Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota.
Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.
K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.
Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.
Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.
Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!
Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.
Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!
Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.
Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.
Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?
Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.
Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.
Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!
Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.
Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.
Vpiši se