Pred morjem so me srbele noge in sem moral nekam it. Vreme je bilo bolj ubogo, a sredi julija 2017 je bilo vsaj toplo. Kam, hudirja, pa naj grem?
Nekam višje me je neslo, samega, sredi tedna. To se ne zgodi prav velikokrat, v hribih nisem rad samotar, če sem sam razmišljam samo o tem, da se mi ne da hodit. Brezveze.
Torej na Kamniško sedlo, potem pa levo ali desno?
Da ne bom čisto od spodaj hodil, čeprav sem v 2017 imel kar dovolj kondiciji, a vseeno sem se odločil za Jermanco.
Potem sem pa v tistem čisto zadnjem klančku, tik pred izravnavo, nekaj se zamislil, šel (pre)počasi in Juke se je direkt tam ustavil. Ah? Sprednja kolesa na vrhu klančka, zadnja pod njim. In kaj zdaj? Nisem niti probal speljat, ne bi imelo prav nobenega smisla, Juke je lahek in močan avto, kolesa se obrnejo vse prelahko.
No, tako kot drugim. Ki pa se ne sekirajo tako kot jaz, ki nočem delat jarkov in lukenj in sem potem v rikverc zapeljal nazaj do travnika. Malo pred šesto k sreči še ni bilo nikogar za mano, so se pa mimo zapeljali vsaj trije medtem, ko sem se rihtal.
Sicer pa grem hodit, ne? Par metrov gor ali dol.
Na parkingu pa že Markotov avto, kličem ga, že šiba - malo pred šesto! - dol z Brane. Se srečava malo pod Pastirci. En gor, drugi (že) dol.
Že spodaj me je nekam bolj v desno vleklo. Ravno pravi dan za Planjavo, kaj?
Kljub kondiciji sem bil počasen. Ker pač sem vedno bolj počasen. Klinc. Mi je čist vseen.
Pa sem še pivo spil na Sedlu. Komu se pa mudi?!
Čeprav bi se moralo ravno meni mudit, vreme se je kar hitro kisalo, oblačnost se je grmadila in to ravno okrog Planjave. A začuda me ni bilo temnih oblakov prav nič strah. Še danes pravzaprav ne vem zakaj, pri vremenu sem vedno tak zajec in se raje umaknem. Tu pa kot, da bi vedel, da s tem ne bo nič.
Sicer do vrha Planjave ni več kot urico in pol, a megla in oblaki so bili dosti hitrejši. Razgled je bil isti kot... no, kot takrat, ko je megla.
Dol sva šla s planinko, ki je bila kar nekaj let starejša od mene, a ravno toliko tudi bolj poskočna od mene. Da sva lahko kar naprej klepetala, sem se moral kar presneto potrudit in zdelo se mi je, da kar naprej tečem za njo. Hm.
Sem pa še malo poslikal poškodbe jeklenic in se tam v Wisiakovi grapi malo ustavljal - mogoče pa so bile slike le izgovor, da bi šel bolj počasi?
Vedno sem vesel, ko tule ni snega. Vedno. Kar pa - kot bomo še videli - mi ne uspe vedno.
Pogled od spodaj, še posebej pa na drugo stran je bil lep in nič ni kazalo
na temne oblake, ki so se zgrinjali na Kamniški strani.
Sem si pa spet privoščil pivce in me je zaradi tega nato sredi spusta seveda ujel pravi naliv. Ni bilo kake nevihte, strel k sreči ni bilo, zlivalo je pa kar lepo. A mi ni bilo prav nič hudega, moker od znotraj - sem bil pa še od zunaj, nobene razlike. Julijski nalivi so pravzaprav lahko čisto prijetni.
Zlivalo je tako le polovico poti, ko sem prišel do avta, je bilo že vsega konec, Jukec je imel le par kapelj in že kar nekaj sosedov.
Včasih se res splača zgodaj vstat, ob enih sem bil že skoraj doma. Bi bil, če ne bi na kamniški obvoznici zavil še na Kozla, da me s ceno malo potolažijo glede na Kamniško sedlo, kjer je pivo po 3,5 €. Pa še vodo je treba nadoknadit.
Ampak, če bi pa spustil vso tisto pivo, bi bil pa doma že pred dvanajsto.
Vpiši se