V ponedeljek po Budimpešti sem šel še na badminton, spil seveda pivce, zvečer me je pa že nekam čudno bolela peta. Kaj sem se kaj poškodoval, čudno stopil?
Takrat tega še nisem vedel, a zadeva se je razvila v mesec dni počivanja, nerganja in bolečin. Zato tudi precej manj zgodb v tem času. Presneta putika je ponovno udarila in čeprav na čuden način, sem prepričan, da je bil spet napad protina. Se je ob boleči desni peti zadeva vmes selila še na levo koleno in desni gleženj. Tako sem na dneve šantal na obe nogi, kar je bilo precej smešno videt.
A pustimo te težave ob strani, če človek greši, mora pač tudi trpet. Preveč piva škodi, sem vedel že vnaprej, pa me ni prepričalo. Kot tisti japonec, ki je poskušal in poskušal in na koncu le ugotovil, koliko piva lahko spije na dan, da ga ne bo zadelo. Hm...
Za novo leto sem imel tega, da ne morem nikamor že vrh glave, k sreči je bilo bolj bedno vreme, a vseeno. Po novem letu pa nisem več zdržal, nekam je treba it, nekje je treba leto začet! Kakšno uro, dve, tri pa bom že prešantal, ni hudir! Če bom pa poslabšal zadevo, pa naj gre k hudiču vse skupaj!
Tako smo izbrali Polhograjsko Grmado in mogoče, če bo noga le dala, pomislili še na Tosc. Jasno iz Topola, nič daljšega. Še to je bilo vprašanje ali bo sploh šlo...
Potka je res lepa, prav primerna za kakšen tek. Še v tistem pustem ponovoletnem dnevu je bila prekrasna.
Seveda mi tudi šepanje in boleča noga nista mogla odlepit nasmeška z obraza. Ni šans, samo, da sem končno malo zunaj! Juhej!
Gor sem torej nekako prišepal, pravzaprav mi ni bilo prav nič hudega. Blesava peta.
Še Helena, ki vedno slika in slika in tako sem na vseh slikah večinoma jaz. Se vsaj sem in tja le spomnim, da moram tudi njo kdaj slikat nazaj!
A dol je šlo počasi, a kar v redu, čeprav sem se bal, da bo težje. Vseeno pa smo na Gontah le pomahali Toscu v pozdrav, ni treba ravno prvič že cele noge uničit.
Sam sem obujal spomine na Škofjeloški treking, ki mi je takrat tule naokrog dal že konec marca prvega klopa z boreliozo in se z veseljem spominjal vseh grap, ki smo jih dali skozi. Heleni se je pa zdelo teh pet let (že!) tako neskončno daleč, da se poti ni prav več veliko spominjala.
Resnično, potka tu naokrog je res lepa, prekrasna. Tudi če šepaš.
No, ni bil ravno prvi januar in čisti začetek leta, a upam, da tudi drugi januar velja in to kljub tej presneti putiki - da bi bilo le leto s hribi polno.
Zaenkrat - danes, ko pišem tole na sredini maja - kar dobro kaže. Kar dobro!
Vpiši se