za našo varnost torej?! Dobro nas je nakurila!

Lahko pa s trdnjave vidiš tudi kaj lepšega. In večjega!

Mesto z univerzo ni prav veliko, zato smo bili do poldneva že trikrat naokrog in so nas še vedno srbele pete. Mene pa je preganjala dolga, ozka cesta v dolino Restonice - povsod te bombardirajo s tem, kako je to ozko, strmo, grozno, strašno in kaj jaz vem, kaj še vse. Vse to sem prebral in vpijal informacije ko goba. Ni čudno, da sem potem kar naprej čakal, kje so zastoji, kje nesreče, kje prepadi, kje... 

Eh, nič od tega ni bilo.

Ja, res je cesta ozka, a spet ne tako presneto ozka. Prepadi seveda so, ampak spet ne taki grozni, tudi pri nas imamo kar nekaj bolj zanimivih cest. Spomnim se le enega most(ičk)a, ki je bil... no, tak, strah vzbujajoč. Najbrž je pa res hudo, če je gneča, potem ne delaš drugega, kot da se izogibaš drugim. Če gredo ljudje dopoldan gor, popoldan pa dol, smo šli prvič pogledat raje kar opoldan. 

Pa tudi prav daleč nismo šli, dobri tolmuni so se nakazovali že po nekaj kilometrih. Recimo, da smo od 16 km Restonice našli svoje tolmune nekje na polovici.

Zgleda, kot da si v ledeno hladni vodi, a sploh ni tako, voda je topla in prijetna. Z velikim navdušenjem smo čofotali tam naokrog kar par ur.

Naslednji dan pa je šlo zares, naš naslednji izlet, gor do jezer, ki sta par uric hoje naprej od konca doline Restonice. Oba s Tamaučkom sva se potrudila, da bi šli čim bolj zgodaj, da ja ne bi bilo turistov. In tako smo že ob pol sedmih vijugali gor do konca Restonice. Nikjer žive duše, turisti so redko tako zgodnji.

Čeprav... ja, nekaj jih je pa že bilo! Slovenca seveda spoznaš takoj, tudi generacijo, kateri pripada, prav nič ni treba gledat tablic - ima namreč kamne pod kolesi, poškodba jugotov, stoenk in katrc. Vse je pa kazalo, da je večina avtov od upravnikov parka, gostilničarjev in podobno, turisti smo pa - zaenkrat - le Slovenci. Le mi vstajamo tako zgodaj... Plačilo parkirnine 6 €.

Usmerjevalne table so... no, nekaj pa že piše na njih. Pred nami ni bilo prav veliko hoje, če bo lepo in če se bomo vlekli in morda kje celo kopali, bi morali biti v štirih urah nazaj. 

In smo zakoračili v prebujajoče se jutro, ki je s svojimi kontrasti oteževalo fotografiranje.

No, tu nekje, prav na začetku poti, po nekih desetih minutah, pa se je meni začelo kar naenkrat močno vrtet v glavi. Tako močno, da nisem mogel več hodit in sem se z zadnjimi močmi zavlekel malce stran od poti in se usedel. Vrtelo se je vse hitreje in močneje. K sreči nisem jedel zajtrka, ker bi sigurno poletel takoj ven, slabost je bila neizmerna, vrtelo se je pa vse hitreje in hitreje, pravil rollercoaster. Nikoli še nič podobnega. Naša dva sta me že videla v helikopterju, jaz se pa nisem dal in po parih minutah je začela zadeva popuščat - vrtenje se je počasi upočasnjevalo, dokler se ni povsem ustavilo in vse je bilo natanko tako, kot prej. Telo se je delalo, kot da se ni nič zgodilo, jaz pa seveda do konca prestrašen. Kaj, hudiča?!

Najbolj strašna je bila ravno hitrost vrtenja, ki ti ne dopušča ničesar, ne moreš stat, ne moreš nič, še razmišljat ne gre, ker se vse vrti s tako naglico. No, in kako greš lahko po vsem tem naprej, naprej v hrib, še dlje in dlje od civilizacije? Ljudje smo trmasti in včasih se ne zmenimo za nič, gremo naprej, kot da se nam ne more prav nič zgoditi, kot da smo neumrljivi. No, včasih pa se trma le splača, tokrat se k sreči je. Vrtenje je ponehalo in se od takrat v naslednjem letu nikoli več ni oglasilo. Po raziskovanjih po netu, kjer sem skoraj padel v črno luknjo - na netu ne smeš gledat zdravstvenih zadev, ker si takoj vsaj napol mrtev - in dolgih premišljevanjih, smo vse skupaj pripisali zamašenim ušesom, v takih se rado najde tudi kaj vode, kar povsem zmede ravnotežje in povzroča vrtenje. 

Z zamašenimi ušesi sem vztrajal potem še kar nekaj mesecev, dokler ni bilo vedno huje in sem si - namesto, da bi šel končno k zdravniku - z injekcijo in vročo vodo sam spucal oba nepridiprava, ki sta povzročila toliko težav. Kdor je to že kdaj počel, ve, kaj lahko pride vse ven iz presnetih ušes, tudi kaka amfora se lahko najde, je*emti. No, od takrat nobenih težav več. Čudno, ne?!

Kot vedno - presneto enostavna rešitev za dolgotrajne težave, a se človek preprosto tega ne spomni. Pa je bilo krivo potapljanje, pa voda, pa... klinc. Na koncu pa se vse skupaj zvede na: umazana ušesa, presneto!

Pa še nekaj, kar sem se naučil v živo - ušesne palčke so eno veliko sranje. Tko!

In če se vrnem na Korziko - v hrib je potem šlo čisto lepo, le zadaj je kar naprej ostajal strah, da se tole ne bo končalo dobro... 

Pot je bila prav lepa, oznake super.

Proti spodnjem jezeru vodita dve poti, ena gre bolj okrog in smo jo prišparali za spust, druga pa je bolj direktna in se vzpne čez granit tudi z lestvami in podobnim železjem. Nič hudega, primerno za vse, a zanimivo.

Spodnje jezero Lac de Melu, 1711 m.

Ker je to regionalni park, ne smeš niti kamnov premikat. Bog ne daj, da bi jih metal v jezero! Ali delal kakšne žabice, ne! 

Malce nad jezerom, s prekrasnim razgledom, imajo upravitelji parka malo hišico, ki je res kot v pravljici. Kdo ne bi živel tu? 

A gremo pogledat še višje, proti drugemu jezeru, Lac de Capitellu. Nad njim ostre špice.

Pot je na parih mestih celo zavarovana, brez večje potrebe, a veriga vseeno pride prav. Kaže, da količine turistov zahtevajo vsaj kakšen pripomoček.

Vrtenje je že pozabljeno, hec je že tu, pa da vidimo, na kom svet stoji.

Lac de Capitellu, 1930 m. Prekrasno ledeniško jezero!

Visoko zgoraj, tik pod špicami, pa spet GR20. In seveda polno pohodnikov.

Ker smo bili zgodnji, nas ni še nihče preganjal, le par obiskovalcev pa se je lepo porazgubilo okrog jezera.

Pogled na spodnje jezero, precej pravilne oblike, kajne?

Planinske kavke pa take kot pri nas, le da so brez obročkov, nihče jih ne šteje. Pa malo bolj izbirčne so, kot naše, ni vse dobro! Le z jabolkom so bile zadovoljne.

Navzdol grede smo še stokrat fotkali parkovno hišico, Heleno pa smo komaj spravili stran, bi najraje ostala kar tam gor.

Od spodnjega jezera smo se potem spustili po poti navzdol, kar se je izkazalo za zelo pametno, saj se je na poti navzgor že našlo na stotine pohodnikov, pred lestvami pa se je seveda nabrala že kar dobra kolona. Kako bi mi prišli v tem času tam navzdol in koliko časa bi morali čakat?!

Ker smo se obirali, nismo se pa (še) kopali in ker smo imeli dolgo malico in vrtenje in vse to, smo za tele slabe tri ure hoje potrebovali kar dolgih pet ur. Dopust, al kako?

Naokoli obstaja še kar nekaj jezer, a niso vsa enostavno dostopna, so pa tudi kar precej narazen. Morda drugič?

Blondinka Pietra je tokrat spet super sedla, a z velikostjo nisva pretiravala, že 3 € za 0,25 l je... ah!

Hm, tole pa nisem povsem siguren, ga je Helena slikala zaradi palice ali česa drugega? Hm, hm, hm. No, palica je super, pa še dobro je znal z njo hodit, ni je imel le za okras.

Je bila pa spodaj pri gostilni - Bergerie de Grotelle - opoldan povsem drugo stanje, obsedno! Avtomobilov in gneče kolikor hočeš, k sreči je kar nekaj ljudi usmerjevalo in vodilo promet, drugače ne bi nihče nikamor prišel. Smo se morali spustit kar kak km, dva, da smo našli toliko prostora, da smo lahko ob reki parkirali in se spet vrgli vanjo. To pa se ja moraš po takem lepem izletu!

A ker smo na dopustu, si kakega velikega počivanja nismo privoščili. Priganja čas, prigranja vreme, priganja... življenje. Gremo mi naprej, Ajaccio je naslednja postaja!

Tista glavna cesta do Ajaccia je bila potem presneto dolgočasna in meni še bolj naporna, kot tista po severozahodni obali. Cesta je namreč širša, a ovinkov ni skoraj nič manj, pa se predvideva, pa hitreje voziš, ampak to ni najlažje. In se potem vleče in vleče. Večinoma so povsod gozdovi, vreme je bilo bolj slabo, kakšnih visokih hribov pa nikjer in nam zato ni bilo najbolj povšeči.

Kampirat smo odšli v Kamp Sud, ki ni bil prav blizu, a tudi prav daleč ne. Pod Ajacciom je polno nekih plaž in kampov, smo motovilili kar parkrat gor in dol, preden smo se odločili za tega. 28,5 €/dan.

V njem smo ostali cel dan, jedli, reševali strežnike doma, kjer je bilo neurje, še malo jedli rogljičke, se kopali, pa spet malo jedli štručke. In najbrž jedli še kaj.

Tu sem tudi po sili razmer po petdesetih letih+ spoznal, zakaj je v šuko vtičnici luknja. Z elektriko je bila na Korziki seveda kar naprej težava, vsak kamp je imel nek svoj priključek, a zato so prav vsi imeli tudi vmesne kable za izposojo - pa jih sploh niso računali, so že imeli slabo vest... Skratka, ko greš prosit za podaljšek, ti vedno pokažejo veliko škatlo z najrazličnejšimi podaljški, pa se zabavaj sam. Sem premetaval in premetaval, a pravega nisem našel, iz vsakega podobnega je ven štrlela palčka za ozemljitev. Kam hudiča pa bom to palčko spravil?! Na koncu sem že obupal, vzel takega in že planiral, kako bom tisto palčko nekako odbil, porezal, zlomil. Pa me je nekaj prešinilo in sem podaljšek kar tako, na prazno, probal. In, HEJ!, zadeva pade skupaj! A? Kaj, hudiča? Kako? Kam pa je šla palčka?! In glej, glej, v šuko vtikaču se je pojavila luknja, za katero - zaprmej - nisem nikoli vedel, da obstaja. Uau.

Ah. Ves navdušen sem v naslednjih dneh prav kupil tak podaljšek, da ga bomo imeli za prihodnje dni, a Korzika seveda ne bi bila Korzika, če bi nam zadeva veliko nucala. Se ne spomnim več natančno, a mislim, da nam je podaljšek prišel prav le še v enem primeru, v vseh drugih primerih je bilo treba motovilit kako drugače. Ker so priključki na Korziki pač povsod drugačni. Ha, 15 € tako ni bilo najbolje porabljenih, a kaj čmo, zdaj vsaj vem, zakaj luknja v šuko vtikaču! (Po kakšnem letu, ko sem šel na Poljsko, sem bil lahko že pravi poznavalec - ker tam imajo prav take vtičnice -, da sem lahko vsakemu razlagal, da itak ima šuko vtičnica luknjo in da bo to šlo čisto lepo noter. In je šlo, jaz sem bil pa veliki poznavalec. Torej bi lahko rekel: 15 € well spent.)

En dan miru. Juhuhuuuu.

No, miru, ne gre zdaj to dobesedno jemat. V Ajaccio smo pa ja moral it!

Ajaccio, mesto, ki se ga še vedno spominjamo z nelagodjem - skoraj sigurno je zaradi tistega nesrečnega dogodka Korzika ostala dolgo časa zanemarjena s strani večjega števila turistov iz naših dežel. Šele v zadnjih letih se to popravlja, kako pa bi le bilo, če bi takrat tisti let uspel in bi se že v osemdesetih letih navezali bolj tesni stik z destinacijo!

Napoleon in njegovi štirje bratje. Kako jim sicer uspe častiti velikega zavojevalca, mi ni povsem jasno, a ga še vedno.

Pa kakšno tržnico najt, kar vedno iščemo z veseljem, s še večjim veseljem pa jo tudi najdemo.

Obredli smo mesto, par glavnih trgov, peš cono, šli na kavo, to pa je tudi bilo vse.

Zapeljali smo se ob obali tudi proti zahodu, proti Iles Sanguinaires, kjer nas je pričakala cela industrija za lupljenje turistov, peš po makadamu pa tudi nismo hoteli hodit. Smo poslikali otoke s svetilniki in hitro obrnili.

In izkoristili ostanek dneva za kopanje na naši plaži. Vreme se je nekaj kisalo, a kopat se je dalo povsem lepo. Brez meduz tudi tokrat.

Naslednji dan nas je čakala ne tako kratka - in spet precej ovinkasta - vožnja proti Bonifaciu!

Naprej na Korzika - V. del

nazaj na Korzika, II. del

Ja, lahko bi več hodili, naprimer šli na Capu de Orto! Če bi le imeli dovolj časa, a takole v hribe se ne gre sredi dneva, je bilo že mnogo prevroče. Zjutraj, zjutraj je treba it, kar smo sami v naslednjih izletih vedno upoštevali.

Tam na tistem parkirišču pod Piano je eno ogromno nogometno igrišče. Čemu?

Takole je videti naša pot na zemljevidu - precej blizu Porta.

Pa še malo na večji karti, da ne bo zgledalo, da nismo nič hodili! Seveda je napis P pri pasji glavi napačen, tisto je par ovinkov nižje! Se pa lepo vidi nogometno igrišče.

Ko smo se peljali nazaj proti Portu, smo spet razmišljali, kako neki bi mi prišli spet do tja. Gremo poskusit še enkrat? Pa smo videli veliko parkirišče in lepo plažo na desni strani

in smo se šli raje tisto, kar delaš na dopustu - kopaš se! Pa še s parkingom ni bilo težav.

Nato pa smo se po planu zapodili v notranjost Korzike, proti Corteju, a seveda ne še istega dne. Je do tam treba pogledat še kaj, naredit kak izlet! 

Po strmi in ovinkasti, nevarnosti polni in sploh in oh cesti na prelaz Col de Vergio, smo se zapodili pogumno. Slabih 40 km ovinkov je najbrž raj za kake motocikliste, za nas, običajne voznike pa niti ne. Ampak je šlo kar lepo, cesta sploh ni tako slaba, kot se govori, ali pa jaz nisem tega opazil. Najbrž je še posebno veselje, ko ozko in res ovinkasto cesto okupirajo še kolesarji.

Smo pa opazovali na tisoče cvetočih kostanjev - ni čudno, da delajo najboljše in tudi najdražje pivo Pietra iz kostanja. 

Pa pujse tudi srečaš, najraje za ovinkom, res je. Ima pa čisto vsak od teh pujsev svojega lastnika, zato ga v nobenem primeru ni dobro zadet. Nekaj smo jih videli tudi mi, več ali manj pa so se manjše skupine zadrževale v senci ob cesti, le sem in tja je bil kak direktno na cesti.

Pa še slikali smo lepe razglede, ki jih je bilo polno. Na žalost ni prav veliko mest, na katerih lahko ustaviš, redki so taki prostori. Višji hribi so se tu že nakazovali, soteske in grape so bile povsod. A še vedno mi ni kapnilo - pa smo imeli nek B plan, da bi šli pogledat v Gorges di Spelunca. In, evo jih, še slikal sem jih, ampak, da bi se spomnil tja zavit, tega pa ne!

In tako smo bili kar naenkrat v Evisi in iskali pot za Spelunco. Jasno, da smo jo našli, a soteska je bila precej nižje, tamle nekje dol, ene tri ure hoda. Ah! To pa je bil zafrk, ne vem, kako mi je uspelo in še nekaj časa smo se žrli zaradi tega. Mimo smo šli, pa nismo pogledali, res ni treba, da vse prehodimo, ampak vsaj uč bi lahko vrgli!

Za nazaj je bilo pa nekih 20-30 km ovinkov, ni šans, me ne spraviš še enkrat dol in gor, komu se da?

In tako... smo prišli na Col di Vergio, kjer kraljuje Kristus Kralj, šest metrski 25-tonski monolitni granitni kip. Impresivno.

Malo smo pogledali za potmi na vrhu prelaza, se odpeljali mimo planiranega prostora za spanje do konjske podkve - ja, tudi ovinki imajo na Korziki svoja imena! Ovinek je malce pod Castel de Vergio, od koder gre tudi pot pod Paglio Orbo. 

Tako je bila ura že osem zvečer, ko smo v Hotel Castel de Vergio dobili svoj plac za šotorit. Prostor spada pod eno od glavnih točk GR20 in je kot tak namenjem predvsem pohodnikom. Spanje je precej poceni, 6 € na osebo, 18 € za nas tri. Vsi ti na sliki so bili pohodniki, ki so svoje šotore nosili sami. V visoki sezoni so taki prostori povsem polni! Oujea.

Na drugi strani pa smo bili vsi tisti, ki se tu naokrog podijo z avti. In ni nas bilo malo, sploh ne. A lep prostor smo vseeno dobili.

Nam je bilo pa malo lažje pri srcu zaradi Spelunce - kako neki bi lahko tam še kaj videli, ko pa je bila že tako pozna ura? Vsega ne gre imet, časa je  - pa presneto, tudi na dopustu - vedno premalo!

Naslednji dan nas je čakal večji izlet - plan je bil, da gremo proti Paglii Orbi. Ker sva nekje prebrala, da je na nekem mestu bolje imeti vrv, Korzika pa kakšnega varovanja ne pozna, sva že vnaprej vedela, da na vrh ne bomo prišli. Potem rabiš še čelade in čisto nek drug pristop. Tokrat smo tudi mi bolj turisti!

Ko smo si prejšnji dan ogledali vsa izhodišča, se nam je zdelo najbolje, da krenemo kar peš, od šotora, nima smisla, da se kam vozimo. In smo šli, tako kot je treba - zjutraj! Pohodniki so že vstajali in se odpravljali, med avtomobilisti pa smo bili seveda daleč prvi.

Že navsezgodaj nas je presenetil mali pujskek, najprej smo se kar ustrašili, da se je revček izgubil. Pa je le - žical. Hecno, a tudi prav luštno, je videt pujse, ki se potikajo prosto naokoli. Nekako tega ne vidiš v naših krajih, ne?

No, malo sem pa tudi pogledoval naokrog, v katerem grmu se skriva velika, jezna mama. A je bil mali pujskek že dovolj samostojen, da si sam najdeva hrano.

Pri Bergerie de Radule, prva postojanka ob naši poti, so se ravno prebujali prvi pohodniki.

Mi pa kar veselo mimo do Cascade de Radule. V ozadju korziški borovci, presneto veliki bori. Lepi, visoki in najbrž super dobro goreči.

Korziški potoki in reke so zanimive, vse namreč teče zgoraj, po granitu, nič ne ponikuje. Zato je voda tudi topla in se da v vseh tistih tolmunih lepo kopat. Ima pa to slabo plat - pitnost je najbrž vprašljiva. Veliko raje pijem od apnenca prečiščen izvir.

To so kilometri in kilometri kaskad, jezerc, slapičev in podobnega. Zelo lepo, a zjutraj nam je bilo še hladno in se o vodi nismo kaj veliko pogovarjali. To bo boljša tema za nazaj. Smo se pa čudili barvam skal, no, najbrž barvam lišajev na skalah - te so bile res nore, fotoaprat pol tega sploh videl ni... Cela paleta zelenih, rumenih in rdečih!

Doline so dolge in se vlečejo in vlečejo, a hop, enkrat pa le prideš do konca! V daljavi se že vidi Capu Tafunato, koča v sredini in del Paglie Orbe na desni.

Jah, pa ni blizu. Sploh ni blizu. Čez kako uro je bilo še vedno vse precej daleč. Paglia Orba je desna. Do sem dve uri in pol!

Ker na Paglio Orbo nismo hoteli, smo šli pa vsaj do prelaza, na Col des Maures, pogledat, če je še kje kak Maver.

Najvišja planinska koča na Korziki, Refugee de Ciottulu di i Mori.

Nad prelazom Mavrov Mavrov ni bilo, se je pa našel Batman! To moramo it pogledat!

Do okna je bilo treba malo poplezat.

Na Capu di Tofunatu smo opazovali dva - plezalca ali ne? -  in se čudili, kaj neki tam počneta. Meni se nista zdela prav ne vem kako dobro opremljena.

Mi tudi nismo bili, zato sva res le čisto malo poplezala. V tistem granitu je bilo vse precej drugače.

 

Potem pa smo šli med norimi barvami lišajev raje počivat na polico nad kočo. Malo smo opazovali pohodnike in turiste, ki so šli povsem neprimerno opremljeni na Paglio Orbo in z daljnogledom iskali kje gre pot na vrh in kakšna je. Mislim, da jih večina ni prišla do vrha.

Na drugi strani pa smo opazovali pohodniški živelj in se spoznavali z življenjem GR20. Šotorit ne moreš kar povsod, le na točno določenih prostorih, ki so ob planinskih kočah. Lahko spiš v koči, lahko spiš v njihovem šotoru - vedno jih je par postavljenih na paletah, ali pa spiš v svojem šotoru. Možnosti je torej kar dovolj.

Cene pa niso najbolj nizke, to je treba priznat. Tako popotovanje prek GR20 je tudi kar velik finančni zalogaj. Čisto vsega pa le ne moreš nostiti s seboj, čeprav se nekateri trudijo. Pršut - prizuttu: velike razlike pa res ni?

Do vrha smo potrebovali kar tri ure in pol, za navzdol pa se nismo več sekirali, bomo že prišli, ko bomo! Postajalo je vroče kot v loncu, korak se je upočasnil, mi pa smo občudovali vse te nore barve!

Dočakali smo tudi helikopter, ki je potem letel direkt na Capu Tafunato, tja, kjer sta bila tista dva "plezalca", se tam zadržal nekaj časa in nato odletel nazaj. Sem naslednje dni nekaj časa iskal po časopisih in netu, kaj se je zgodilo in res so dva odpeljali s hriba, kaj več pa ni pisalo. Jah, tudi na Korziki, še dobro, da samo dva, vsaj glede na vse tiste neprimerno opremljene, ki so se namenili na Paglio Orbo. Če nekam greš, se prej pozanimaš, ni res?

Tule nas je že kar dobro gnalo v vodo. Super tolmunčki, 

a vse bolj samo za noge. Heleni je bilo to povsem dovolj.

O, nama pa ne! Za vogalom sva potem le našla večji tolmun, pa še fino s poti je bil, da naju ni nihče motil! Jeeeej, kako je to pasalo!

Prav veliko ljudi ta dan nismo srečali, večino ob GR20 in nekaj v spodnjem delu poti, vmes pa zanemarljivo malo. Dolga in vroča, ni čisto za vse turiste.

V kamp smo tako prišli po osmih urah in pol. In šli direkt na točeno Pietro. Za tisto smo dali potem ravno nekaj takega kot za spanje - po 6 €. Jebela cesta pa zlat kostanj! Ker pa je pasalo, smo le bili z vsem nadvse zadovoljni!

Na veliki karti izleta ni prav veliko za videt,

na manjši pa je poti kar nekaj, saj se je nabralo 23 km in 1100 višincev, to pa sploh ni malo!

A to je bilo vse od uživancije, je treba naprej, čas priganja! Nekaj malega smo pojedli, pospravili naš prostor in v parih urah smo že bili naprej na poti. Mimo umetnega jezera Callacuccia, od koder bi lahko naredili izlet pa Monte Cinto, a ga nismo, nato pa skozi lepo sotesko Scala di Santa Regina, prekrasno, a se spet na ozki in ovinkasti cestici nimaš kje ustaviti, če pa že kje je plac, pa ni označen in kar naenkrat padeš mimo njega.

O, ja, te soteske je kar nekaj bilo. In če potem vse te ovinke vzameš v enem zamahu - od Porta do Corte-a, jih je pa res kar nekaj. Malo se ti pa že mora v glavi obračat...

Mi pa naprej v Corte!

Korzika - IV. del

 

 

Korzika - I. del

 

V jamah sva našla še prastare zapise jamskih ljudi. No, ne čisto pra-stare, bolj par-let-stare, grem stavit, da je tule polno nekih okultistov, kraj je perfekten za kaj takega.

Helena pa ja tačas obiskala pokopališče. Je zrihtano bolj kot pri nas doma!

Ni pa vse ok, tega pa ne moremo rečt. V tem svetu se vedno najde kakšna guma in to vedno tam, kjer je najmanj potrebno.

Takole nekako sva hodila. Pravzaprav ne prav veliko, ampak za nosom. Med granitom in makijo.

Smo se pa že zagledali proti hribom na jugu in eden od teh je že Monte Cinto, najvišji vrh - 2706 m - na Korziki.

Pa še Naša gospa, ki je imela polno nekih skritih stopnic, prostorčkov in dostopov kdo ve kam. 

Sva čakala še na enega, ki je prišel slikat okolico z dronom, a se je potem toliko časa pripravljal, da sva seveda obupala. Že samo škatlo je odpiral deset minut...

Helena je pa itak vse prespala, razen pokopališča.

Ah, skulpture. Iz tega bi lahko še kako umetniško delo naredil!

Pa smo zavili še v Calvi, ki je prav prijetno mestece. Ozke uličice, trdnjava vse zelo živo.

In pa seveda Kolumb, ta pa res že pripada skoraj vsem. Pol mediterana ima njegove spomenike, vsi si ga lastijo.

Popoldan pa spet malo kopanja - saj smo na morju, anede! Tokrat meduze ni bilo.

Naslednji dan pa na zahod! Me je malo skrbelo, ker vsi jamrajo zaradi cest - da so ozke, ovinkaste in kdo ve, kakšne. Bomo spoznali v živo, ne?

Takoj za Calvijem se že začne običajna zahodna pokrajina. Sem in tja kaka plaža, sem in tja kaka hiša, vmes pa več ali manj nič.

Le res ovinkasta cesta.

Pa plaža. Vmes pa makija. Dostopov do plaž pa je pravzaprav malo, cesta se večino časa vije kar visoko in strmo nad morjem. Le sem in tja se svet umiri in se pokaže kakšna plaža. Naprimer Nichiareto, ampak to je potem restavracija in zadeva je privat, pametnega dostopa pa sploh ni enostavno najti.

Ceste za ta dan smo imeli res kar nekaj in to takšne:

Če še bolj podrobno pokažem, evo ovinkov:

Res je ovinkov en milijon ali pa dva. Ampak konec junija sploh ni bilo hudo. Domačini se tam itak nimajo kam vozit, turistov je bilo pa malo, tako da vse skupaj sploh ni bilo hudo. Verjamem pa, da je lahko povsem drugače, če je taka cesta polna od vročine pregretih voznikov. O, ja, si lahko mislim!

Pred Galerio pa smo že od daleč videli plažo in si rekli - to se je treba it skopat!

Smo zato zavili malo s poti, a nam je končno le uspelo namočit pregreta telesca. Smo se pa čudili ogromnim količinam morske trave, ki so jo očitno kar z bagri odlagali ob pečine. Na tone in metre v višino jo je bilo. Takrat še nismo vedeli, a travo smo v prihodnjih dneh spoznali tudi bolj podrobno, juhuhu. Počasen začetek sezone, nekje je bilo že spucano, nekje pa še ne. 

Prvič smo tudi videli tisto, po katerem je Korzika tudi znana - po pohodnikih. Kmalu pa se na take prizore navadiš in nič kaj čudnega ni biti v gojzarjih na plaži! Nam sicer ni znano, da bi tule okoli Galerie obstajala kakšna pot, a pohodnica je bila očitno prepričana da je. In da bo še kakih mesec dni, vsaj toliko robe je imela s seboj. Huh. 

To so te slike, ko iz avta slikaš: "leeeeej hribe!", pa potem šele doma ugotoviš, da je tisto najbrž Monte Cinto.

Potem pa smo že v lepih in še lepših krajih, rdečine parka Scandola se že kažejo. Na žalost si ga od bližje lahko ogledaš le z ladjo, kake pametne ceste tja dol ni. Če kakšna cesta sploh je.

Robniki in drevesa so mi bili nadvse všeč, nekdo se je fino trudil. Je pa tak robnik kar precej oster in nanj sigurno ni dobro zapeljat.

Potem pa še par ovinkov ozke ceste, da bomo vedeli, kaj nas čaka na drugi strani

in smo že nad krajem Porto in Marine de Porto, tam nekje nad njim pa kraljuje Bocca d'infernu, nič kaj lep naziv.

Mestece je bilo precej precej turistično, toliko turistično in stisnjeno ob cesto, da prav nikjer ni bilo za parkirati. Luštno, a vse za turiste, predvsem hrana, hrana, hrana. V teh letih je pač vsaka druga stvar jedilnica, taka ali drugačna, vsi samo še žremo.

Tako smo se le zaokrožili, se na koncu mesteca ustavili v trgovini, nakupili nekaj pijače in hrane, nato pa odšli proti enemu najlepših delov Korzike - Les Calanches de Piana, ali pa tudi Les Calanques, ki je pod Unescovo dediščino.

Najprej prideš do pasje glave, za katero moraš imet sicer nekaj domišljije, ali pa jo moraš le slikat iz prave pozicije. Težko je tam med avti žonglirat in se hecat. Turisti niso najbolj pazljivi ljudje.

Povsod je polno poti in vse je lepo označeno. Seveda me je vleklo povsod, v vse smeri bi šel - da bi videl, kam kaj pelje, ne? Pa še sama taka zanimiva imena, madonca!

Ampak mi smo imeli svoj načrt, ki je vključeval staro pot, tisto tanajbolj lepo. Mulatjero.

Do tja moraš najprej po ozki, čisto v korziškem zahodnem stilu, cestici, kjer promet z avtobusi - ki jih je tu lahko na stotine! - usmerjata dva mojstra z vokitokiji. Precej hecen način imata in en vedno potem hodi ali pa kolesari pred busom in ga vodi čez najbolj ozka mesta, drugi pa zadržuje kak bus na drugi strani, da se ja ne srečata. Vmes pa malo počivata na plastičnih stolicah. K sreči mi nismo naleteli na kake večje težave, čeprav je bilo ljudi kar nekaj. Verjamem pa, da je v hudi sezoni tule lahko prav grozno. No, na mulatjeri, kjer je treba peš, je bilo temu primerno mnogo manj ljudi.

Brez možiclov tudi Korzičani ne morejo več.

Je pa res prekrasno, lepa potka, rdečkaste skale, temno modro morje in svetlo modro nebo. Ko bi le fotoaparati to znali prav predstavit!

Za ene možiclje so se morali nekateri mnogo bolj potruditi.

Mi smo pa kar naprej nekam kazali, se čudili, občudovali in tako naprej. "Glej to!", "glej ono!", je bilo kar naprej.

Pa še mi, zelo zadovoljni s tem, kar smo videli!

Na koncu se pa še lahko spustiš navzdol do ceste. Če pa si bolj len, pa dol samo slikaš.

Cesta daleč spodaj in ljudje po njej, kar se je izkazalo ob vsej gneči za nevarno početje, saj je ob našem odhodu ravno rešilec nalagal žensko, ki jo je podrl avto. 

Calanches de Piana, torej. V tem in takem stilu.

Res lepo, morda bi si morali vzeti več časa in tam naokrog prelesti še kak hrib. Je pa res, da je tudi junija že presneto vroče, kako tule lezeš naokrog julija in avgusta pa mi je čista neznanka. Sicer pa, saj smo bili na dopustu, ne?

Kopat se, v morje skakat, ne pa lest v hrib!

 

naprej na Korzika - III. del

Korzika.

Nikoli ni bilo dovolj denarja. Nikoli ni bilo dovolj časa. Nikoli ni bilo dovolj - že nečesa. Odlašala sva in odlašala, čeprav sva si to že res dooolgo želela. Še najbolj sumim sebe, da sem iz leta v leto zavlačeval, ker si mi je zdelo tako presneto drago. Gorenjska duša pač.

Potem me pa je Helena enkrat vzela v precep, me v začetku marca 2017 nekako prepričala, da sem šel vsaj malo pogledat za karte za trajekt - saj vemo, kako to gre: prej plačaš, ceneje je. Baje. Pravzaprav ne bi vedel, ker, ko sem videl, da bo karta le 220 € tja in nazaj, je bilo že konec in karta za trajekt je bila že kupljena.

Sicer nisem povsem prepričan, koliko sem sploh mislil, da naj bi stalo, a zgleda, da mi 220 € nato ni zgledalo takoooo zelo veliko. Iz tega sledi, da sem pričakoval precej več. Dobra finta. Najprej se prepričuješ par let, da je to fuuuul drago, potem pa karte kupiš mimogrede, ker so "samo" 220 €. Presneto, kot mehanik!

Na hitro sva izračunala dneve, dopust in našo razpoložljivost - kar ni ne enostavno, ne hitro in sva se morala zelo potruditi - in s kartice so evri takoj odšli! Kupila sva karte za nekaj, kar bo skoraj ČEZ ŠTIRI MESECE! Midva, ki že pri rezervaciji za en teden vnaprej jamrava: "pa ne no, kaj veš, kaj naju prime; kdo ve, kje bova čez en teden" in podobno.

Take Korzike pa seveda potem ne spustiš. Za nobeno ceno ne, tudi če bi bilo treba do trajekta po vseh štirih. Gorenjska duša pač.

Potem sva za par mesecev na Korziko pozabila, se spomnila nanjo le sem in tja: "plan bo treba narest!!!". Pa sva še malo odlašala. In še malo. No, do konca le nisva odložila, okvirni plan sva pobrala z neta, za kar nekaj izletov je bil kriv Primož z Mojčine koče na Vitrancu, je imel dobre ideje.

Plan smo delali vsi trije, Helena, jaz in Tamauček, vsi smo lepo sodelovali v tem, kaj si želimo videti. K sreči se naše videnje ne razlikuje precej, kar je seveda dobro. In mnogo enostavneje.

Tako je bil do srede junija plan - seveda več ali manj okvirni, a že z nekaj izleti - dorečen. Le še na pravi dan je bilo treba počakat in toliko izračunat, da ne zamudimo trajekta.

Zato smo le šli dan prej, si bomo ogledali še Piso in tam nekje prespali. Saj dopust nastopi takoj, ko se zapelješ z dvorišča, ni tako?

Ja, že tako, ampak moraš pa zato prej fejst trpet. S pakiranjem. In kako naj gre vsa ta roba, pa še mi trije, v tak mali avto?!

Tako je bilo 19.6.2017 ob 10.40 še takole

ob 11.15 pa že lepo pospravljeno. Toyota je zakon. Nimam pa pojma, kako mi uspe vse not stlačit. Nekako že.

Te morsko - hribovske dogodivščine so najbolj zafrknjene. Od kopalk prek šotora pa do gojzarjev in nahrbtnikov. Celo bajto s sabo vlačiš.

Dobrih šest ur vožnje kasneje smo bili v Pisi. Po tem, ko so nas v Firencah speljali po avtocesti mimo Pistoie in Lucce, namesto, da bi zavili na cesto FI-PI, ampak meni se ni sanjalo, kaj naj bi presneti FI-PI sploh pomenil. Smo pa zato vsaj v okolici Pistoie videli vse tiste ogromne prodajalne rastlin, dreves.

Kar smo prišparali, ko smo šli na avtocesto prek Gorice do Vileša (tam je zdaj ac, kaj bi hodil čez Sežano!), smo potem zapravili tule naokrog. Vse se nekako izravna. 36 € za avtocesto, Vileš - Pisa.

V Pisi smo parkirali kar v centru, ura je bila že pozna.

Piazza dei Miracoli, baptisterij, turistov kar precej. Migrantov tudi.

Duomo in stolp. Sem že parkrat tole v živo videl, a je še vedno veselje.

Heleno sva hecala na vse načine, nikakor ga ni mogla postavit nazaj. Tale slika je bila še prijazna, druge niso bile niti približno tako blizu stolpa.

Smo se pa še sami slikali in ga ne poskušali postaviti nazaj

pred travico in napisom, da ne smeš hodit po njej. Prav veliko ljudi se pa tega ne drži... če se sploh kdo.

Vse je prekrasno urejeno, prav nič italijansko.

Je bilo pa kar nekaj vojakov povsod naokrog. 

Malo smo še zaokrožili naokrog po mestu, a brez kakega cilja.

Potem pa kar v avtokamp St. Michael, malo naprej ob obali. Tam so že bili navajeni takih turistov, ki gredo potem na trajekt in so nam lepo vse svetovali, kdaj, kako in kam. K sreči je bil kamp na mivki - o, kako veselje je v takem s klini! Ni to dalmatinski kamen, kjer se vse krivi... Tako pa je bilo vse postavljeno v desetih sekundah. Kakor quechua obljublja! No, ja, deset sekund - približno, tu nekje.

34 € na noč.

Ob devetih zvečer je bilo še kar dobro svetlo. O, pa pivo je tudi pasalo!

Zjutraj smo bili potem precej zgodnji. Ob 6.15 smo že bežali v sončni vzhod v pristanišče.

Pravzaprav mi še danes ni povsem jasno, kako sploh najdeš pravo vrsto, ampak nekako smo jo našli. Še dobro, ker nato je šlo vse precej hitro in nadvse učinkovito. Ničesar nismo potrebovali, vse je bilo že v nekih bralcih črtnih kod.

Nalepko dobiš na šipo in čez deset minut že vijugaš po trajektu nekam v njegovo drobovje. Nikakor ni dobro zamudit, res ne. Celotno vkrcavanje pa potem kar traja, neverjetne količine avtov se stlačijo notri. Odhod je bil šele ob 8 h.

Dan je bil lep, nebo in morje modro, pa smo pajsnili par stolov s palube in si jih spravili nekam ob stran. Povsem dovolj za mali dremež ali pa branje knjige. Brez pihanja.

Italija pa je v štirih urah vožnje počasi ostajala za nami.

Na trajektu sva si privoščila celo kapučino, z 1,80 € po skodelici me ni niti vrglo na hrbet tako zelo, kot sem pričakoval. Neverjetno! Italijanske cene.

Pred Bastio se nam je pridružil pilot, ki je pri polni hitrosti pripeljal čisto zraven, človek pa je mrtvo hladno prestopil s čolna na našo ladjo. Verjamem, da to počnejo vsak dan parkrat, a vseeno... napake si najbrž ne moreš privoščiti.

Bastia, prvi stik s Korziko. Kar nekaj trajektov. Samo upali smo, da turistov junija ne bo (še) preveč.

Na bencinski me je malo stisnilo pri srcu, še bolj pa v denarnici. A vseeno bolje, kot v Italiji.

Ker časa ni nikoli na pretek - na dopustu pa sploh ne - in si vedno nekaj omejen, smo si zamislili izpustiti Cap Corse in se čimprej prebiti iz Bastie do severne strani otoka. Mimo puščave Agriates smo samo pomahali plažam Lotu in Saleccia, a dostop do tja ni prav enostaven, z našo Toyoto pa povsem nemogoč. Da pa bi se pustili peljat drugim naokrog za zabeljene cene pa nekako ni bilo v našem planu. 

Potem pa je že bilo treba najti kak kamp iz katerega bomo potem strateško napadali severni del otoka. Po nekaj vožnje sem in tja - kot pač vedno - smo ga našli v Kamp Bodri. Kar super kamp, s cenami za nizko sezono -30%, za 30 € na noč, wifi je celo nekaj delal. Sem in tja, kot je pač navada na otoku.

Plaža sicer ni bila tik zraven, a vseeno smo do nje lahko šli peš, pod železniško progo. Je bila pa plaža lepa, seveda mivkasta. Tole je potem slikano dol z gričev, ni bilo tako daleč do nje...

Me je pa že prec takoj prvi dan po roki užgala presneta meduza, lepa plaža gor ali dol. Ker pa to še ni dovolj, so se mi še ušesa zamašila in celo Korziko sem imel potem težave s sluhom. TO pa je bilo res zoprno, človek se kar v svoj svet zapre, če slabo sliši in naša dva sta kar norela ker nisem nič slišal ali pa vse napol. Po potrebi.

Ampak to so pač te težave, ko je človek enkrat po petdesetem. Nikoli ne veš, kaj lepega te čaka zjutraj. Boleče koleno? Zvonjenje v glavi? Bolečina v križu? Slab sluh? Nima se smisla sekirat, tako ali tako prej ali slej vse dobiš.

Skratka, ta kamp je bil precej strateški. Za izlete v griče zaledja, čisto tja do Calvija.

Prvo, kar smo ugotovili, je bilo to, da so pokopališča na najlepših mestih, na Korziki ima onostranstvo najboljše razglede.

Corbara, Pigna, Aregno, bolj podrobno pa smo obiskali Sant'Antonino.

Ta kraljuje direkt na vrhu hribčka, ima spodaj dovolj parkirišča in je ves poseljen z Oleandri.

Prav lepo mestece, se nam je zelo dopadlo.

Pa še razgledi na morje do Calvija

in na jug, proti hribom. 

Najvišja točka v vasi pa so ostaline stare trdnjave vrezane v skalo.

Potem pa še Montemaggiore, Zilia in polno ostalih, manjših vasic, ki so poštupane po obronkih. Ustavili smo se pa v Calenzani in si privoščili kavo in rogljiček, jasno.

Potem pa le zagledamo kar nekaj pohodnikov, vsi hodijo v neko isto smer. Kaj? Kje? Seveda smo šli kar za njimi, kam neki hodijo, toliko pa smo že radovedni!

Jah, seveda, na GR20 in na drugi dve obhodnici smo naleteli, čisto slučajno, a tudi čisto prav!

O GR20 sva seveda dolgo razmišljala, že kar nekaj let, a to je preveč za naju, nisva te vrste pohodnika. Čeprav... kdo pa ve, zadeva je res prekrasna, mnogo bolje kot pa hodit po cestah proti Santiagu. Če te že mogoče kdaj kaj takega prime.

In ko si že tam, te kar pete srbijo. Gremo vsaj prvo etapo? Gremo?

Pa smo si rekli, da smo pripravljeni na manjše izlete, da gremo raje nad Calvi, na cerkvico Notre Dame de la Serra. Lep razgled nad Calvi

in prvo spoznavanje z granitom Korzike. Helena je ostala pri avtu, midva pa sva malo zakoračila naokrog, obiskala vsak kucelj,

se od navdušenja seveda slikala na vsaki skali

in občudovala neverjetne skulpture. Erozija na granit vpliva malce drugače, kot na apnenec, a tudi granit podleže. Kot je to naravi v navadi - v velikem stilu.

Korzika - II. del.