Zvončki

O, ja, zvončki so že!

Seveda pa ne še pri nas! Pri nas še vedno sneg leži in ne pusti toploti nikamor...

No, na Krasu pa jih je že vse polno. Na morju jih pa že ni več... Hm, a na obali sploh kdaj so zvončki? Pojma nimam...

Ta vikend sva imela dovolj hribov in snega in mokrote in mraza. Počasi odjuga prijemlje, prijemlje pa tudi nas za bolj toplimi kraji. Do obale ni daleč, pa še študentko peljemo, torej ni problema. Le šest se nas mora za kratek čas zbasat v avto.  Toujouta to pogumno požre.

Res si nisem mislil, da bomo še kdaj vsi skupaj kam šli. Sicer pa smo šli le do Ljubljane vsi, potem smo pa Flori oddali, ta teden je v šoli v naravi. Ostali pa smo jo mahnili proti soncu! Najprej malo pomagati Noni, pojest kosilo, potem pa direkt na morje!

Seveda pa ne moremo kar ostati na mestu, vsaj en dober sprehod se že spodobi! Pa smo šli malo naokrog, pogledat kje študentje pohajkujejo, ko se ne učijo...

V Piranu je bilo polno ljudi. Nedelja, seveda. Najbrž je ponedeljek popolno nasprotje.

Pa vendar najbolj uživajo mačkoni. Vsaj zdi se tako! Njim ni treba lazit naokoli, lepo se spravijo na sončka in dremajo cel dan...

Uf, ko bi jaz imel te živce in me ne bi kar naprej sršeni pikali v rit, jej.

Prisostvovali smo še najhitrejši večerji, kar sem jih videl. V petih minutah je nalovila vsaj deset rib... Tale pa lakote na pozna!

Potem se je pa počasi že zvečerilo, stopit je bilo treba še v klanec, spravit wireless v red in se odpravit nazaj proti snegu, mrazu.

Nazaj smo šli le še štirje.