O, ne, tokrat pa ni bila ustaljena Mokrica, o, ne!
Tokrat smo preizkušali drugo kočo - Murko!
Murka je koča Elektro Ljubljana in je ena od tistih na Mali planini, ki ni povsem v skladu z ostalimi kočami. Nekaterim pač uspe, tako je v tej deželi.
Koča je velika, zato se nas je zbralo tudi kar nekaj. Da bo polno!
Pridružili so se nam še prijatelji z dolenjske (ki so pravzaprav tudi priskrbeli kočo!), zato sva s Heleno načrtala še nekaj ogleda Kamniške Bistrice, na Planino bomo že še prišli!
In tako smo, v začetku avgusta 2016 - začeli pri Firštu, brez golaža tokrat, a z malico!
Predaselj seveda ni mogel manjkat!
Pri Jurju pa sploh ne! S svojim razgledom... Ah!
Veliko sva razmišljala, kako velik krog naj gostje naredijo, ampak mimo lovske koče prek Spominskega parka se bo pa že treba sprehodit!
Pes čuva Kurjo dolino.
In taki lepi novi mostički na koncu Spominskega parka! Se prav vidi, kdo jih je delal!
Ob poti nazaj do Doma v Kamniški Bistrici smo našli še zanimive oznake. Prav stalne že ne morejo bit, ne? Take stvari me vedno tako ziritirajo... ko sem pa tak firbec. Kdo je to naredil? Zakaj? Čemu? Kaj pomeni? Aaaaaaa!
En krog naokoli izvira in namočit noge, da se vidi, da tule niti v začetku avgusta ni prav posebne vročine...
In smo že bili na Jelševem konfinu. Prtljaga je šla gor z avtom, mi pa, kakor je treba, peš!
Prihod na Planino je vedno nekaj čudovitega, pa najsi gre za katerikoli letni čas!
Navdušenje se hitro prikrade med nas! Oujea!
Ta pravi pohodniki smo!
In ne, nismo je zgrešili. Iz prve smo jo našli! Mimogrede!
Malo okoli domov Velike planine, nekaj raziskovanja pa ja mora bit!
Tudi Poljanski rob spada med zanimivosti!
Med drugim je prav dober tudi za kako lastovko, ne?
Potem se je pa še tak lep večer naredil... ojej.
Kdo bi pa šel še zgodaj spat v takem?!
A jutro na Planini ni prav nič drugačno, kot večer, vedno te kaj preseneti. Tokrat je bil to zajec in to presneto velik zajec! Tega sem pa res prvič videl tule naokrog!
Zajtrk je bil več kot obilen - vse barvni žganci na kar par načinov! Ojej, za štirinajst dni pojedine! Dobro pa za prste obliznit in to že dopoldan!
Seveda smo šli še v Vetrnico, a tokrat še celo v tamalo Vetrnico, stopnice so res narejene profesionalno!
In evo ga, sneeeeeg! Čisto do njega pa le nismo šli, je bilo vseeno preveč blatno, da bi se dričali do dna.
Tudi na Gradišče je treba splezat, da lahko rečeš, da si bil na vrhu.
In ker se na Velki vedno kaj dogaja - tokrat je bil to Planšarski praznik, 7.8.2016. Kar nekaj ljudi, kajne?
Težko je bilo dobit prostor pri Gradišekovih, težko... Kar nekaj potrpljenja je bilo potrebnega!
Za naslednji dan pa je imela Helena pripravljeno povsem drugo zgodbo - Konja! Jeeeeeeeaaaaah! O, koliko zgodb že kroži o tem Konju, vsaj par jih je, sploh od takrat, ko smo ga prvič skupaj napadali, a nam zaradi snega ni uspelo. Od takrat naprej ni dneva na Veliki planini, ko ne bi bilo vprašanja: a gremo na Konja? Tako sva nahecala Tonija in smo šli.
Mimo Mežnarjeve bajte, kjer - kar malce čudno - tokrat ni bilo nikogar.
Od tam pa ni prav več veliko do vrha! In res je, na Konju se svet spremeni in kar naenkrat si v središču Kamniških gora. Planine ni več, so samo še gore, povsem drugo okolje.
Smo pa za Konja morali izbrati neko srednjo pot, kar je pomenilo, da smo šli dol do Konfina, se usedli v avto in se zapeljali do planine Dol in od tam šli na Konja. Pa seveda tudi nazaj tako, le da smo za nazaj grede za gor do Murke izbrali drugo pot - čez Kisovec.
Tam sem še na hitro preštel vse hlode, ki jih bom moral že čez nekaj dni prenest precej višje... markacisti, pa te finte. Huh, kar nekaj preveč jih je bilo!
Še mimo Jarškega in smo že čisto veseli!
In tako se je podaljšani vikend počasi zaključeval, je bilo treba pospravit, se poslovit, odit v realni svet doline.
Murka nas ni razočarala, prav nasprotno! Velika in postavljena na samem ob robu Male planine z veliko elektrike (električarji, jasno!) je bila prav super dom v tem prekrasnem vikendu!
Toniju in druščini tako lahko rečemo le še - ja pa pejmo še kdaj!
Vpiši se