Korzika - I. del
V jamah sva našla še prastare zapise jamskih ljudi. No, ne čisto pra-stare, bolj par-let-stare, grem stavit, da je tule polno nekih okultistov, kraj je perfekten za kaj takega.
Helena pa ja tačas obiskala pokopališče. Je zrihtano bolj kot pri nas doma!
Ni pa vse ok, tega pa ne moremo rečt. V tem svetu se vedno najde kakšna guma in to vedno tam, kjer je najmanj potrebno.
Takole nekako sva hodila. Pravzaprav ne prav veliko, ampak za nosom. Med granitom in makijo.
Smo se pa že zagledali proti hribom na jugu in eden od teh je že Monte Cinto, najvišji vrh - 2706 m - na Korziki.
Pa še Naša gospa, ki je imela polno nekih skritih stopnic, prostorčkov in dostopov kdo ve kam.
Sva čakala še na enega, ki je prišel slikat okolico z dronom, a se je potem toliko časa pripravljal, da sva seveda obupala. Že samo škatlo je odpiral deset minut...
Helena je pa itak vse prespala, razen pokopališča.
Ah, skulpture. Iz tega bi lahko še kako umetniško delo naredil!
Pa smo zavili še v Calvi, ki je prav prijetno mestece. Ozke uličice, trdnjava vse zelo živo.
In pa seveda Kolumb, ta pa res že pripada skoraj vsem. Pol mediterana ima njegove spomenike, vsi si ga lastijo.
Popoldan pa spet malo kopanja - saj smo na morju, anede! Tokrat meduze ni bilo.
Naslednji dan pa na zahod! Me je malo skrbelo, ker vsi jamrajo zaradi cest - da so ozke, ovinkaste in kdo ve, kakšne. Bomo spoznali v živo, ne?
Takoj za Calvijem se že začne običajna zahodna pokrajina. Sem in tja kaka plaža, sem in tja kaka hiša, vmes pa več ali manj nič.
Le res ovinkasta cesta.
Pa plaža. Vmes pa makija. Dostopov do plaž pa je pravzaprav malo, cesta se večino časa vije kar visoko in strmo nad morjem. Le sem in tja se svet umiri in se pokaže kakšna plaža. Naprimer Nichiareto, ampak to je potem restavracija in zadeva je privat, pametnega dostopa pa sploh ni enostavno najti.
Ceste za ta dan smo imeli res kar nekaj in to takšne:
Če še bolj podrobno pokažem, evo ovinkov:
Res je ovinkov en milijon ali pa dva. Ampak konec junija sploh ni bilo hudo. Domačini se tam itak nimajo kam vozit, turistov je bilo pa malo, tako da vse skupaj sploh ni bilo hudo. Verjamem pa, da je lahko povsem drugače, če je taka cesta polna od vročine pregretih voznikov. O, ja, si lahko mislim!
Pred Galerio pa smo že od daleč videli plažo in si rekli - to se je treba it skopat!
Smo zato zavili malo s poti, a nam je končno le uspelo namočit pregreta telesca. Smo se pa čudili ogromnim količinam morske trave, ki so jo očitno kar z bagri odlagali ob pečine. Na tone in metre v višino jo je bilo. Takrat še nismo vedeli, a travo smo v prihodnjih dneh spoznali tudi bolj podrobno, juhuhu. Počasen začetek sezone, nekje je bilo že spucano, nekje pa še ne.
Prvič smo tudi videli tisto, po katerem je Korzika tudi znana - po pohodnikih. Kmalu pa se na take prizore navadiš in nič kaj čudnega ni biti v gojzarjih na plaži! Nam sicer ni znano, da bi tule okoli Galerie obstajala kakšna pot, a pohodnica je bila očitno prepričana da je. In da bo še kakih mesec dni, vsaj toliko robe je imela s seboj. Huh.
To so te slike, ko iz avta slikaš: "leeeeej hribe!", pa potem šele doma ugotoviš, da je tisto najbrž Monte Cinto.
Potem pa smo že v lepih in še lepših krajih, rdečine parka Scandola se že kažejo. Na žalost si ga od bližje lahko ogledaš le z ladjo, kake pametne ceste tja dol ni. Če kakšna cesta sploh je.
Robniki in drevesa so mi bili nadvse všeč, nekdo se je fino trudil. Je pa tak robnik kar precej oster in nanj sigurno ni dobro zapeljat.
Potem pa še par ovinkov ozke ceste, da bomo vedeli, kaj nas čaka na drugi strani
in smo že nad krajem Porto in Marine de Porto, tam nekje nad njim pa kraljuje Bocca d'infernu, nič kaj lep naziv.
Mestece je bilo precej precej turistično, toliko turistično in stisnjeno ob cesto, da prav nikjer ni bilo za parkirati. Luštno, a vse za turiste, predvsem hrana, hrana, hrana. V teh letih je pač vsaka druga stvar jedilnica, taka ali drugačna, vsi samo še žremo.
Tako smo se le zaokrožili, se na koncu mesteca ustavili v trgovini, nakupili nekaj pijače in hrane, nato pa odšli proti enemu najlepših delov Korzike - Les Calanches de Piana, ali pa tudi Les Calanques, ki je pod Unescovo dediščino.
Najprej prideš do pasje glave, za katero moraš imet sicer nekaj domišljije, ali pa jo moraš le slikat iz prave pozicije. Težko je tam med avti žonglirat in se hecat. Turisti niso najbolj pazljivi ljudje.
Povsod je polno poti in vse je lepo označeno. Seveda me je vleklo povsod, v vse smeri bi šel - da bi videl, kam kaj pelje, ne? Pa še sama taka zanimiva imena, madonca!
Ampak mi smo imeli svoj načrt, ki je vključeval staro pot, tisto tanajbolj lepo. Mulatjero.
Do tja moraš najprej po ozki, čisto v korziškem zahodnem stilu, cestici, kjer promet z avtobusi - ki jih je tu lahko na stotine! - usmerjata dva mojstra z vokitokiji. Precej hecen način imata in en vedno potem hodi ali pa kolesari pred busom in ga vodi čez najbolj ozka mesta, drugi pa zadržuje kak bus na drugi strani, da se ja ne srečata. Vmes pa malo počivata na plastičnih stolicah. K sreči mi nismo naleteli na kake večje težave, čeprav je bilo ljudi kar nekaj. Verjamem pa, da je v hudi sezoni tule lahko prav grozno. No, na mulatjeri, kjer je treba peš, je bilo temu primerno mnogo manj ljudi.
Brez možiclov tudi Korzičani ne morejo več.
Je pa res prekrasno, lepa potka, rdečkaste skale, temno modro morje in svetlo modro nebo. Ko bi le fotoaparati to znali prav predstavit!
Za ene možiclje so se morali nekateri mnogo bolj potruditi.
Mi smo pa kar naprej nekam kazali, se čudili, občudovali in tako naprej. "Glej to!", "glej ono!", je bilo kar naprej.
Pa še mi, zelo zadovoljni s tem, kar smo videli!
Na koncu se pa še lahko spustiš navzdol do ceste. Če pa si bolj len, pa dol samo slikaš.
Cesta daleč spodaj in ljudje po njej, kar se je izkazalo ob vsej gneči za nevarno početje, saj je ob našem odhodu ravno rešilec nalagal žensko, ki jo je podrl avto.
Calanches de Piana, torej. V tem in takem stilu.
Res lepo, morda bi si morali vzeti več časa in tam naokrog prelesti še kak hrib. Je pa res, da je tudi junija že presneto vroče, kako tule lezeš naokrog julija in avgusta pa mi je čista neznanka. Sicer pa, saj smo bili na dopustu, ne?
Kopat se, v morje skakat, ne pa lest v hrib!
naprej na Korzika - III. del
Vpiši se