Korzika.
Nikoli ni bilo dovolj denarja. Nikoli ni bilo dovolj časa. Nikoli ni bilo dovolj - že nečesa. Odlašala sva in odlašala, čeprav sva si to že res dooolgo želela. Še najbolj sumim sebe, da sem iz leta v leto zavlačeval, ker si mi je zdelo tako presneto drago. Gorenjska duša pač.
Potem me pa je Helena enkrat vzela v precep, me v začetku marca 2017 nekako prepričala, da sem šel vsaj malo pogledat za karte za trajekt - saj vemo, kako to gre: prej plačaš, ceneje je. Baje. Pravzaprav ne bi vedel, ker, ko sem videl, da bo karta le 220 € tja in nazaj, je bilo že konec in karta za trajekt je bila že kupljena.
Sicer nisem povsem prepričan, koliko sem sploh mislil, da naj bi stalo, a zgleda, da mi 220 € nato ni zgledalo takoooo zelo veliko. Iz tega sledi, da sem pričakoval precej več. Dobra finta. Najprej se prepričuješ par let, da je to fuuuul drago, potem pa karte kupiš mimogrede, ker so "samo" 220 €. Presneto, kot mehanik!
Na hitro sva izračunala dneve, dopust in našo razpoložljivost - kar ni ne enostavno, ne hitro in sva se morala zelo potruditi - in s kartice so evri takoj odšli! Kupila sva karte za nekaj, kar bo skoraj ČEZ ŠTIRI MESECE! Midva, ki že pri rezervaciji za en teden vnaprej jamrava: "pa ne no, kaj veš, kaj naju prime; kdo ve, kje bova čez en teden" in podobno.
Take Korzike pa seveda potem ne spustiš. Za nobeno ceno ne, tudi če bi bilo treba do trajekta po vseh štirih. Gorenjska duša pač.
Potem sva za par mesecev na Korziko pozabila, se spomnila nanjo le sem in tja: "plan bo treba narest!!!". Pa sva še malo odlašala. In še malo. No, do konca le nisva odložila, okvirni plan sva pobrala z neta, za kar nekaj izletov je bil kriv Primož z Mojčine koče na Vitrancu, je imel dobre ideje.
Plan smo delali vsi trije, Helena, jaz in Tamauček, vsi smo lepo sodelovali v tem, kaj si želimo videti. K sreči se naše videnje ne razlikuje precej, kar je seveda dobro. In mnogo enostavneje.
Tako je bil do srede junija plan - seveda več ali manj okvirni, a že z nekaj izleti - dorečen. Le še na pravi dan je bilo treba počakat in toliko izračunat, da ne zamudimo trajekta.
Zato smo le šli dan prej, si bomo ogledali še Piso in tam nekje prespali. Saj dopust nastopi takoj, ko se zapelješ z dvorišča, ni tako?
Ja, že tako, ampak moraš pa zato prej fejst trpet. S pakiranjem. In kako naj gre vsa ta roba, pa še mi trije, v tak mali avto?!
Tako je bilo 19.6.2017 ob 10.40 še takole
ob 11.15 pa že lepo pospravljeno. Toyota je zakon. Nimam pa pojma, kako mi uspe vse not stlačit. Nekako že.
Te morsko - hribovske dogodivščine so najbolj zafrknjene. Od kopalk prek šotora pa do gojzarjev in nahrbtnikov. Celo bajto s sabo vlačiš.
Dobrih šest ur vožnje kasneje smo bili v Pisi. Po tem, ko so nas v Firencah speljali po avtocesti mimo Pistoie in Lucce, namesto, da bi zavili na cesto FI-PI, ampak meni se ni sanjalo, kaj naj bi presneti FI-PI sploh pomenil. Smo pa zato vsaj v okolici Pistoie videli vse tiste ogromne prodajalne rastlin, dreves.
Kar smo prišparali, ko smo šli na avtocesto prek Gorice do Vileša (tam je zdaj ac, kaj bi hodil čez Sežano!), smo potem zapravili tule naokrog. Vse se nekako izravna. 36 € za avtocesto, Vileš - Pisa.
V Pisi smo parkirali kar v centru, ura je bila že pozna.
Piazza dei Miracoli, baptisterij, turistov kar precej. Migrantov tudi.
Duomo in stolp. Sem že parkrat tole v živo videl, a je še vedno veselje.
Heleno sva hecala na vse načine, nikakor ga ni mogla postavit nazaj. Tale slika je bila še prijazna, druge niso bile niti približno tako blizu stolpa.
Smo se pa še sami slikali in ga ne poskušali postaviti nazaj
pred travico in napisom, da ne smeš hodit po njej. Prav veliko ljudi se pa tega ne drži... če se sploh kdo.
Vse je prekrasno urejeno, prav nič italijansko.
Je bilo pa kar nekaj vojakov povsod naokrog.
Malo smo še zaokrožili naokrog po mestu, a brez kakega cilja.
Potem pa kar v avtokamp St. Michael, malo naprej ob obali. Tam so že bili navajeni takih turistov, ki gredo potem na trajekt in so nam lepo vse svetovali, kdaj, kako in kam. K sreči je bil kamp na mivki - o, kako veselje je v takem s klini! Ni to dalmatinski kamen, kjer se vse krivi... Tako pa je bilo vse postavljeno v desetih sekundah. Kakor quechua obljublja! No, ja, deset sekund - približno, tu nekje.
34 € na noč.
Ob devetih zvečer je bilo še kar dobro svetlo. O, pa pivo je tudi pasalo!
Zjutraj smo bili potem precej zgodnji. Ob 6.15 smo že bežali v sončni vzhod v pristanišče.
Pravzaprav mi še danes ni povsem jasno, kako sploh najdeš pravo vrsto, ampak nekako smo jo našli. Še dobro, ker nato je šlo vse precej hitro in nadvse učinkovito. Ničesar nismo potrebovali, vse je bilo že v nekih bralcih črtnih kod.
Nalepko dobiš na šipo in čez deset minut že vijugaš po trajektu nekam v njegovo drobovje. Nikakor ni dobro zamudit, res ne. Celotno vkrcavanje pa potem kar traja, neverjetne količine avtov se stlačijo notri. Odhod je bil šele ob 8 h.
Dan je bil lep, nebo in morje modro, pa smo pajsnili par stolov s palube in si jih spravili nekam ob stran. Povsem dovolj za mali dremež ali pa branje knjige. Brez pihanja.
Italija pa je v štirih urah vožnje počasi ostajala za nami.
Na trajektu sva si privoščila celo kapučino, z 1,80 € po skodelici me ni niti vrglo na hrbet tako zelo, kot sem pričakoval. Neverjetno! Italijanske cene.
Pred Bastio se nam je pridružil pilot, ki je pri polni hitrosti pripeljal čisto zraven, človek pa je mrtvo hladno prestopil s čolna na našo ladjo. Verjamem, da to počnejo vsak dan parkrat, a vseeno... napake si najbrž ne moreš privoščiti.
Bastia, prvi stik s Korziko. Kar nekaj trajektov. Samo upali smo, da turistov junija ne bo (še) preveč.
Na bencinski me je malo stisnilo pri srcu, še bolj pa v denarnici. A vseeno bolje, kot v Italiji.
Ker časa ni nikoli na pretek - na dopustu pa sploh ne - in si vedno nekaj omejen, smo si zamislili izpustiti Cap Corse in se čimprej prebiti iz Bastie do severne strani otoka. Mimo puščave Agriates smo samo pomahali plažam Lotu in Saleccia, a dostop do tja ni prav enostaven, z našo Toyoto pa povsem nemogoč. Da pa bi se pustili peljat drugim naokrog za zabeljene cene pa nekako ni bilo v našem planu.
Potem pa je že bilo treba najti kak kamp iz katerega bomo potem strateško napadali severni del otoka. Po nekaj vožnje sem in tja - kot pač vedno - smo ga našli v Kamp Bodri. Kar super kamp, s cenami za nizko sezono -30%, za 30 € na noč, wifi je celo nekaj delal. Sem in tja, kot je pač navada na otoku.
Plaža sicer ni bila tik zraven, a vseeno smo do nje lahko šli peš, pod železniško progo. Je bila pa plaža lepa, seveda mivkasta. Tole je potem slikano dol z gričev, ni bilo tako daleč do nje...
Me je pa že prec takoj prvi dan po roki užgala presneta meduza, lepa plaža gor ali dol. Ker pa to še ni dovolj, so se mi še ušesa zamašila in celo Korziko sem imel potem težave s sluhom. TO pa je bilo res zoprno, človek se kar v svoj svet zapre, če slabo sliši in naša dva sta kar norela ker nisem nič slišal ali pa vse napol. Po potrebi.
Ampak to so pač te težave, ko je človek enkrat po petdesetem. Nikoli ne veš, kaj lepega te čaka zjutraj. Boleče koleno? Zvonjenje v glavi? Bolečina v križu? Slab sluh? Nima se smisla sekirat, tako ali tako prej ali slej vse dobiš.
Skratka, ta kamp je bil precej strateški. Za izlete v griče zaledja, čisto tja do Calvija.
Prvo, kar smo ugotovili, je bilo to, da so pokopališča na najlepših mestih, na Korziki ima onostranstvo najboljše razglede.
Corbara, Pigna, Aregno, bolj podrobno pa smo obiskali Sant'Antonino.
Ta kraljuje direkt na vrhu hribčka, ima spodaj dovolj parkirišča in je ves poseljen z Oleandri.
Prav lepo mestece, se nam je zelo dopadlo.
Pa še razgledi na morje do Calvija
in na jug, proti hribom.
Najvišja točka v vasi pa so ostaline stare trdnjave vrezane v skalo.
Potem pa še Montemaggiore, Zilia in polno ostalih, manjših vasic, ki so poštupane po obronkih. Ustavili smo se pa v Calenzani in si privoščili kavo in rogljiček, jasno.
Potem pa le zagledamo kar nekaj pohodnikov, vsi hodijo v neko isto smer. Kaj? Kje? Seveda smo šli kar za njimi, kam neki hodijo, toliko pa smo že radovedni!
Jah, seveda, na GR20 in na drugi dve obhodnici smo naleteli, čisto slučajno, a tudi čisto prav!
O GR20 sva seveda dolgo razmišljala, že kar nekaj let, a to je preveč za naju, nisva te vrste pohodnika. Čeprav... kdo pa ve, zadeva je res prekrasna, mnogo bolje kot pa hodit po cestah proti Santiagu. Če te že mogoče kdaj kaj takega prime.
In ko si že tam, te kar pete srbijo. Gremo vsaj prvo etapo? Gremo?
Pa smo si rekli, da smo pripravljeni na manjše izlete, da gremo raje nad Calvi, na cerkvico Notre Dame de la Serra. Lep razgled nad Calvi
in prvo spoznavanje z granitom Korzike. Helena je ostala pri avtu, midva pa sva malo zakoračila naokrog, obiskala vsak kucelj,
se od navdušenja seveda slikala na vsaki skali
in občudovala neverjetne skulpture. Erozija na granit vpliva malce drugače, kot na apnenec, a tudi granit podleže. Kot je to naravi v navadi - v velikem stilu.
Korzika - II. del.
Vpiši se