Po čemaž!

Kot vsako leto, sva tudi v letu 2017 pozabila na čemaž. 

In sem moral na hitro gor, kljub ne najboljšemu vremenu. Enajstega maja je bil ravno pravi čas, na hitro sem jo ucvrl od Calcita po lovski do Kisovca.

Kjer sem že takoj na začetku srečal Tomija in eh...

No, zadeva se ni končala najbolje, se pa vseeno nisem izgubil v vsej tisti megli. Res se ni nič videlo.

Pravzaprav vsak trenutek manj.

Jaz pa sem nekje tam vmes spustil s sebe nahrbtnik in šel nabirat čemaž. Kako sem mislil v tisti megli potem najti rukzak, sicer ne vem, sem pa imel presneto srečo. Izgubil sem le prstan, sebe in rukzaka pa ne.

In nabral sem le čemaž, nič podleska, nič šmarnice. Pametno.

Ni pa bilo pametno vse ostalo.

Še dobro, da se nekatere neumnosti končajo srečno, najbrž bi moral biti nekomu večno hvaležen.