Nazaj na Korzika - V. del
Da ne bi pozabili kdaj in kje smo.
Nazaj s Trou de la Bombe je bila pot druga, bila je tudi bolje označena. Do hotela etape GR20 nismo šli, smo pa našli še eno cerkvico. Pohodnikov pa povsod dovolj, že tako so se mešali turisti in pohodniki z GR20, vseh vrst jih je bilo.
Parkirišče pa že povsem polno, poleg nas pa avto direkt iz Domžal. Eh, majhen svet, ne?
Še Marija des Neiges na prelazu, vse okoli nje pa polno zanimivih tablic zahval.
Takole so Auguilles lepo napeljane direktno nad prelazom, enkratno za videt. Tam zadaj gre tudi GR20 in njen "najtežji" odsek, kjer je celo neka veriga. Bo treba enkrat pogledat!
Ker smo zgodaj začeli, se je dan šele dobro začel, turisti skozi Solenzaro gor, mi pa že po drugi strani dol, v Zonzo! Prikupna vasica s polno zgodovine in prekrasnimi razgledi. Smo si le privoščili kavo, tudi tokrat na sredi vasi.
A dan je bil še dolg, pred nami pa še kaj za videt! Gledat slap Piscia di Gallo!
Najprej je bilo pa treba motovilit in se izogibat plačilu parkirnine. Pa ne zdaj mene kregat, saj nismo bili edini, vsaj polovica je bila balkancev, ki so parkirali ob cesti, delali gnečo, a parkirnine ne plačali. Se mi je fino zdelo, po eni strani. Po drugi pa me je bilo malo sram. Sem pa opazil, da se sram zmanjšuje obratno sorazmerno z višino parkirnine. Manj parkirnine - več sramu, veliko parkirnine - manj sramu.
Na koncu se je pa izkazalo, da itak ni bilo nikjer za plačat. Ha! Kakšen je torej sram, ko se deli z ničlo, a?
Polno nekih objektov, bifejev, restavracij ob začetku poti. Sredi gozda.
In spet enkratne skulpture granita.
Rečica fino zgleda, v taki bi se dalo spet komot kopat. A kaj, ko veš, da tamle čez par deset metrov...
pada takle lep slap čez steno. Piscia di Gallo.
Do slapa je kar dober in precej strm spust, povsod so sicer vrvi in žice za prijemat se, a vse skupaj je kar spolzko, strmo. Ampak turistov to ne moti in dobiš jih res v čemerkoli, od visokih pet do čeških plastik za v vodo, pa tja do hudih gojzarjev za v Himalajo. Turisti. Tisti ta najbolj "turisti" pa seveda ne odnehajo na končni polički, kjer se vrvi in pot konča, ne, ti se podajo še naprej, dol do tolmuna. Ker oni so pogumni in jih ni strah. Turisti torej.
Mi seveda nismo pretiravali, je bilo treba prit še direkt nazaj gor.
Takole pa na karti zgleda.
Na večji karti zgleda pa vse skupaj... nič.
Naslednje jezero je Lac l'Ospedale, velika zadeva! Najbrž tudi fino za kopat, ampak vreme ni bilo ravno najboljše, pihalo je in kake vročine ni bilo. Je bilo pa super lepo!
Pa še orlovska gnezda - glamping, seveda, Cocoon village. Če že ne moreš it gor, je pa dobro vsaj video pogledat.
Potem pa se cesta kmalu prevesi na vzhodno stran in pod nami je spet Porto Vecchio. In tamle doli levo naš kamp.
Takole smo pa z avtom narisali spet en kup ovinkov, nekje do 2034 jih imamo dovolj.
Ob morju pa je le bilo lepše vreme in treba se je bilo kaj vržt v vodo. Pa smo šli nazaj na tisto plažo, ki smo jo zjutraj obiskali. Se je izkazalo za kar ok, čeprav sta Heleno podili dve turistki - kamorkoli je hotela it slikat, sta bili prec za njo... Šele na koncu ji je uspelo vsaj plažo slikat...
Potem pa je bilo našega spanja v Golfo di Sogno dovolj in treba je bilo it naprej proti Bastii. Čas odhoda proti domu se je namreč kar hitro bližal. Še posebej hitro se je (pri)bližal, ko smo - pravzaprav po nesreči - ugotovili, da imamo trajekt en dan prej, kot smo mislili. Ja, no, ufff, še dobro, da smo to ugotovili zdaj, ne pa zadnji dan (en dan prepozno). K sreči smo dobili nek preblisk in nekaj podobnega, kot je "dej, poglej na ceglc, kdaj mamo odhod trajekta", nam je rešilo kar nekaj težav.
No, nam je pa ukradlo en dan! Ki smo ga namenili za Cap Corse, ki smo ga v začetku izpustili. E, pa je šlo to v franže... bo treba spet enkrat drugič prit. Evo, pa mamo že zmenjen.
Cesti ovinki so se po Solenzari končali, vzhodna obala je spet popolnoma nekaj drugega, večinoma sama ravnica. Stotke na števcu že dolgo, dolgo nismo videli!
Aleria je imela neke vrste trdnjavo, kaj več pa ne. Nam je pa uspelo v mestu najt končno en bife, ki je bil več ali manj za domačine. Temu primerna je bila tudi cena - 1,20€ za kavo.
Nekaj smo vandrali tudi po trgovinah, je bilo treba najti še kaka daril(c)a. Pa smo potem več buljili v pripravke, ki bi jih z veseljem porabili tudi pri nas.
Baje se take stvari dobi tudi pri nas, a nihče od nas jih še ni videl. Če ne drugega, je vsaj dobro zgledalo.
Malo smo se morali potrudit, a smo katedralo de la Canonica - precej staro katedralo - tudi našli. Na žalost zaprto.
Potem pa v kamp San Damiano blizu Bastie. Bila je že sezona, kamp super turističen, ob dolgi mivkasti obali, poln ljudi, pa po 48 € na dan. Pfuf, če bi s tem začeli, bi me že v začetku pobralo...
Je pa bil plac kar ok, čeprav smo ga spet iskali in iskali in iskali. Težko je bil v celem kampu sam, težko. Ne vem, zakaj najprej porabimo par ur, na koncu je pa itak vse ok.
Seveda pa ni bilo vse tako, kot smo si predstavljali. Direkt do nas je prišla španska familija, imeli so kombi in tak šotor, ki je bil pravzaprav predprostor kombija. Problem je bil v tem, da sta oba starša vse skupaj postavljala prvič. Najprej ni šlo gor na kombi na noben način, ne zgoraj, ne s strani, ne spodaj, ne... potem je pa le enkrat naredilo nekaj "klak" in šotor-predprostor se je lahko začel postavljat. Seveda pa nihče ni vedel, koliko je to dolgo in do kam ta predprostor sploh seže. In se je rolal in še malo rolal in postajal je vedno daljši.
Dokler nam ni segel skoraj direkt v spalnico.
Ne vem, kaj bi bilo, če bi bil še meter daljši, kombija sigurno ne bi prestavljala, glede na to, da jima tisto nikakor ni sedlo skupaj. Ker so bili vsi tako prikupno zmedeni, se nismo prav nič sekirali in smo jim pustili, da so se kar naprej spotikali ob naš šotor. Naslednji dan je bil namen zgodaj vstat, se it kopat, potem pospravit in vse to - še najbolj bodo sosedi trpeli.
Ah, kak lep sončni... opa, vzhodna obala je to!
Sončni vzhod, ja!
Edino ob takih urah dobiš plažo prazno. Za slikat.
Za noret. Se veselit.
Popoldan nas je že čakal trajekt, zato smo pospravili, delali sosedom nekaj hrupa, a ne preveč, nato pa zavili v Bastio. V Citadello.
Zanimiva arhitektura. Cevi so malo zunaj, malo notri, malo pa na pol. Kakor pač že pride.
Port de Bastia smo prehodili sem in tja in še počez.
Eno večjih presenečenj pa so bila stranišča. Zbrana z vseh vetrov, a vedno nekaj več, kot samo stranišče.
Še do svetilnika in še malo čez mesto. Kar dobro smo se nahodili,
odhod je bil šele ob petih popoldan - Corsica ferries, ki ti vedno dajo nalepko na zadnje okno! Da se ve, kdo je bil na Korziki!
Kar malce žalostno je bilo, ko se je trajekt odlepil od obale.
Še pomah Bastii in Korziki! Kdaj se vračamo, nimamo pojma, morda se, morda ne. Bilo je krasno, nekaj krajev smo spustili, morda pa se res še vidimo!
Je pa teh 13 dni zletelo mimo, kot bi mignil. Trinajst dni! Saj še nikoli nismo bili toliko časa na dopustu... Uff, ufff!
Naša Korzika po dnevih, vse sem pomeril, pogpsjal.
FI-LI me je spet zmedel in spet smo šli po avtocesti naokoli čez Pistoio. Ah... Nočna vožnja do doma je bila potem brez kakih posebnosti, opravili smo jo v enem kosu. Se je pa spet Helena jezila, ker nikjer - res *nikjer* - ni dobila piva. Bila je že noč in niti na eni črpalki niso imeli več piva. Kaj ti nuca free wifi, če pa piva ni!!!
Je že upala, da bo dobila kaj pri nas, pa seveda ni šans, tudi pri nas ponoči ni več alkohola! Kaj pa midva to veva, ko pa se voziva ponoči le na vsake dvajset let...
Sva pa potem oba enega spila doma. Al pa dva, kaj pa vem.
Doma je potem... no, doma. Pucat je treba.
Pa jamrat, kako te je presneta meduza že ta prvi dan Korzike užgala. Naprimer.
Lahko pa vsem kažeš slike, seveda tudi tistim, ki tega nočejo (takim še največ), govoriš samo še o Korziki in podobno. Vsaj nekaj časa, kak mesec ali dva. Potem pa itak pridejo druge stvari in zadeva se počasi ohlaja.
A vtisi, moje notranje slike, s tako lepega potovanja vedno ostanejo dovolj dolgo.
Najmanj leto in več - saj morajo, da lahko o Korziki napišem tako dolgo sago v šestih delih!
Vpiši se